Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Na štiriindvajsetem vzporedniku

3.

Največja zanimivost, ki jo nudi daljni Assuan, so vsekakor nilske brzice, ogromni jez in otok File s svojimi od Nila preplavljenimi templji.

Bogati ljudje se dajo od krepkih nubijskih veslačev peljati po Nilu iz Assuana čez brzice do jeza, se dvignejo po žlebu čez jez in veslajo po jezeru, ki je nakopičeno za jezom, do otoka File. Kar je seve izredno lep, pa nekoliko nevaren užitek in tudi drag. Navadni ljudje se pa peljejo z vlakom po kratki progi do Šellala, stopijo v čoln in narobe obiščejo najprvo File ter nato jez in brzice. Vlak stane deset piastrov in v četrt ure si v Šellalu.

Šellal leži onstran brzic in jeza in je pristanišče za angleške parnike, ki vozijo po Nilu navzgor do Halfe in više. Promet čez brzice in jez je namreč za parnike in večje jadrnice nemogoč. Kratka proga Assuan – Šellal pa oskrbuje nemoteno zvezo med Egiptom in angleškim Sudanom. Šellal je torej končna postaja 1.000 km dolge egiptovske železnice in obenem izhodišče prometa, ki gre v Sudan in v osrednjo Afriko.

Svet severno od Assuana ima čisto svoj značaj. Mogočen greben granita se je vrh Assuana vrinil od zapada proti vzhodu v egiptovski peščenec, strmo, razklano granitno hribovje temne barve obdaja dolino. V tisočih let si je izkopal Nil skoz ta granit svojo ozko pot, v močnem padcu hrumi in pada in se peni čez ogromne skale, ki mu zapirajo pot, po ozkih kamnitih žlebovih drevi s strahovito naglico mimo čeri, ki so ostro brušene kakor nož, le najizurjenejši krmarji pridejo brez škode čez te slapove, dolge skoraj cel kilometer. Nad slapovi, sredi divjih, strmih bregov, pa leži majhen, zelen, prelep otočič. Pi-lak so ga imenovali Egipčani in postavili tu na najjužnejši točki svojega kraljestva krasen tempelj Izidi in Ozirisu. Tako je bilo v davnini.

Ko pa so Angleži 1. 1902 dovršili orjaški nilski jez med Assuanom in Šellalom in zaprli strugo, se je Nil nad jezom izpremenil v jezero, preplavil dolino in sosedne wadije 300 km daleč navzgor, oblekel hribovja, ki so dotedaj stala ob njegovem bregu, in jih izpremenil v skalnate otoke — in popolnoma preplavil otok File. Komaj da še strehe pilonov in glave stebrov gledajo iz vode. In iz vseh krajev romajo turisti v Šellal, da vidijo to znamenitost, edino na vsem svetu, tempelj v vodi, mogočno nilsko jezero in največji jez. na svetu.

Na postaji Šellal te koj obsujejo čolnarji, črni Nubijci, in preden si se prav zavedel, si se že pogodil za tri ure vožnje na otok File in k jezu ter nazaj in da boš plačal 35 piastrov in izdaten bagšiš čolnarjem. In že tudi sediš v ličnem čolnu pod platneno streho, črni žilavi Nubijci, sama kosi in koža jih je, se vpenjajo v vesla in pojejo k ritmičnemu pljuskanju vesel otožno arabsko popevko.

Počasi se bližaš ličnim stavbam, ki gledajo sredi jezera iz vode, res posebnost, ki je ni več videti na svetu. Januarja, ko je dosegla voda prilično polno višino, moli tempelj kvečjemu za dva metra še iz vode, čoln pristane koj na strehi pilona, čolnarji ti pomagajo gor, sprehajaš se po široki strehi, stopiš na rob — in gledaš spodaj v zelenkastih globinah stebrovje, stene z reliefi, vrata, oltarje, kipe bogov, vse lepo ohranjeno, pa vse pod vodo. Zdi se ti, da zreš uresničeno pripovedko o zakletem gradu na dnu jezera.

Ko začne spomladi v Spodnjem Egiptu vode primanjkovati, tedaj stopnjema odpirajo zatvornice velikega jeza, voda odteka in tempelj Izide in Ozirisa se prikaže iz vode. Pa le deloma. Otok in tudi spodnji del stavb je vedno pod vodo.

Kako dolgo bo še stal lični tempelj in kljuboval razjedajoči moči vode? Zgodovinarji in starinoslovci vsega sveta so ugovarjali zoper ta jez, ki grozi uničiti najlepši biser Egipta, angleški inženerji pa kažejo na milijone in milijone, ki jih Egipt leto za letom zasluži, ker mu jez tudi ob suši namaka polja —.

Peljali smo se mimo palme, samotno je molela iz valov. Čuden pogled! Na bregu otoka je stala prej, visoka in vitka. Pa voda je zagrnila breg in sedaj sega skoraj 20 metrov ob deblu palme navzgor, le njen zvezdnati vršiček še gleda iz valov. Ko sem se 1. 1927 vdrugič tam mimo vozil, palme ni bilo več. Voda jo je izpodkopala.

Kdaj bo zasut tudi Izidin tempelj in bajnolepi kiosk s svojimi vitkimi stebriči, ki se tamle zrcalijo v mirni gladini jezera – ?

Dobre pol ure se voziš med skalnatimi otoki, nekdanjimi bregovi Nila, mimo kipečih, strmih sten, vse glasneje doni votlo bobnenje in hrumenje od nekod sem čez vodo. Tamle reže nizka, ravna črta jezero. Tam je jez.

Pristaneš. Sedem metrov široka cesta vodi po jezu od brega do brega. Dvojni železniški tir je položen po njej, na straneh zavarovan s kamnito ograjo. Na levi leži jezero, ogromna vodna gladina, ki se izgublja med nubijskim hribovjem, na desni pa je prepad in globoko spodaj grmi Nil iz zatvornic.

Posadijo te na železniški voziček, dva veslarja prisedeta, dva pa se upreta v voziček in že zdrčiš po jezu. Vsak trenutek se ti odpre drug, lepši pogled na jezero nad jezom in v globoko spodaj ležečo dolino pod jezom. Približno na sredini izstopim in zlezem po strmih stopnicah skoraj 50 m globoko k vznožju jeza. Z glušečim bobnenjem grmi prav poleg stopnic voda iz zatvornice, gosta megla prši in solnčni žarki se lomijo v njej v vseh mavričnih barvah. Peneč se in kakor zelen od jeze se vali Nil dalje po skalah, pada čez pragove in si išče poti med pečinami. To so brzice, prvi nilski prag (katarakt). Šest jih je od Assuana do Hartûma. Tale tukaj še ni niti največji, pa je vendar slikovito lep in divji.

Spet sedeš na voziček. Na levi se vrste zatvornice, 180 jih je, električna sila jih dviga in spušča. Spomladi in poleti so skoraj vse odprte in milijarde kubičnih metrov mastne, rodovitne vode se razlivajo po vsem Egiptu.

Četrt ure se voziš v zmernem diru. Veslarji sopihajo. Jez je dva kilometra dolg. Falski jez na Dravi je eden največjih v Evropi, pa kako majhen je v primeri s tem orjakom!

Na kraju smo.

Najprvo me zanima žleb z zatvornicami, ki po njem manjše jadrnice dvigajo čez jez, oziroma jih spuščajo iz jezera v dolino. Pravkar jih čaka celo krdelo na jezeru. Iz Sudana so priplule, različno drobno blago vozijo v Egipt. Domačini iz vasi ob Nilu se bavijo s tem blagovnim prometom, vsaj nekaj zaslužijo, ker dežela je tod uboga, komaj kak pedenj rodovitne zemlje najdeš ob Nilu.

Više gori so stroji, stanovanja inženerjev in lična restavracija. Celo pivo se dobi, pomislite, pivo z leda, tu gori v Nubiji, na meji Sudana!

Točno tri ure sem potreboval za ves izlet, z opoldanskim vlakom sem se lahko vrnil v Assuan.

Medtem ko sem bil na jezu, je prispel v Šellal velik sudanski parnik. Pravkar so se izkrcavali potniki, nekaj Evropcev je bilo, ponajveč Angležev, pa domačinov vseh barv in oblik, bledorumeni egiptovski meščan-trgovec, rjavi, od solnca ožgani beduin, temnorjavi Nubijec in kakor noč črni zamorec, večinoma trgovci in ljudje, ki iščejo službe zdaj tu zdaj tam. Vkrcavale so se pa gruče turistov, da obiščejo gornje Nilove brzice, Abu Simbel, Hartûm, Dongolo in zamorske dežele v črnem Sudanu.

Veliko koprnenje me je pograbilo. Vleklo me je v Hartûm, kjer je deloval oče Knoblehar, in gor v misijonske dežele Sudana. Blizu sem bil tem krajem, kdo ve, če bo kdaj v življenju prilika še tako lepa.

Toda — denar! In čas —! Zamudil bi tri tedne, dnevno bi potrošil najmanj en funt!

Ni šlo. Miril sem svoje želje in si prigovarjal, da Sudan nima pomena za sveto pismo. Moje potovanje pa je predvsem namenjeno svetopisemski vedi.

Žalosten sem zrl za turisti, ki so stopali po mostiču na krov, zanimivim krajem naproti.

Šel sem na vlak.

Še en pogled na gladino nilskega jezera, na bajni Izidin kiosk, ki se je s svojimi stebriči zrcalil v valovih; zamahnil sem z roko v pozdrav najjužnejši točki svojega potovanja in vlak je zavil med granitnimi skalami v puščavo.

Dva dni pozneje sem prispel meglenega jutra zaspan in zaprašen nazaj v hladno Kairo.