Prva podmena

Od časa do časa praznujejo moji japonski dobrotniki rojstne dneve. To je samo po sebi umevno. Ni pa enako umevno, da Japonci na zunaj to kažejo. Zdi se, da nekateri svoj rojstni dan – pozabijo. Jaz pa hočem te svoje dobrotnike – niso vsi katoličani – prepričati o tem, da je rojstni dan po naravi dana priložnost, da se Stvarniku zahvalimo za eksistenco. Če naletim na vrsto vprašanj v njihovih očeh, jih omejim na naslednji stavek:

»O Stvarniku govoriti se mi zdi normalno. Starši nam duše ne morejo dati. Le neskončno mogočni Duh jo lahko napravi, se pravi ustvari iz nič.«

In takoj dodam:

»Prinašam torto, da se poveselimo!«

In še dodam:

»Rojstni dan je le enkrat na leto.«

Čemur navadno vsi pritrdijo, z očmi na paketu, ki vsebuje torto. Morda ste tudi v Ameriki opazili, da postajajo torte manjše – a ne cenejše, – kjer ljudje upajo – tudi pri nas, – da se bodo na ta način počasneje debelili. Posledica takšnega splošnega prepričanja je, da navadno kupim dve torti – ena prehitro izgine.

In tako zdaj veste, kaj imam v veliki beli culi ob sebi na vlaku. Škatli sta druga na drugi in tako lepo zaviti v belo, da se od zunaj ne da videti dveh škatel. Stojim ob vhodu, ker je vlak natrpan. Naenkrat se z bližnjega sedeža dvigne starejši možakar, se mi prikloni in mi z roko ponudi svoj sedež. Ne da bi čakal na moj odgovor, se tudi naslednji možakar na sedežu dvigne, potem starejša gospa, potem dekle s fantom. Gledajo me in čakajo, da se usedem na srednje dolg sedež (na Japonskem imajo vlaki različno dolge sedeže). V zadregi gledam teh pet prostovoljcev. Kolikor se spoznam na japonsko etiketo, je edino vljuden odgovor na toliko ponudbo, da se usedem. Globoko se priklonim in sedem z belo prtljago ob sebi. Sedež bi lahko gostil še tri osebe (morda le dve debeli), a nihče se ne primakne. Vsi, ki stoje, me od časa do časa ošvignejo s prijaznimi pogledi. Tudi moj obraz ima kar se da prijazne črte, vsaj meni se tako zdi.

Čez tri postaje izstopim. Še enkrat se pred izstopom vsem priklonim (a z enim samim poklonom, ki sega do pasu). Vsi se mi enako priklonijo, čeprav ne tako globoko – takšna je pač tukajšnja etiketa prijaznega občevanja. Prepričan sem, da so me imeli pomotoma za določenega uglednega tujca. Večkrat sem bil slišal, da težko razlikujejo med tujcem in tujcem, posebno ob prvem srečanju.

Ko izstopim, je ob meni možakar, ki mi je bil prvi ponudil svoj sedež. V kar razločni angleščini mi reče:

»Imam avto pred postajo. Ali vas lahko peljem do templja?«

Lepo se mu zahvalim za prijaznost, a nisem svoboden; na prijatelje moram čakati, mu zatrdim. Poslovi se s pogledom na moji beli prtljagi in skoraj neopazno spoštljivo povesi oči. Jaz jih tudi povesim in na svojo belo prtljago gledam z novimi očmi. Ob možakarjevi besedi “tempelj” se mi je posvetilo. Na zunaj je moja bela prtljaga natanko podobna v belo zaviti skrinji, v kateri na Japonskem prenašajo upepeljenje posmrtne ostanke: ali iz krematorija domov ali pa v kakšen tempelj.

Upam, da teh vrstic ne bo bral – odnosno razumel – nobeden od prijaznih ljudi, ki so moji prtljagi dali prostor.

Mimogrede: obe torti smo v eni uri pospravili. Nič več ne prenašam tort v beli culi.