VII. Zadnja bolezen in smrt
3. Pogreb in prva mnenja o rajnem
Sestra tajnica v Vincentinu je bogoslovcu Cirilu Fabjanu, ki je prišel pokojnika kropit, vsa vesela rekla: »On je gotovo svetnik. Imela sem že veliko opravka z bolniki in umrlimi, in vsakemu so oči upadle in udje otrdeli. Njegovi prsti na rokah pa so še mehki kakor pri živem človeku. In tudi oči mu po tretjem dnevu niso še nič vpadle.« Neki akademik je opisal svoje misli in čustva ob škofovem mrtvaškem odru. Začenja z njegovo Ijudomilostjo, krotkostjo in spokomostjo. Potem méni: »Smrt Te je dvignila s slovenske ravni na občečloveško, občo katoliško ravan. Mi mladi Slovenci pa smo začutili: duhovnega velikana je dala Slovenija človeštvu.« Sprašuje se, v čem predvsem je njegova veličina, in si odgovarja: »Imel si jekleno voljo, ki si jo popolnoma postavil v izključno službo Najsvetejšega. Hočem, si dejal. In nisi užival ne kave ne vina ne skoraj nobene svetne naslade. Hočem, si dejal in si korakal naprej po apostolskih potih, čeprav si moral prebresti reko Drim. Hočem, si dejal in si hodil peš od Letnice do Uroševca 38 km daleč. In bogoslovec, ki je precej k ascezi nagnjen, je gledal in strmel, da je nekaj sladkih hrušk bila tvoja celodnevna hrana. Takih čudovitih ‘hočem’, ki so podjarmili čutnega, telesnega, zemskega Gnidovca in izklesali iz tvojih filigranskih rok in udov duhovnega orjaka, morda svetnika, je pri tebi bilo na tisoče. Tega mi navadni zemljani ne znamo… Prav to pa tako nujno potrebujemo. Zato smo prišli k tvojemu odru, da bi se v tvoji visoki šoli samozataje učili klesati iz sebe prave osebnosti.«
V Skoplje je prišla brzojavka o škofovi smrti v jutranjih urah prvega petka 3. februarja. Duhovniki in verniki so prej zanj veliko javno in zasebno molili. Po novici o škofovi smrti so na cerkvi in škofijskem dvorcu izobesili črno zastavo. Zvoniti niso mogli: edini zvon je ležal v shrambi, ker se je pred kratkim podrl leseni zvonik ob cerkvi.
Ljudje so iskreno žalovali. Zgodilo se je, da so otroci v šoli na glas zajokali, ko jim je katehet povedal žalostno novico.
Žalovali so tudi pravoslavni in muslimani. Neki muslimanski uradnik na banski upravi je rekel škofovemu slugi Kolji: »Ako ta ni v nebesih, ne bo nihče.«
Šofer v železniški bolnišnici je pravil: »Ta človek je bil svetnik. Nekoč sem z avtom dohitel škofa. Povabil sem ga, naj prisede. Odklonil je. Ko pa dospem v mesto, mi že pride škof naproti.«
Neki kmet iz skopske okolice je pripovedoval hrvaškim usmiljenkam v državni bolnišnici: »Vašega škofa sem videl na Vodnem nad Skopljem, on pa mene ni zapazil. Mislil je, da je sam, pa je pokleknil in napravil nad mestom križ. Po njegovem odhodu sem pokleknil na isto mesto, kjer je molil škof – svetnik.«
Po vsej škofiji, ne le v Skoplju, so žalovali nad izgubo moža, kakršnega še niso imeli.
Zadušnice so se brale po vseh župnijah dne 10. februarja. V Skoplju je bil istega dne ob 9 h slovesni rekviem v župnijski cerkvi.
* * *
Njegovo truplo so v ponedeljek 6. februarja zjutraj pripeljali v misijonsko cerkev Srca Jezusovega. Ob navzočnosti več škofov in številnega občinstva se je začelo opravilo za rajnim. Sv. mašo je daroval sarajevski nadškof dr. Šarić. Asistirali so mu ljubljanski generalni vikar prošt Ignacij Nadrah, stolni župnik dr. Klinar, kanoniki Šiška, dr. Zupan in dr. Žerjav. Ceremonije je vodil škofijski kancler Jože Jagodic. Obredne pesmi je pel zbor bogoslovcev pod vodstvom msgr. Stanka Premrla. Po maši je stopil na prižnico dr. Rožman in govoril te pretresljive besede:
»Poslavljamo se od zemeljskih ostankov škofa dr. Janeza Fr. Gnidovca tukaj v cerkvi Srca Jezusovega, kjer je bil 30. novembra 1924 posvečen za škofa. Svojemu konsekratorju, tedanjemu apostolskemu nunciju se je zahvalil z besedo ›In prisilili so nekega mimoidočega moža, Simona iz Cirene, da je nesel njegov križ (Mr 15,21).‹
Res, ni iskal škofovskega križa; ko pa mu je bil vsiljen, ga je kakor Simon iz Cirene tesno priklenil nase in ga krepko nosil.
Nikdar ni delal načrtov, kako bi dosegel mitro. Ubiral je pota, ki po človeško vodijo daleč proč od škofovskega prestola. Mlad kaplan, nadarjen, goreč in pobožen, se je takoj ponudil svojemu nadpastirju, ki je iskal primernih kandidatov za profesorje na gimnaziji, katero je nameraval osnovati.
Ko so se odprla 1. 1905 vrata prvega razreda škofijske gimnazije v Zavodu sv. Stanislava, je bistro oko škofa Jegliča postavilo mladega, agilnega, za vse dobro vnetega dr. Janeza Gnidovca za ravnatelja. Tako je gimnazija v Št. Vidu rastla od razreda do razreda pod veščo in vestno roko dr. Gnidovca in se razvila – ne brez težav in ovir – v prvo popolno slovensko gimnazijo.
Ravnateljski posli, težki zaradi začetnih težkoč, in poučevanje latinščine, grščine in slovenščine njegovega ognja niso izčrpali; 1. 1909 je prevzel še vodstvo Zavoda, da so bile niti vse vzgoje v njegovih rokah.
In kako je vzgajal? Latinščina in grščina sicer nikoli nista bili dve postranski reči – življenjska dolžnost sta mu bili –, a nad vsem v prvi vrsti so bile duše in njihova zveza z živim Bogom. Sam je ves v Bogu živel, zato so nagibi za vso njegovo naučno vzgojo in vodstveno delo izhajali iz te najgloblje zakoreninjenosti njegove lastne duše v Bogu. V presv. Evharistiji imamo živega Boga, po presv. Evharistiji duša najlažje pride v življenjsko zvezo z Bogom in se ohrani v njej. Kakor naročeni so prišli rektorju Gnidovcu obhajilni dekreti Pija X.; s svetniško vnemo se je trudil, da prevede mrtvo črko dekretov v življenje – v mlado življenje dijakov, žejnih lepote in sreče. Ono notranjo spokojnost, katero je sam čutil pred tabernakljem, je hotel vliti v viharna srca svojih gojencev. In če se je kdaj rektorjeva beseda kateremu zdela za mladostnike pretirana, ga je zgled rektorjev poučil, kako mora besede razumeti in izvesti v dejanju.
Po 14-letni naporni službi se je – kakor v strahu pred veliko odgovornostjo – odpovedal in vstopil v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega. 14 let je nosil odgovornost vodstva in ukazovanja. Njegova duša, vedno zelo tankovestna, si je zaželela še popolnejše samoposvetitve v pokorščini redovniškega stanu.
Utrujen je hotel odložiti križ predstojnika, in je vzel ves srečen nase sladki jarem pokorščine v misli, da bo pod zavetjem sv. Vincencija varen pred novimi odgovornostmi. Pa prav ta korak ga je postavil na pot, ki jo je Bog hotel – in ki ga je peljala še v večjo odgovornost.
Po dveh letih življenja v redovnih obljubah je bil imenovan za škofa širne in težke skopljanske škofije.
Ozemlje te škofije je bilo šele 1. 1912 osvobojeno izpod turškega jarma. Komaj so se kristjani nekoliko oddahnili, je po dveh letih zavihrala grozna svetovna vojska do končne zmage, ki se je začela prav na ozemlju skopljanskem. V materialnem in moralnem oziru je našel ruševine. Treba je bilo moža s svetniško samopozabo in vztrajnostjo, da se je začelo razcvitati novo versko življenje. In dr. Gnidovec je bil tak mož. Redki so, ki bi zmogli, kar je napravil on. V duhu pokorščine, katero si je vzel za tovarišico v redovnem življenju, je sprejel križ in ga kot Simon iz Cirene nesel za svojim Gospodom – prav do konca.
Eno je gotovo, kot v bron vklesano: sebe in svoje udobnosti ni iskal. Kot nekoč v zavodu so mu bile duše vse. Zanje se izčrpava, zanje žrtvuje vse, da njemu ne ostane nič, dobesedno nič. Ne vem, če je mogoče, da kdo siromašnejši umrje kot on.
Cele dneve biti brez hrane, ure daleč hoditi peš s težkim kovčkom v roki – bilo mu je vsakdanje na njegovih mnogih apostolskih potih. Spati na golih tleh sredi med revnimi verniki, zanj to ni bila izjema. Zgodilo se je, da je ha samotni peš hoji opešal, se usedel na tla in naslonjen na svoj kovček na robu pota zaspal. Žandar, ki ga je našel, ga je zbudil v strahu, da ga ne bi kak kačak oropal. A vedeli so vsi v skopljanski škofiji, tudi kačaki, da pri škofu ropar he bo ničesar našel. V svoji skromnosti pa je zgradil 11 cerkva v skrbi, da bi njegovi verniki povsod imeli skromen hram božji.
Zaradi njegove svetniške nesebičnosti so ga spoštovali vsi, katere koli vere so bili. Tudi oblasti so videle v njem človeka, ki za dobro svojih vernikov vse žrtvuje. S politično in vojaško oblastjo je imel živahne stike. Niso mu zamerili, če je kdaj prišel tudi z manj ljubim predlogom ali zahtevo. To spričevalo so mu dali vsi: zase ne zahteva nič; edino ljubezeh do naroda mu narekuje zahteve in prošnje.
Samo Bog ve za njegove žrtve. Nekaj jih poznajo njegovi sodelavci, vseh ne. Zapisoval jih ni, zapisane so v knjigi življenja.
Ko je privlekel za Jezusom križ na Kalvarijo, se mu je Gospod na svoj način zahvalil. Vzel ga je s seboj na križ, da je z njim izpil do dna najgrenkejši kelih notranje zapuščenosti in da je njegova duša s Križanim vpila: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?! Grozne so bile te ure v temi in ognju. A mi verujemo, da so bile te ure zanj odlika, s katero se je Jezus zahvalil svojemu Simonu, ki mu je petnajst let nosil voljno in zvesto težki križ.
Prvi petek je dotrpel in odšel, da se odpočije na presv. Srcu, ki ga je v presv. Evharistiji tako častil.
Naključje, ki ni naključje: 10 mesecev za škofom Jegličem, čigar zvesti sodelavec je bil pri utemeljevanju in zgradnji Zavoda in njegove gimnazije, je bil odpoklican prav tako na prvi petek ob isti zgodnji uri – v zvezi z Marijinim praznikom. In oba sta morala še to zadnjo žrtev prinesti, da nista mogla prejeti sv. Popotnice, ampak samo sv. maziljenje.
Mi pa ob svetlem liku svetniško apostolskega škofa dr. Janeza Fr. Gnidovca molimo, da naj za vse žrtve svojega trdega življenja v presv. Srcu božjem najde plačilo in neminljivo blaženost. Molimo za to, a tudi upamo, da je to že dosegel. Nam pa ljubi Jezus daj, da srečno za njim k Tebi pridemo. Amen.«
Obred absolucij so ob krsti opravili nadškofa dr. Stepinac in dr. Ujčić in škofje dr. Srebrnič, dr. Tomažič in dr. Mileta. Pogrebni sprevod je bil dolg. Pokojnika so spremljali med drugimi hrvaški metropolit in zagrebški nadškof dr. Alojzij Stepinac, vrhbosanski metropolit in sarajevski nadškof dr. Ivan Šarić, beograjski nadškof dr. Josip Ujčić, šibeniški škof dr. Jeronim Mileta, krški škof dr. Josip Srebrnič, senjski škof dr. Ivan Burić, mariborski škof dr. Tomažič in ljubljanski škof dr. Rožman, ki je pogreb vodil ter s svojimi kanoniki opravil zadnje molitve. Zastopal je tudi nuncija Hektorja Felicija. Dubrovniškega škofa dr. Carića je zastopal prošt Nadrah, hvarskega škofa Pušića pa stolni dekan dr. Kimovec. V imenu kralja Petra II. se je udeležil pogreba brigadni general Dušan Dodić, v imenu vlade ban dr. Marko Natlačen, Gnidovčev prijatelj. Zelo veliko je bilo duhovnikov, usmiljenk in bogoslovcev. Lazaristom na čelu je stopal vizi- tator L. Sedej; iz Novega mesta je prišel prošt dr. Karel Čerin, iz Stične opat dr. Avguštin Kostelec, iz Rajhenburga opat Placid Epalle; frančiškane in kapucine sta predstavljala provinciala dr. Gracian Heric in Odilo Mekinda. V imenu skopljanske škofije je pokojnega pastirja spremljalo osem zastopnikov; (namesto venca so duhovnikiskopske škofije po namenu pokojnega škofa podarili 500 dnarjev za Baragovo semenišče v Ljubljani) bili so to konzultorji msgr. Anton Kordin, Viktor Zakrajšek in Marjan Glasnović, tedanji katehet v Skoplju Alojzij Plantarič, bitoljski župnik Alojzij Turk, upravitelj konvikta v Prizrenu Branko Dorčić, edini od duhovnikov, katere je rajnki posvetil, starosta skopskih duhovnikov don Tadeja Ivanovič in edini tedanji bogoslovec Ciril Fabjan; prišel je tudi pokojnikov služabnik Nikola Djurić. Nekdanjega ravnatelja je počastilo dijaštvo škofovih zavodov iz Št. Vida s svojimi profesorji, predstavnike so poslale številne ustanove in društva.
Ob odprtem grobu se je od nadpastirja v imenu skopske škofije poslovil konzultor in provikar msgr. Anton Kordin. Spomnil se je pokojnikovega slovesa iz Skoplja. Odhajajoči škof je z milim nasmeškom rekel: »Grem, da umrem doma.« Vsa škofija je molila zanj. Potem je podčrtal veliko Gnidovčevo versko in kulturno delo na jugu. Njegov program je bil: duhovni božji otrok – goreč Kristusov apostol – veren služabnik Cerkve in domovine. Vedno je bil pripravljen učiti božje resnice in neustrašeno braniti zapovedi poštenega življenja. Nanj nihče ni mogel vreči kamna, nihče ni mogel kaj očitati njegovim krepostim ponižnosti, čistosti, pravičnosti in ljubezni.
»Kot škof v najbolj prostrani škofiji naše države ste po zgledu apostolov hodili od vasi do vasi, prinašajoč božjo besedo in milost svetih zakramentov. Kako živa je bila vaša beseda, pa bodi v katerem koli jeziku! Za eno sveto mašo ste radi poslali duhovnika po 100 km daleč, a s sveto popotnico ste hodili k bolnikom ure in ure daleč. Kadar niste imeli ob sebi duhovnika, ste večkrat sami, čeprav škof, vodili najbolj siromašne pogrebe po skopskih ulicah. Za južno Srbijo ste že postali legendarna svetniška osebnost, ki bo nekoč zasijala na nebu (…) Poleg velikega in vzvišenega skopskega nadškofa Hrvata Fulgencija Careva boste našim katoličanom na jugu zagovornik in vodnik k Bogu.“
Pokopan je na pokopališču Misijonske družbe lazaristov. Na nagrobnik so vklesali njegovo geslo “Vsem sem postal vse (1 Kor 9, 22).”
Med tistimi, ki so odposlali Misijonski družbi lazaristov (največkrat vizitatorju) sožalna pisma, je bil prejšnji nuncij, tedanji kardinal Pellegrinetti iz Rima (5. in 7. februarja). Spominja se skoro vsakoletnega Gnidovčevega obiska v Beogradu, pogovorov o dušnem pastirstvu v Makedoniji, ter slavi pokojnikovo izredno krepostno življenje (“mores inocentissimos”), misijonsko gorečnost in spokornost. Celotno pismo se v slovenskem prevodu, kakor je bil objavljen v Bogoljubu (1. 1939, št. 3), glasi: „Velika je moja bolečina. Vedel sem sicer, da skopski škof Gnidovec leži v Ljubljani bolan, toda bil sem mnenja, da bolezen ni tako nevarna. Umrl je torej tisti, ki mi ga je ljubljanski škof Jeglič tako vroče priporočal kot kandidata za skopskega škofa, ki sem ga sam osebno posvetil; umrl je tisti, ki mi je bil v Beogradu vsako leto tolikokrat ljub gost, ki mi je ponovno pripovedoval o svojih pastirskih skrbeh, čigar nedolžno življenje, misijonska gorečnost in spokornost mi je že tako dolgo znana; tisti – pravim –, ki sem mu ljubezen vračal z ljubeznijo, nas je zapustil.
Tako je: za nas žalost, njemu pa je pripravljena krona pravice, ki jo je Gospod obljubil tistim, ki ga ljubijo.«
7. februarja se je oglasil s Krka dr. Srebrnič. Z veliko žalostjo je zvedel za smrt tovariša iz dunajskih vseučiliških let. »Vedno sva si bila stara tovariša. Divil sem se v njem delovanju Božje milosti, ki ga je tako čudovito dvigala, razsvetljevala in držala na potih, ki so v popolni nesebičnosti bili posvečeni camo interesom Božjega kraljestva v njegovi1 duši in v misijonskem delokrogu, za katero ga je božja milost tako skrbno odgojila. Visoko je bil nad nami in metode je ubiral, ki so božjim izvoljencem svojske.«
Konzultor beograjske nadškofije msgr. dr. Matija Petlić, župnik cerkve Kristusa Kralja, pripoveduje v pismu 9. februarja, kako je Gnidovec, “naš sveti mučenik”, redno prihajal k njemu v Beograd in mu bil kot oče. »Osječam, da je smrt našeg preuzvišenoga ne samo njegov lični triunf, plod tolikih žrtava i zasluga, nego da je i jedan veliki apostolat za našu dijasporu, jer sad će istom katolici da se prenu i da razmišljaju o svojoj vjerskoj i apostolsko j dužnosti prema katoličkoj diaspori, koja je, čini mi se, največe siroče u srcima jugoslavenskih katolika.« Nagovarja, naj se izda pokojnikov življenjepis v slovenščini in hrvaščini. »Takova knjiga mogla bi da za dijasporu probudi toliko zanimanje, koliko ne bi jedan decenij drugoga rada. Sigurno bi se zagovorom našega pokojnika rodilo i dosta misijonarskih zvanja za našu dijasporu, i to bi bilo jedini način, da se veliko i teško pitanje dijaspore riješi.”
Dne 10. februarja je vizitator Sedej pisal generalu Misijonske družbe (v latinščini). »Vsi so ga imeli za svetega. Njegovo življenje je bilo vzor pobožnosti, zatajevanja in zlasti gorečnosti sa duše. Ni iskal nič drugega kakor zveličanje duš. Prav veliko je trpel tudi od napačnih bratov, to je od duhovnikov svoje škofije, ki so mu z neduhovniškim življenjem prizadevali največje trpljenje. Po njegovi smrti se je pri ljudstvu takoj zbudil sluh svetosti… Danes je vsesplošno mišljenje: rajni škof je svetnik.«
Obširen članek o Gnidovcu je za Slovenca napisal g. Zakrajšek (25. marca 1939, ponatis v Kraljestvu božjem 1. 1940, str. 46 in dalje). Bil je najprej misijonar in dušni pastir, vendar se je dobro zavedal odgovornosti in odličnosti škofovske službe. Junaški je bil v vzdržnosti, deljenju miloščine, skromnosti, potrpežljivosti, v molitvi in zadoščevanju zlasti za zakrknjene grešnike in za duhovnike.
Za Kraljestvo božje je pokojnika opisal g. Alojzij Turk (1939, str. 95 in sledeče). Tudi on ugotavlja škofove izredne kreposti. Pripoveduje, kako je iskal raztresene ovce, kako se je za pravice Cerkve boril kot lev. Najlepša poteza na njem se mu zdi otroška pobožnost do presv. Rešnjega Telesa. Če je prišel pred zaklenjeno cerkev, ga je počastil kleče na pragu.
