Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Stovrate Tebe

3.

Za 35 piastrov sem se pogodil z mladim oslarjem in ob šestih zjutraj sem pogumno zlezel na dolgouhega sivca ter ponosno odjezdil po ulicah Luksorja proti dolini kraljev. Narava me je obdarila z dolgimi nogami, oslička pa s kratkimi, včasi se mi je zdelo, da mi bo ušel izpod nog v ljubo prostost, pa skrčil sem kolena, kar se je dalo, – in šlo je. Oslar poganjač je peš in bosopet capljal za nama. Izlet je bil preračunan na ves dan, oborožil sem se izdatno s fotografičnimi potrebščinami, gostilničar pa me je založil s košem jestvin, s trebušastim vrčem hladne nilske vode in pridejal še tudi steklenico francoskega burgundca.

Na brodu smo se pripeljali na levi breg Nila, ki je pri Luksorju zelo širok, ter se napotili proti skalnatemu gorovju v “hišo zapada”, v tebsko nekropolo.

Tebska nekropola – mesto mrtvih, pokopališče – pomeni zadnjo stopnjo v razvoju egiptovskih grobnic. Doba mastab je minila, doba piramid tudi. Namesto njih so si tebanski kralji in velikaši kopali globoke skalnate vodoravne al pa poševne rove, po 50 do 100 metrov dolge, in se vanje dali položiti k večnemu spanju.

Predpogoj za to jim je nudilo golo skalnato gorovje, ki se dviga na zapadnem bregu Nila, kake l in pol ure oddaljeno od reke. K temu načinu pokopavanja pa jih je navajala tudi skrb, da si pripravijo nemoten večni počitek. Kajti že tistikrat se je dogajalo, da so drzni roparji vlomili v grobove in pokradli dragocene zaklade, ki so jih sorodniki dali svojim rajnim s seboj na pot v večnost, da tam nadaljujejo življenje, kakršnega so bili vajeni na zemlji.

Zato so si izbrali za nekropolo ozko, težko dostopno dolino in postavili pred vhod straže, zato so si izkopali v goro globoke rove, prave labirinte, in zazidali in zasuli vhod vanje, da je še dandanes treba vse učenjaške duhovitosti, preden najdejo tak kraljevski grob.

In vendar so tatovi vdrli v večino grobov, pa tudi starinoslovci naših dni so nekatere našli in – oropali, seve “v imenu vede”.

Tebska nekropola leži deloma v nilski dolini, tostran gorovja el-Asasif, deloma v ozkih, divjih soteskah gorovja. V gorovju ležijo grobovi kraljev in dvornih velikašev, v ravnini pa obredni templji, posvečeni večinoma tebskemu bogu Amonu. Tam so tudi kralji imeli svoje zimske palače. Krog njih je nastalo celo mesto, stanovanja za ljudi, ki so živeli od grobov, za delavce, za strokovnjake v balzamiranju trupel, za kamnoseke, kiparje, slikarje, za vojake, ki so grobove stražili, za duhovne itd. To mrtvaško mesto je seve izginilo, le templji so ostali in dve, tri kraljevske palače.

V zmernem diru, da me je oslar dohajal, sem jezdil ob nasadih sladkornega trsa, ob deteljiščih in ječmenovih poljih proti severozapadu in prispel v tričetrt ure do templja v Kurni. Nisem se dolgo mudil z njim, tempelj je templju podoben, dovolj sem jih že videl, nič posebnega ne nudi, zajahal sem osla in potoval dalje.

Kmalu za Kurno se začne soteska, ki vodi h grobovom v “dolino kraljev”, v Biban el-muluk.

Tužen, zapuščen, divji kraj! Nobenega drevesa, niti bilke ne vidiš, nobene ptice ne slišiš, kvečjemu da zaprhuta plahi jastreb v naglem begu visoko nad teboj. Divje razorano skalovje štrli na desni in levi visoko v sinje jasno nebo, sam beli apnenec, ki ga neusmiljeno obseva močno južno solnce, da te oči skelijo od ostre bele svetlobe.

Tri četrt ure jezdiš po tej samotni puščavi, najprvo na zapad, nato naravnost na jug, mimo ostre skale zaviješ in pred teboj na jug se odpre podolgasta kotlina, stranske soteske gredo iz nje na vse strani, silna strma bela stena kipi na desni v nebo, na levi leži džebel Asasif, onstran pa je nilska dolina. Povsod zijajo vhodi v temne rove. To je Biban el-muluk, dolina kraljev.

Egiptovski faraoni niso znali zamisliti samo orjaških stavb, znali so tudi za svoj večni počitek najti kraj, ki s svojim tihim, samotnim veličastvom oznanja res kraljestvo grobov in smrti kakor noben drug kraj ne v vsem Egiptu.

Razjahal sem ob nizkem beduinskem šotoru. Gonjač je privezal osla h kamnu, utrujen sedel v senco šotora, mene pa so se lotili dragomani, da me popeljejo na “oni svet” in mi razkažejo globine kraljevskih grobov.

Koliko je grobov v tebski nekropoli, tega ne bomo nikdar zvedeli. Da so milijoni tod pokopani, to je razumljivo. Saj so bile Tebe svetovno mesto. Tisoče grobov je pesek že zdavnaj zasul, drugi spet so tako skriti, da jih nikdar ne bodo našli. Rimski zgodovinar Strabo je poznal 40 grobov, danes jih poznamo 60, po večini kraljevskih.

Vsi znani grobovi so vklesani v živo skalo, v stene, ki obdajajo dolino kraljev in sosedne wadije. Seveda niso vsi enako veliki in lepi. Večina grobov je zanimiva le za znanstvenike, navaden turist si ogleda le najlepše.

Ostal sem štiri ure v dolini kraljev in obiskal šest grobov. Naj popišem le najlepšega in največjega, grob kralja Sethosa I. Njegovo egiptovsko ime je Seti, vladal je okrog 1. 1300 pred Kr.

Stopil sem za vodnikom – obisk grobov je dovoljen le v spremstvu vodnikov, ki so od države nastavljeni – in zavila sva v ozko stransko sotesko, ki se cepi od glavne kotline in se obrne proti vzhodu.

V hribu zija rov, pa gotovo pet metrov globoko leži vhod, po lesenih, za turiste narejenih stopnicah stopaš dol. Vodnik odklene železna vrata, pritisne na gumb in v rovu se zasveti električna luč. Grobovi, ki jih turisti obiskujejo, so namreč vsi pod ključem in električno razsvetljeni.

V rovu sva. Vse globlje pada, nekaj nad dva metra je širok, kake tri metre bo visok. Na stenah so reliefi, kljunoglavi, ovnoglavi bogovi, kače, krokodili, kravje glave.

Vse globlje se pogreza hodnik, stopnice so položili za turiste. Že sva 30 metrov globoko v gori, stene so preobložene z reliefi, same podobe o življenju v kraljestvu smrti.

Še po strmih stopnicah navzdol in zavzet obstojim.

Na pragu velike dvorane sem, močna električna luč jo sijajno razsvetljuje, štirje stebri podpirajo strop in med njimi se vidi skozi vrata v še večjo dvorano, enako sijajno razsvetljeno. Po stenah v gostih vrstah reliefi, izvrstno ohranjeni in vsi v živih barvah, zdi se ti, da so bili lani narejeni, pa so že 2.300 let stari! Vmes nebroj hieroglifov.Nem od čudenja potujem od stene do stene. Kdo bi mogel vse to pregledati, kaj šele zapisati! Vodnik mi je pravil, da so učenjaki, egiptologi, po cele tedne čepeli in študirali v tej dvorani. Jaz pa sem imel le dobre pol ure časa.

Reliefi pripovedujejo, kako se godi duši rajnega v podzemlju, v kraljestvu smrti, in kaj vse mora preživeti, kaj vse srečati, preden pride v spremstvu solnčnega boga na kraj počitka.

Po mnenju Egipčanov zatone solnce zvečer v kraljestvu smrti, na zapadu, in potuje po njem vso noč. Zato vidiš na vseh teh slikah solnčnega boga v njegovi barki in poleg njega različne demone in bogove podzemlja, s čudnimi, strahotnimi glavami leva, krokodila, vola, dalje spet kače s človeškimi glavami, kače, ki bruhajo ogenj, kače z dvema glavama, kače s štirimi nogami, kače s peruti itd. Drugje spet vidiš sovražnike solnčnega boga – zavržene, ki plavajo po brezkončnih podzemeljskih jezerih, druge, ki se pečejo v čudnih ognjenih pečeh, spet druge, ki stojijo na glavi v plamenih itd., in poleg njih bogove in demone, ki hladnokrvno in ravnodušno gledajo njihovo trpljenje. Strahotne slike, ki pa iz njih vkljub temu govori vera v posmrtno življenje, vera v neumrjočnost duše, in ki iz njih odseva spomin na davno prarazodetje o večnih kaznih pogubljenih duš, popačeno in zatemnelo po blodnjah poganstva.

Druga dvorana nima izhoda, nazaj v prvo moraš. In v njenem levem kotu je v steni nizka odprtina, skozi njo vidiš v globok, temen prepad. Dandanes seve peljejo stopnice čez prepad, svojčas pa jih ni bilo. Čemu so napravili dve zaporedni dvorani, nato pa v prvi v njenem skrajnem kotu rov nadaljevali, pa izkopali takoj za vhodom prepad?

Vse zato, da bi prevarili tatove. Kdor je prišel do druge dvorane in tam ni našel vrat, se je vrnil, misleč, da mumije ni v grobu. Šele po dolgem iskanju in trkanju po stenah je morebiti zadel na zazidana vrata. Ko pa je stopil skoznje, je telebnil v prepad.

Tako so kralji zavarovali mir svojim telesnim ostankom. In vendar – vse zaman.

Po dolgem poševnem mostu prideva v niže ležeči rov, za celo nadstropje leži niže. Spet stopava kakih 24 metrov daleč, vedno navzdol. Reliefi na stenah pripovedujejo, kako se godi duši rajnega pred sodniki podzemlja.

Nova dvorana se odpre, globoko spodaj leži. Kdo ve, koliko metrov sva že pod zunanjim svetom. Na stenah so spet reliefi iz kraljestva smrti. Na koncu dvorane, za nekaj metrov niže, leži celica, v njej je stal kraljev sarkofag iz alabastra. Ni ga več, v London so ga spravili, mumijo pa v egiptovski muzej. Ubogi Seti! Tako globoko v goro se je dal skriti, pa so ga našli, izvlekli iz kraja miru in počitka ter ga izpostavili na ogled radovednim zijalom! Ni po mojem okusu –.

Tudi grobnica je kar preobložena z reliefi, več stranskih sobic ima, najbrž so bile grobnice za kraljeve sorodnike, ki so jih tja pokopavali že pred kraljevo smrtjo in tudi še po njej.

Zadaj je še ena dvorana, pa nima nobenih reliefov.

»Sedaj sva sto metrov daleč v gori,« je pravil vodnik, »in šestdeset metrov niže ko Vaš oslar zunaj v dolini!«

Globoko sem zasopel. Šele tedaj sem opazil, kako težek, moreč da je zrak v teh globinah. Koliko milijonov kilogramov skalovja pač visi sedajle nad mojo glavo?

»Pojdiva nazaj!« sem dejal in vesel sem bil, ko se je spet zasvetil skozi vhod beli dan. Globoko sem šel po sapo, ko sem stopil iz rova, pa oči sem si moral zakriti; blesteča dnevna svetloba me je zbodla, da je kar zabolelo.

Obiskal sem še druge grobove, nato pa šel gledat na novo najdeno grobnico Tut-enh-amona.

Tut-enh-amon se je prvotno imenoval Tut-enh-aton, bil je zet kralja Eh-en-atona, verskega revolucionarja, in njegov naslednik. Zelo mlad je prišel do vlade, tudi po značaju je bil slabič, odpravil je “novo vero” v solnčnega boga Atona, vpostavil spet Amona ter preselil prestolico nazaj v Tebe. Zato pa so mu Amonovi duhovni poskrbeli za tako sijajno grobnico, kakor jo je imel malokateri kralj. Leta 1922 sta jo našla Angleža Carnavon in Carter, sredi ceste leži, ki vodi dandanes po dolini kraljev, vhod so zasule ruševine in sipine iz komaj par metrov više ležeče grobnice Ramzesa VI. Tut-enh-amonov grob je edini, ki so ga dosedaj našli nedotaknjenega, bajni zakladi so ležali v njem celih 3.300 let. Sedaj so jih znosili v Kairo in v London, Tut-enh-amona pa so pustili, da v miru počiva še nadalje v svoji – prazni – grobnici. Le vhod so zasuli.

Tako je bilo letos, ko sem vdrugič obiskal dolino kraljev. Leta 1925 pa so v grobnici še delali, ljudje so nosili ven zaboje, polne dragocenosti, in nikogar niso pustih v rov. Tut-enh-amonove grobnice torej odznotraj nisem videl, pač pa velik del izkopanin v egiptovskem muzeju v Kairi.

V tem je poldne že minilo, treba je bilo iti dalje. Poklical sem oslarja, ki je mirno dremal za šotorom v senci, in napotila sva se črez hribovje Asasif proti vzhodu v Der Bahari.

Z vrha se mi je odprl pogled, ki ga v življenju ne bom pozabil.

Na zapadu globoko spodaj leži dolina kraljev, kotlu podobna soteska, naravnost nasproti Asa- sifu stoji ogromna navpična stena, ki zapira kotlino proti zapadu, razsekani vrhovi jo nadaljujejo proti severu, proti jugu pa se izgublja v puščavo. In povsod, kamor pogledaš, od vseh strani ti zijajo nasproti temne odprtine rovov, vse gorovje je preluknjano in prevrtano. In nad vso to divjo krasoto je razprostrt molčeči plašč mrtvaškega miru —.

Vhod v kraljestvo smrti –.

Pa poglej na vzhod!

Zelena, bujna dolina Nila, vasi leže pod gručami visokih palm, sinji trak je vpleten v sočno zelenje, Luksor vidiš, bele evropske palače hotelov in više gori mogočne pilone Karnaka –.

Tam so stale stovrate Tebe, svetovno mesto, življenja polna prestolica –.