VII. Zadnja bolezen in smrt
2. V Ljubljani
V Ljubljano se je Gnidovec pripeljal v torek 10. januarja. Malo pred osmo zvečer je vstopil v kapelo misijonske družbe na Taboru, kjer je redovna družina pravkar končavala letne duhovne vaje. Škof je dolgo pozdravljal Najsvetejše. Bil je brez aktovke; v roki je držal Zimmermanovo knjigo Aszetik. Drugo jutro je superior Flis zbranim redovnikom po jutranji molitvi povedal, da je škof bolan in potrt. Bratu Ivanu Dolerju je naročil, naj gre v njegovo sobo vprašat, če kaj želi. Brat je pokleknil, da poljubi prstan, a Gnidovec je roko odmaknil. Pozneje je brat zapazil, da ni imel več prstana na roki. Bil je tako žalosten, da je brat osupnil. Po daljšem molku je škof vprašal po superiorju, nato po ljubljanskem škofu. Prosil je; „Naj pride k meni čim prej. Moram govoriti z njim.“
Čez pol ure, ob pol šestih, se je brat Doler vrnil h Gnidovcu in povedal, da pride škof Rožman ob osmih. Gnidovec je odšel v stari oratorij molit, a se je kmalu vrnil. Ob sedmih mu je Doler prinesel zajtrk; škof ga je odklonil. Pred prihodom ljubljanskega škofa je superior Gregorij Flis prosil g. Jakoba Žagarja, naj Gnidovcu prinese sv. obhajilo. Ta je hotel s sobratom v kapelo. Pokleknil je na oltarno stopnico na listni strani. G. Žagar je odmolil začetne molitve in nadaljeval: »Glejte Jagnje božje. Gospod nisem vreden..Tedaj je škof sklonil glavo in rekel: »Ne morem. Nisem vreden.« Prosil je za spoved.
Škofa Rožmana je sprejel g. Flis, potem sta se oba škofa sešla za dalj časa. Pravili so, da naj bi tedaj Gnidovec skušal odložiti svojo škofovsko službo. Po tem pogovoru se je dr. Rožman spet pomenil s superiorjem.
Po Rožmanovem odhodu je Gnidovec prejel sv. obhajilo – zadnje v življenju – in nato nekaj malega zaužil.
Superior Flis je pri prednici s. Leopoldini Pezdirc dobil za Gnidovca sobo v sanatoriju Leonišče. Bila je to lepa soba št. 46 v drugem nadstropju z razgledom proti Ljubljanici in Prisilni delavnici. V četrtek 12. januarja 1939 ob pol dvanajstih so bolnika tja prepeljali z avtom. Naslednjega dne je superior poslal br. Dolerja, da mu streže. Ob štirih popoldne je sestra prinesla malico, a je Gnidovec ni hotel. Tako mu je strežnik kavo z nekaj prepečenca po žlički vlil v usta. Ob petih sta prišla zdravnika dr. Marinčič in dr. Krajec. Obzirno in ljubeznivo sta se trudila, da bi od bolnika kaj zvedela.* A ta je komaj kaj odgovarjal. Odklonil je večerjo; nekaj mu je je spet podal po žličkah strežnik. S. prednica mu je prigovarjala: »Do kraja ste izčrpani. Morate veliko jesti, drugače se ne boste pozdravili.« Odvrnil je: »Sem že jedel.«
*Redno sta prihajala k njemu vsaj po trikrat na dan primarija dr. Merčun in dr. Marinčič, hišni zdravnik dr. Pavel Krajec pa je večkrat prišel še ponoči, kadar je bilo treba. Svojim tovarišem je pri večkratnih obiskih pomagal dr. Valentin Meršol, nekdanji bolnikov gojenec v Št. Vidu.
Naslednjega dne (petek, 13. januarja) je strežnik potihem vstal kmalu po četrti uri. Bolnik je bil buden. Doler ga je vprašal: »Ali bi želeli sv. obhajilo?« Odgovoril je: »Nisem vreden.«
Popoldne ga je obiskal dr. Rožman, za njim superior Flis. Po obisku je bil videti bolnik pomirjen, a zelo zamišljen. Spal je malo. Pred polnočjo je v sanjah delal v škofijski pisarni.
Bolnik je postajal brezbrižen za vse. Zdravnika sta mu naročala, naj več jé. Odgovoril je: »Ne morem. Mi ne tekne.« Dr. Krajec mu je povedal, da mu hoče drugi teden operirati zlato žilo, zato pa se mora prej okrepiti. Dr. Marinčič je zunaj zaupal prednici, da bo bolnik verjetno kmalu odklonil vsako hrano.
Strežnika je škof vprašal, če sme v kapelo. Dovolili so mu. Strežnik ga je moral podpirati. Škof je pokleknil na klečalnik blizu oltarja. Parkrat je stegnil roke proti tabernaklju in vzdihnil. Po kakih desetih minutah ga je strežnik odvedel nazaj v sobo To je bil Gnidovcev poslednji obisk Najsvetejšega.
Po vrnitvi iz kapele mu je strežnik prebral Kordinovo pismo iz Skoplja. Popoldan ga je obiskal prijatelj dr. Gregorij Pečjak.
Od nedelje 15. januarja je odklanjal vsako jed. Nekaj dni so ga nasilno hranili, od sobote 21. januarja pa po cevki naravnost v želodec. V ponedeljek je poslušal Dorčićev dopis iz Prizrena. Nočno službo je prevzel br. Ciril Verdnik. Bolnik zlepa ni več spregovoril besede, niti ko ga je v torek spet obiskal dr. Rožman. V sredo je bil vesel obiska brata Karla, žužemberškega dekana. V kratkem pogovoru s strežnikom je potem rekel, da bi šel drugo jutro k obhajilu. (A v četrtek je bil slabši). Tega dne (18. januarja) je nekdo od lazaristov (g. Sedej?) pisal Plantariču (?) v Skoplje: »Škof je sedaj velik revež. Njegova bolezen po zdravnikovem mnenju stalno napreduje. Prvi dan, ko je prišel v Ljubljano, se je še dalo dobiti iz njega kakšno besedo, sedaj pa skoraj ne več. Zdi se, da vse ve in vse razume, a ne da odgovora, razen tu pa tam kratko besedo.« Bil je vedno bolj odsoten in molčeč. Ni spregovoril niti v nedeljo ob obisku beograjskega nadškofa dr. Ujčiča niti ob prihodu Nandeta Babnika, ki je nameraval priti v Skoplje, niti ob drugem obisku brata Karla v ponedeljek. Ko mu je brat ponudil pomarančnega soka s prošnjo, da popije njemu na ljubo je za hip glasno zajokal. Strežniku se je zdelo, da bi rad ustregel, a da ni mogel. Zaman ga je nagovarjal, naj kaj zaužije, tudi dr. Aleš Ušeničnik. Po njegovem odhodu je br. Verdnik bolniku govoril, da bi ga pripravil v dobro razpoloženje. Čez kakih deset minut je prišel svetel trenutek. Zdelo se je, da se prebuja. S težavo je spregovoril: »Saj govorim.« Na odgovor, da že štiri dni ne govori in na naštevanje obiskovavcev je čudeč se dejal: »Ali je to mogoče? Saj sem vselej na vsako vprašanje odgovoril.« Na vprašanje, zakaj ne uživa hrane, je odgovoril: »Saj vselej jem.« Ni vedel, da ga hranijo po cevki, čemur se je vedno močno upiral. Čez čas je spet zapadel v otopelo stanje.
V noči od torka na sredo mu je obraz zalil blažen sijaj, ko je odgovoril, da bo prejel sv. obhajilo. Glede maziljenja je rekel: »Še počakajmo.«
Na ustanovni dan družbe sv. Vincencija 25. januarja so bolnika okopali. Ni se zavedel, kaj se z njim dogaja, pač pa je na poti nazaj v sobo ponavljal: »Moj Bog in moj Gospod, moj Gospod in moj Bog.«
Noč od srede 25. jan. na četrtek je bila prva nemirna noč. Opolnoči je pokleknil in molil. Potem so prišli vročični prividi: »Ne hodite blizu, ne dotikajte se me! Molite, molite! Vse je izgubljeno: Afrika gori, Evropa gori. Molite! Molite!« Po pomirjevalni injekciji je spal do jutra. Zjutraj se nočnih dogodkov ni spominjal.
26. januarja je po večernem hranjenju dobil živčni napad. Trepetal je po vsem telesu. Stopil je s postelje in hodil po sobi. Strežnik ga je spravil v posteljo ter mu bral iz Blagovesti in Bogoljuba. Bolnik je kmalu spet vstal, pogledal v omaro kjer je bila njegova obleka in škofovski križec. Nekaj časa je celo sam z naočniki bral iz Bogoljuba. Potem je spet brez zavesti hodil po sobi. Vzdihoval je in vodil procesijo. »To gre prepočasi.« Zagledal je dečka, ki meče kamenje v morje. Na Verdnikove zdihljaje je odgovarjal: »Amen.« Na prošnjo ga je trikrat blagoslovil. Skupno sta zmolila vero, pozneje žalostni del rožnega venca. Ob četrti skrivnosti je rekel Gnidovec: »Kar končajva. Vsi mi se bomo zveličali. Vsi mi bomo v nebesih.«
27. januarja je spet videl fanta lučati kamenje v morje. Zjutraj je hodil po sobi. Ko sta vstopili dve sestri, ju je zavrnil:
»Bežita od tukaj, ali ne vidita, da je vse v ognju. Gorita, ali ne vidita, da gorita.« Tudi sam je hotel iz sobe: »Zakaj vendar ne bežite, saj vidite, da vse gori. Vsi smo v plamenih.«
Spravili so ga v naslonjač. Prišla je sprememba: Gnidovcu se je zdelo, da je v nebesih. Bil je ves blažen in je zaužil nekaj hrane: kar tri skodelice mleka. Potem je postal nemiren. Po injekciji je spal 7 ur. Pred polnočjo je spet postajal nemiren; nova injekcija mu je dala deset ur spanja.
Od sobote 28. januarja ni več vstal. V nedeljo so se začele množiti bolečine. Po hranjenju se mu je napel trebuh. Analiza krvi je dognala 15.920 levkocitov.
Ob 11h je prišlo olajšanje. »Vse mi je nekam motno in slabo vidim«. Spoznal je strežnika in se zavedel, da je v Leonišču. Na sporočilo; da ga pozdravlja godovnik tistega dne dr. Knavs, se je nasmehnil.
Popoldne je prišel dr. Rožman – naravnost s škofovske konference. Gnidovec je samo ječal. Ob petih so ga mazilili z bolniškim oljem. V nedeljo 29. januarja je g. Sedej poročal o bolezni Plantariču, Dorčiču in Strašku. Že več kot 14 dni je bolnik v nezavesti, zbudi se le za par trenutkov. Hranijo ga umetno. »V petek 27. in soboto 28. jan. do ranega jutra je bil silno nemiren in skrajno zmeden, tako da smo že pripravili zanj sobo v Zavetišču sv. Jožefa, da bi ga tja prepeljali, ker tak v Leonišču ne bi mogel več ostati radi drugih bolnikov. Bil je popolnoma zmeden. V soboto zjutraj je pa telesno zelo omagal, dobil zvišano temperaturo, ni pa več kričal (…) Sobota je bila še kolikor toliko mirna, a noč od sobote na nedeljo je bila skrajno nemirna. Imel je velike bolečine in čudne napade, nekake krče, menda živčne. Le injekcije so ga zopet malo pomirile. Nedelja (danes) zopet zelo nemirna. Bil je silno napet, od časa do časa je imel zopet strašne napade. Popoldan je tak napad trajal od dveh pa tja do pol petih.« Na Rožmanov nasvet so ga mazilili. Proti večeru je mirno zaspal. »Mora pa imeti hude bolečine v glavi, ker tudi v tem spanju od časa do časa nese eno ali obe roki na glavo, kakor da bi si hotel olajšati glavobol. Danes so preiskali tudi kri.« Sumili so malarijo, pa tega ni bilo. »Pač pa je v krvi skoraj trikratna množina belih telesc, kakor bi jih normalno smelo biti, znamenje, da mora biti nekje neko gnojenje. Domnevajo, da bi to znalo biti v možganih.« Vse delajo v dogovoru z dr. Rožmanom. Veliko molijo.
Zadnje dni mu je stregla s. Ludgera Rigler. Gnidovec je imel predstavo, da vodi procesijo presv. Rešnjega Telesa. Blagoslavljal je ljudstvo. Polglasno je veleval: “Bolj hitro” ali “bolj počasi”.
30. januarja je bil brezčuten. Prebrali so mu brzojavko vernikov iz Skoplja. Na vprašanje, če je razumel, je odgovoril: »Razumel.« Zdravniki so se začeli bati pljučnice.
Od 31. januarja so mu vbrizgavali injekcije za pomirjenje redno. Že tretjič ga je obiskal brat Karel. Na njegovo vprašanje, kako mu gre, je bolnik odgovoril: »Molite zame.« Ali zelo trpi? »Trpim.« Kje boli? Z roko je pokazal od prsi do trebuha in rekel: »Vse me boli.« Vedno glasneje je vzdihoval.
S. Ludgeri je rekel: »Oj kako je to dobro, da ste tako močni, da me s tako lahkoto dvignete s postelje. Kako gre to lahko in hitro.« Na vprašanje, če ve, da so ga mazilili, je odvrnil, da ne. Nato se je zjokal: »Kakšen odgovor bom dajal Bogu od svojega življenja! Kakšen odgovor me čaka, ker še nisem dovršil svoje naloge, kot bi jo moral izvršiti. Pa res nisem mogel več. V Ljubljani je toliko duhovnikov in vedno sem prosil: ‘Dajte mi duhovnikov, ki jih tako strašno potrebujem tu doli,’ pa nihče me ni hotel slišati. O ljubi Bog, odpusti mi, ker še nisem vsega izvršil.«
Prvega februarja je prejel zadnji obrok hrane. Injekcije, ki so sprva držale po osem ur, so mu zdaj dajali na vsake 4 ure.
V četrtek 2. februarja so se ponoči pokazali znaki konca. Toplomer se je vzdignil na 40,8 stopinj. Sporočili so na Tabor in poklicali leoniške gospode. Prišli so svetnik Janez Kalan, prof. Kotnik, g. Premrou, superior Flis, prednica Leopoldina in nekaj sester. V petek zjutraj malo pred pol peto je g. Kotnik pristopil k maši, sestra je Gnidovcu dala v roko gorečo svečo in ga pokropila. Smrtni boj je bil kratek. Izdihnil je med povzdigovanjem.
Prave gotovosti o vzroku smrti ni. Na dan smrti je prinesel Slovenec te podatke: »Vzrok bolezni je bil popolna izčrpanost v prenapetem delu. Nastopilo je oslabljenje srca in nazadnje je še pljučnica v petih dneh strla, šibko telo.«
G. Knavs je bil mnenja, da se je škof preveč postil; zaradi velikega posta so se mu skrčila čreva in želodec. G. Turk je tedaj sodil, da je škof oslabel od skrbi; tako je mislil tudi tedanji bogoslovec Fabjan.
Dr. Žagar navaja tri hipoteze o bolezni: shizofrenija, bolje: skrajna utrujenost možganov, tumor v glavi, rak na črevesju. Vzrok smrti pa je bilo pomanjkanje hrane.
G. Zakrajšek je danes prepričan, da je škofa podrl tumor v glavi. Trdi, da so znaki bolezni v zadnjem letu, posebej pa še v zadnjem mescu, znaki bolnikov s tumorjem v glavi. Dr. Žagarju se to zdi verjetno. Misli, da je zdravnike in okolico motilo dvoje: 1.) hemoroidi, ki so ob škofovi rahločutnosti imeli veliko vlogo. Pripravljali so ga na to operacijo, a je že bil preslab. 2.) Gnidovčevo prejšnje postenje mu je škodovalo.
Tudi g. Turk je sedaj najbliže misli, da je Gnidovec imel tumor v glavi, kar je povzročilo splošno oslabljenje.
Dr. Meršol pa še danes meni, da ga je vzela splošna izčrpanost.
Kmalu po peti uri sta prispela vizitator Lovro Sedej in br. Doler. Mrliču so nadeli mašniško obleko. Usmiljenke – in nekateri drugi ljudje – so prihajale molit in kropit in so nanj polagale rožne vence in druge predmete, da odneso spomin na svetniškega škofa.
Okrog poldneva je njegovo truplo v rakvi z dvojnim pokrovom prepeljal avtofurgon mestnega pogrebnega zavoda v škofijski dvorec. Položili so ga na mrtvaški oder v drugem nadstropju. Kropit so ga hodile velike množice. Imeli so ga za svetnika. Zato so se z rožnimi venci in drugimi predmeti hoteli dotikati njegovih prstov. Večkrat je kakšna redovnica prevzela nalogo, da je za druge polagala predmete na rajnega škofa. O dogodkih pri mrtvaškem odru je vsak dan pisalo časopisje.
