Rihard Jakopič je bil vodilni predstavnik slovenske impresionistične slikarske generacije z največjim ustvarjalnim razponom in umetnik, ki je kot še nihče pred njim vnesel likovno umetnost v našo najširšo kulturno zavest. Za slovensko likovno umetnost je bil usoden kot umetnik in kot javni delavec, zato upravičeno velja za našo osrednjo slikarsko osebnost v času med obema vojskama, ki jo lahko primerjamo le z največjimi ustvarjalci na drugih področjih.
Rojen je bil 12. aprila 1869 v Ljubljani. Študiral je na Dunaju in v Münchnu, kjer ga tradicionalna akademijska šola ni zadovoljevala, zato je prestopil v Ažbetovo šolo, pozneje pa je bil kratek čas tudi na praški akademiji. Leta 1902 se je naselil v Škofji Loki, kjer je ustvarjal skupaj z drugimi impresionisti in kjer se mu je pridružil Grohar, od leta 1906 pa je živel v Ljubljani. Sodeloval je pri organiziranju razstav doma in po Evropi, postavil Jakopičev paviljon, pisal o umetnostnih razmerah in postal osrednji steber naše likovne zavesti.
V svojem slikarstu je bil v osnovi kolorist, ki ga je najprej pritegnil predvsem barvni videz motiva, raztopljenega v svetlobi. Tehnično se je oprijel impresionizma, ki ga je spoznaval tudi v stiku z deli francoskih impresionistov, po duhu pa je bil poln sodobnejšega findesieclovskega občutja – zlasti v intimnih krajinah z brezami, ovitimi v meglene pajčolane –, kar so spoznali že njegovi literarni vrstniki kot tipično slovensko “štimungo”, zlasti Oton Župančič in Ivan Cankar, ki mu je preroško napovedal največji razvoj. Poleg krajin je slikal intimno poetične interiere z razpoložensko obarvanimi ženami med sanjarenjem ali za klavirjem, ki so mu bile le nosilec poetičnega vzdušja, utemeljenega v muzikalnem prelivanju barv, zlasti oranžno rdečih, zelenih in belo-modrih. Postopoma pa mu je postal slikarski predmet le še izraz lastnih notranjih občutij in vse bolj dinamičnih vizij. S pastozno vzviharjenimi nanosi žarečih barv, v katerih odmeva skoraj baročni patos, je ustvaril prave duhovne privide, kot so zlasti v večernem žarenju dojete ekstatične podobe Save v žarenju elementov, vode in oblakov, kot izraz umetnikovega bogatega čustvenega doživljanja in zanosa. Snoval je tudi simbolično in alegorično pojmovane motive, zlasti znamenitega Slepca, ki ga zbližuje s sočasnimi ekspresionisti, religiozno nadahnjene podobe s Kristusom tolažnikom, polne člvečno tolažilnega ognja, ter stensko poslikavo oboka v veži ljubljanske Meksike; zlasti v taki figuraliki je težil tudi k dinamični monumentalnosti, kakršno izžareva michelangelovsko poveličan avtoporteret ob umetnikovi 60-letnici. V zadnjih letih pa je slikal predvsem mistične, z duhovno atmosfero prežete in dematerializirane rože.
Zaradi naslona na spremenljivo naravo, ki mu je bila le izhodišče za svetlobno razpoloženske sestave oziroma zaslon za izžarevanje spreminjajočega se slikarjevega lastnega duševnega življenja, je najraje slikal v ciklih, od katerih so poleg Save posebej znamenite Križanke. Ob glavnih delih so ohranjene številne študije, ki so bile v glavnem predstavljene šele ob zadnji slikarjevi posmrtni retrospektivi in v katerih lahko odkrivamo tudi naše prve abstraktne skice, prvi pa je od naših slikarjev slikal tudi sonce kot vir svetlobne energije, ki oživlja in prečiščuje. Njegova osrednja moč je bila v duhovnem prežarjanju sveta, ki ga je slikal, v intenziteti, rojevajoči se iz umetnikovega vznesenega doživljanja. Slikarsko umetnost je pojmoval kot sanjsko vizijo, kot impresionizem in ekspresionizem skupaj, zato je postal v svojem celotnem razponu od vseh vrstnikov najbolj dinamičen in moderen, saj se je približal celo z duhovnim izrazom prežarjenemu absolutnemu slikarstvu. Zato ga je lahko priznavala tudi mlajša generacija ekspresionistov, ki ji je bil deloma (Tratniku, Jakcu in spočetka Čargu) celo za vzor. Sam je občudoval najbolj poduhovljene in brezčasne umetnike preteklosti, El Greca ali Rembrandta, gotiko in barok, a se je zaščitniško zavzemal za mlajše, jim prirejal in odpiral v svojem paviljonu razstave ter si vse življenje prizadeval, da bi Slovenci izkazali večjo naklonjenosti živi likovni umetnosti in tudi materialno omogočili njen razmah. Z besedo je živel v nenehnem boju z materializirano dobičkarsko družbo, odpiral oči za umetnost in se s prirejanjem zgodovinskih razstav spraševal tudi o vlogi in značaju naše likovne umetnosti v preteklosti. V svoji umetnosti in delu vrstnikov je tudi sam odkrival prvi resničen izraz slovenstva, ki ga je pred tem dopuščal kvečjemu v baroku, ker je v resnici prežemal svojo umetnost z občutjem, ki je bilo s poetičnostjo in celo barvitostjo spoznano kot najbolj pristen izraz našega čustvovanja. Z barvno slikovitostjo je nakazoval smer za velik del povojne ustvarjalnosti, razpete med iluzijo narave in izpovedno duhovno vsebino, ki največkrat, tudi ko se je želela odtrgati od njega, ni mogla zanikati njegove veličine in se do kraja iztrgati njegovemu vplivu. Bil je, skupaj s prezgodaj umrlim Groharjem, preroditelj našega slikarstva, saj ga je dvignil od manj osebnega realizma k resnični duhovni ustvarjalnosti kot barvni poeziji in mistični molitvi v najbolj duhovnem smislu, izraženi z ritmičnimi zanosti barvno obsijanih muzikalnih harmonij v podobi nekakšnega umetnikovega panteističnega zlitja s kozmosom, ki niha v slikarjevi dinamični predstavi kot žarenje energij. V tem subjekribnem dojemanju ustvarjalnosti, v katero je vnašal življenjsko celovitost in ljubezen do vsega stvarstva, ostaja Jakopič veliki mojster in utemeljitelj naše sodobne izrazne ustvarjalnosti ter eden najbolj ustvarjalnih Slovencev vseh časov, očak, ki nam je v slikarstvo priklical himnično žarenje barvne poezije in duhovno luč umetniških nebes.
