Apd 4,32-3
Poudarek v našem odlomku je na skupnem življenju in skupnem posedovanju dobrin v prvi Cerkvi. Skupno življenje se je izražalo v bogoslužjuv templju in v shajanju v zasebnih hišah, kjer so brali Sveto pismo in navodila krščanskih starešin, molili, pa po judovskem običaju tudi skupaj jedli, kar so imenovali lomljenje kruha. Prvi kristjani so bili večinoma tujci v Jeruzalemu, torej Galilejci, pa tudi brezdomci in člani raznih skupnosti, ki so bile razseljene po vsem tedanjem zapadnem in bližnjevzhodnem svetu. Zato so v skupni mizi videli odsev tiste pojedine, ki jo bo Bog priredil svojim zvestim ob koncu časa in jo najdemo opisano v Izaijevi knjigi. Kristusovo vstajenje je bilo zanje mejni dogodek in pričakovanje njegovega drugega prihoda jih je utrjevalo v zavesti, da je treba vztrajati. Vprašanje za nas: ali je naša udeležba pri liturgiji le navada, ali pa je zares odsev večnosti, v katere pričakovanju vztrajamo.
Bela nedelja je dobila posebno vsebino, ko jo je sv. papež Janez Pavel II. razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja na podlagi razodetij sv. sestri Favstini Kowalski od 22. februarja 1931 do 29. marca 1934, ko je v svojem Dnevniku zapisala, da je med mašo na veliki četrtek slišala Gospodov glas, ki jo je klical, naj se daruje za grešnike, posebej za ljudi, ki so izgubili zaupanje v Božje usmiljenje. Proti koncu življenja je zapisala, da jo je Jezus imenoval sestro Favstino glasnica Božjega usmiljenja in ji med drugim naročil: »Glasnica moje najgloblje skrivnosti, vedi, da si v posebni zaupnosti z menoj; tvoja naloga je, da napišeš vse, kar ti razodevam o svojem usmiljenju v korist ljudi; ti bodo ob branju tega pisanja v dušah občutili tolažbo in bodo zbrali pogum, da se mi približajo« (Dnevnik 1693.)
