Iz Kaire v Bagdad

665

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Stovrate Tebe

4.

Izmučen, zdelan, zaspan od vročine, žejen in gladen sem se ob treh popoldne privlekel v senčnate arkade Hatšepsutinega templja v Dêr Bahari.

Najprvo sem poskrbel za telo, tempelj in reliefi so lahko čakali. Lotil sem se košare in koj ugotovil, da mi je oslar izpil vodo, medtem ko sem lazil po osrčju zemlje. Zato pa je moral v najhujši vročini teči po drugo v beduinsko vas. Nato sem obedoval. Obral sem dva mršava pečena goloba, pojedel košček obloženega kruha, par trdih jajc in za žejo tri pomaranče. Bolj pičlo je bilo, pa še to mi ni dišalo, vročina je bila prevelika. Potem sem legel po tleh, si dejal kamen pod glavo in zadremal, po nasvetu, ki pravi, da ni dobro v teh vročih krajih, če se v opoldanski vročini človek preveč muči. Svež in spočit sem se nato lotil Hatšepsutinega templja.

Zelo lepo lego ima, pod strmo visoko steno leži, dvorane so deloma izklesane iz žive skale. V treh terasah je zidan, široka cesta se v glavni osi templja polagoma dviga od terase do terase. Dostop je svojčas krasil dvored sfing, ki so pa domalega čisto izginile. Široko prvo teraso zaključuje stebričje z reliefi na stenah, ki pričajo, da je kraljica zelo ljubila vrtnarstvo. V skali se vidijo jame, v njih so bile zasajene palme, vinska trta itd.

Tudi drugo teraso zaključuje stebričje. V južni dvorani so sloviti puntski reliefi. Hatšepsut je bila miroljubna kraljica, velikih vojsk ni vodila, pač pa je poslala svoje trgovske ladje na odkritja po Rdečem morju in ob vzhodni afriški obali v deželo Punt. Kje je ležala, ne vemo, morebiti na obali osrednje Afrike. Dežela Punt je bila za Egipčane dežela čudežev, od tam so dobivali zlato, slonovino, ebenovino, kadilo in mnogo drugih dragocenosti. Bogato obložene so se vračale ladje v Tebe in številni reliefi druge terase, sedaj že zelo razdejani, pripovedujejo o teh pohodih in odkritjih, ki so bili za tedanjo dobo nekako to kar za nas odkritje Amerike. Koče zamorcev vidiš, okrogle kakor slamnati čebelni panji, glavarji Punta pozdravljajo na obrazu ležeče odposlance mogočne kraljice, dalje tam nalagajo blago na ladje, zlato, vreče kadila in sedem balzamovih dreves, zasejanih v lesene sode, ki jih je žive in zelene dala prepeljati kraljica v Tebe.

Na tretji terasi je ležalo najsvetejše, ki je pa skoraj popolnoma uničeno. V prvih časih krščanstva so se v templju naselili puščavniki, zato se tempelj še dandanes imenuje dêr, t. j. samostan. Najbrž so jih podobe poganskih bogov motile v premišljevanju, grdo so jih poškodovali.

Kmalu sem se moral posloviti od lepega Hatšepsutinega templja, zajahal sem osla in krenil proti jugovzhodu čez puste sipine in ruševine, kjer se je nekdaj širilo “pogrebno mesto”. Nič drugega ni ostalo od njega kot razvaline nekaterih palač, tempelj Ramsesa II. in Ramsesa III.

Izmed vseh egiptovskih faraonov je Ramses II. najbolj znana osebnost. Od Delte pa do Nubije, ves Egipt je poln njegovih palač, templjev, kipov in napisov. Zelo dolgo je vladal; delaven, podjeten, pa tudi zelo častiželjen je bil. O njem so dolgo mislili, da je on tisti faraon, ki se je z Mozesom pogajal za odhod Izraelcev iz Egipta, vdrl z vojsko za njimi ter utonil v Rdečem morju. Pa izkazalo se je, da ni. Ne morebiti radi tega, ker ima svojo grobnico v dolini kraljev in ker njegova mumija leži v egiptovskem muzeju, ker torej ni utonil, ampak iz drugih razlogov. Vladal je namreč približno od 1292 do 1225 pr. Kr., tako računajo danes najboljši egiptologi. Ob tem času pa so bili Izraelci na vsak način že v svoji obljubljeni deželi. Pa tudi sicer se ne ujemajo tedanje razmere v Egiptu in Palestini s tem, kar vemo o njih iz svetega pisma.

Pač pa je bil Ramses II. večkrat v Palestini, ki je tistikrat spadala pod Egipt. V dolgotrajnih bojih s Hetiti, narodom današnje Male Azije, si je zagotovil svojo posest, v zahvalo za svoje zmage pa je pozidal Amonu tempelj v Tebah in dal na njegove stene vklesati v reliefih in napisih svojo bojno slavo.

Pustil sem osla in oslarja v senci grmičja ter šel gledat Ramsesov tempelj.

Na notranjih stenah obeh glavnih pilonov so vklesani Ramsesovi boji. Severni pilon pripoveduje o življenju v taboru. Bojne vozove vidiš v dolgih vrstah, konje, ki jim hlapci polagajo zob, osli nosijo živila in vodo, vojaki se pretepajo za vodo, pometali so vrče po tleh in udrihajo drug po drugem, poleg pa eden mirno in zadovoljno pije iz kozjega meha itd.

Južni pilon popisuje bitko. Ramsesa vidiš na bojnem vozu, trikrat večji je nego drugi umrljivi ljudje. Tako so egiptovski umetniki izražali veličastvo in božanstvenost svojih kraljev. Kakor dež gosto lete njegove puščice, celi kupi mrtvih sovražnikov leže pod njegovim vozom. Egipčani hitijo svojemu kralju na pomoč.

S pravo naslado in s čudovito živahnostjo riše umetnik vse te podrobnosti. Bojni prizori na Ramsesovih pilonih spadajo med najboljše izdelke egiptovske likovne umetnosti.

Sicer pa je tempelj že zelo razdejan. Štirje orjaški kipi boga Ozirisa, vsi obglavljeni od kdove katerih surovežev, še tudi v razdejanju pričajo o izredni umetnikovi sili. Pri vhodu v notranjo dvorano stebrov ležijo ostanki dveh res velikanskih kipov Ramsesa II. Uhlji so meter dolgi, prsi merijo šest metrov od ramena do ramena. Nekje v kotu še leži roka, meril sem jo in dognal, da ima na laktu pet metrov v obsegu. Kazalec je meter dolg, drugo razmerje si lahko sami izračunate!

Poslovil sem se od mogočnega, slavohlepnega Ramsesa II. in odjezdil v tempelj Medinet Habû, ki ga je postavil Ramses III. Amonu in tudi sebi. Dobro je ohranjen, stene so polne reliefov iz življenja faraonovega. Nad vhodom v tempelj stoji Ramsesov dvorec, gori v prvem nadstropju je imel svoj harem, sobe za svoje številne žene in sužnje. Reliefi pripovedujejo o življenju in razkošju, ki je vladalo v teh sobah. Utrujen sem končno poiskal oslarja in živinče, sladko sta dremala drug ob drugem, medtem ko sem se jaz pehal za vedo in umetnostjo.

Še mnogokaj je videti v tebski nekropoli, n. pr. tudi grobove kraljic v soteski Bibân el-harîm. Pa za tak temeljit obisk je treba cele dneve preživeti v tebski puščavi, za kar mi pa ni bilo. Prenasičen sem že bil grobnic, templjev in razvalin, utrujen tudi, — obrnil sem glavo svojemu oslu proti domu.

Le eno znamenitost sem mimogrede še obiskal, takozvane Memnonove kolose.

Zunaj na polju samevata dva velikanska kipa, nad 20 metrov visoka, daleč naokoli ni nobenih razvalin več videti. Ime so jima dali Grki, z Memnonom nimata nobenega opravka, ampak sta le sedeča kipa Amenofisa III., okrog 1400 pr. Kr. je vladal. Nekdaj sta stala pred vhodom v tempelj, pa tempelj je razpadel, ljudje so zvozili kamenje bogve kam, drugo je preplavil Nil, le oba orjaka še stojita, — nema stražarja nekropole.

Že rimski zgodovinar in potopisec Strabo pripoveduje, da je severni kolos ob solnčnem vzhodu pel, dajal od sebe rahel, kovinast glas. In že Rimljani so hodih poslušat svetovno čudo pevajočega kamnitega velikana. Ti “turisti” so se celo ovekovečili na kolosih s svojimi podpisi.

No, jaz sem zaman čakal na glasove kamnitega godbenika. Ne poje več. Mlad fantalin je menda ugenil moje želje, brž je splezal južnemu orjaku po nogah in pod pazduho ter zapel otožno arabsko popevko. In ko je priplezal spet na tla, mi je pomolil roko: »Bagšiš —1«

»Hm,« sem dejal in pokazal na svojo knjigo, »tule stoji, da je svojčas pel onile, severni velikan! Južni kolos ni nikdar pel! Slabo si to napravil, zato ti nič ne dam.«

Pa me ni pustil. Dati sem mu moral piaster.

Blizu kolosov stoji prava pristna egiptovska sâkija, vodnjak. Osliček goni vodoravno ležeče zobčasto kolo, to suče navpično stoječe kolo, krog tega pa teče vrv in nanjo so privezani lončeni vrči. V globini zajemajo vodo, jo na kolesu dvigajo in jo izlivajo v žleb, pa se spet vračajo krog kolesa v globino. Po žlebu odteka voda na polje, vse skupaj neverjetno cvili in stoka, ker je vsa naprava lesena, niti koščka železa ni na njej. Osel ima oči zavezane, potrpežljivo stopa v krogu, misleč kdove kam da potuje. Poleg sâkije v detelji pa dremlje bos, na pol nag, rjav beduin, nadzornik lega čudovitega gibala.

Voda v teh sâkijah seveda ni živa studenčnica, ampak pristna voda iz Nila. Nilova dolina je naplavina, zrcalo Nila leži po večini v isti višini kakor svet krog njega, – po zakonih fizike je torej čisto umljivo, da priteče voda iz zemlje, kjerkoli le za par metrov koplješ. Slične vodnjake so poznali že stari Egipčani.

Fotografiral sem cvileči vodnjak in se naglo odpravil proti Nilu, še kolosom nisem utegnil stisniti palcev v slovo, kajti že so hitele sumljive postave raztrganih beduinov sem čez polje – po bagšiš.

image_pdfimage_print