Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Na štiriindvajsetem vzporedniku

1.

Še za en dan ob Nilu navzgor, globlje v Afriko! Prav do najjužnejših mej Egipta, v črno Nubijo!

Od Luksorja do Assuana je še dobrih dvesto dlometrov železnice. Ob osmih sedeš na vlak, ob pol dveh si v Assuanu. Vlak vozi počasi, ovinkov je vse polno, nilska dolina se zoži na pol kilometra, komaj da je še prostora za široko strugo, za železnico in za ozek pas rodovitne zemlje. Posebno la desnem bregu, koder teče tudi proga, silijo sivkaste stene nubijskega peščenca trdo do Nila; vse razrite in razklane so in gori kje v skalovju vidiš revno nubijsko vas, da se čudiš, kako so ljudje tja gor prišli s svojimi kočami in od česa sploh živijo tej goli, suhi, kamniti puščavi.

Pri džebel Silsile – “gora verige” – zapusti proga za dobrih 25 kilometrov dolino Nila, ki se v velikem kolenu izogne gorovju, ter teče v ravni črti skoz nepopisno pusto, prazno puščavo. Sam pesek, samo kamenje, skalovje, divji wadiji. Živega bitja ni videti, nobenega drevesa. In žarko nubijsko sonce siplje na to sivkasto pokrajino svojo belo, ostro svetlobo, da te oči zabolijo, če pogledaš skozi okno. Hvala Bogu, da traja vožnja po tem kosu puščave le slabo uro. Pa tudi ta čas zadostuje, da dobi človek pravi pojem, kako je v puščavi onstran življenje in zelenje prinašajočega Nila.

Absolutno nerodovitna pa ta puščava ni. Pri Kom Ombu, kjer se železnica spet približa Nilu, so v najnovejšem času začeli z namakanjem. Ogromne sesalke dvigajo vodo 25 metrov visoko iz Nila v puščavo, na vse strani so izkopali kanale — in puščava rodi! Skoraj sto kvadratnih kilometrov nekdaj gole puščave so izpremenili v rodovitne nasade sladkornega trsa. In delo mislijo še nadaljevati.

Onstran Kom Omba stopi tudi levi breg trdo do Nila. Saharska puščava pošilja široke plazove svojega zlatorumenega peska z višin k vodi, obdelane zemlje skoraj ni več videti, tu pa tam kake grede. Palme stojijo ob Nilu. Enolične ravne črte Spodnjega in Srednjega Egipta so že zdavnaj izginile, pokrajina je vse bolj slikovita, živahna, za vsakim ovinkom zagledaš kaj novega, posebnega. Svet je ves drugačen, to ni več Egipt, čisto druge vrste pokrajina je, – v Nubiji smo.

Od onstran Nila te pozdravlja visok, kopast, zlatorumen vrh, sredi reke se pojavi ozek, gosto s palmami obrasel otok, na njegovem severnem koncu je velikanski trinadstropen hotel, vlak zavozi med vrtove in hiše ter se ustavi na skromnem kolodvoru, predzadnjem na tisoč kilometrov dolgi egiptovski železnici, – v Assuanu.

Stopiš iz zaprašenega, zatohlega, gosto zastrtega voza na pločnik. Ej, kako sonce! Vroče pripeka, huje ko pri nas v juliju, skoraj navpično padajo njegovi žarki. In ta svetloba, sijajna, svetla, bela! Vse je tako čudno belo! In ta zrak! Suh je, niti sledu vlage ni v njem, in čist je, da vidiš daljne obrise Saharske puščave ostre in razločne kakor z najboljšimi naočniki! In gorak –! Kar kopal bi se v tem zraku. Smo pač na 24. vzporedniku. Ubogi Evropci tam daleč gori na 49. vzporedniku, ki teče skozi Slovenijo! Danes je 29. januar, zebe vas, premraženi se stiskale okrog sajastih peči, zunaj pa brije zimska burja in snežni zameti, ali pa mežika nizko izza obzorja zaspano zimsko solnce skozi sivo, dolgočasno meglo v zledeneli svet –.

Izročim se na milost in nemilost zastopniku hotela. Prtljago oskrbi zame, voz čaka zunaj, brez skrbi se pomešam med ljudi, ki vrejo k izhodu, vsi svetlo in lahko oblečeni, tujci v snežnobelih platnenih oblačilih, domačini – sami moški seve, žensk tu ni videti – v dolgih belih in prižastih kuftanih, z belimi turbani na glavi, ki še močneje podčrtavajo črnorjavi nubijski obraz. Kajti tu v Nubiji so ljudje, – ne rečem, da so taki kakor zamorci, ampak take barve so kakor dobro pražena kavna zrna, temnorjavi. Nekateri pa so skoraj čisto črni. In iz teh temnih obrazov se bliska belina velikih, svetlih oči, se bleste snežnobeli zobje. Kamor pogledam, povsod nekaj novega, nad vse zanimivega. Ni čuda, da sem izgubil vodnika med samim gledanjem in gledanjem. Ves nemiren je prisopihal za menoj, me pograbil za roko in stlačil v svoj voz.

2.

Takoj drugo jutro sem obiskal otok Elefantine.

Otok je morebiti dva kilometra dolg in pol kilometra širok. Dve vasici se skrivata med gostimi palmami, črna nubijska mladež radovedno kuka izza bornih koč za belim tujcem. Južni del otoka je skalnat, visok in gol in tam ležijo razvaline egiptovske obmejne trdnjave, ki so jo Grki imenovali Elefantine, Egipčani pa Jeb.

Pri Assuanu je šla meja med kraljestvom faraonov in Etiopijo. Egipčani svojim južnim sosedom nikdar niso prav zaupali, čeprav so bili z njimi v trgovskih zvezah in čeprav je bil velik del Etiopije – današnji Sudan – nekaj časa Egipčanom podložen. Zato so svojo južno mejo dobro utrdili. Kraj je za to zelo primeren. Nilska dolina je ozka in prav nad Assuanom so nilske brzice; prehod čeznje za jadrnice je bil tistikrat skorajda nemogoč. Puščava za vpad ni prišla v poštev, treba je bilo torej le ozko dolino pri Assuanu zapreti. Že zgodaj so pozidali na južnem rtu otoka Jeb močno trdnjavo in nastanili v njej številno posadko. Tudi na kraju sedanjega Assuana so stale svojčas najbrž utrdbe.

Toda Jeb ni bil samo obmejna utrdba, bil je obenem tudi važno tržišče za pridelke notranje Afrike. V Jeb so prinašali Etiopci na prodaj kadilo, dišave, posebno pa slonovino. Od slona je otok dobil tudi svoje ime.

Ime Elefantine je v začetku našega stoletja zaslovelo v znanstvenem svetu.

Leta 1904 je namreč kupil Anglež Mond od nekega starinarja v Assuanu šop starih papirosov. Ko so jih znanstveniki pregledali, so našli, da so papirosi silno važne listine, pisane v aramejskem jeziku, ki je lesno v sorodu s hebrejščino. Pisali so listine krog 1.471—410 pr. Kr. Judje, ki so služili za vojake v jebski posadki. Kmalu nato je izkopal dr. Rubenson v razvalinah trdnjave še tri druge papirose, ki imajo skoraj isto vsebino in so iz istega časa. Izdal jih je nemški učenjak Sachau, zato se dandanes tudi imenujejo papirosi Sachau.

Iz njih zvemo, da je živela v trdnjavi Jeb številna naselbina judovskih vojakov-najemnikov s svojimi družinami vred. Imeli so celo lasten tempelj, ki so v njem opravljali daritve, prav kakor v Jeruzalemu. Tudi lastne duhovne so imeli. Papirosi so pisani skoraj v istem času ko svetopisemski knjigi Ezdrova in Nehemijeva. Aramejščina v teh knjigah je popolnoma enaka aramejščini papirosov Jezik papirosov potrjuje, kar so že poprej domnevali, da v petem stoletju pred Kr., torej po povratku Judov iz ujetništva, hebrejščina ni bila več občevalni jezik. Tudi zgodovinski podatki omenjenih svetopisemskih knjig dobivajo iz papirosov novo potrditev. Končno je zanimivo, da so Judje kljub prepovedi v Peti Mojzesovi knjigi, 12. pogl., imeli tempelj in obhajali daritve zunaj Jeruzalema. Prenagljeno je vsekakor sklepanje tistih, ki iz tega dejstva dokazujejo, da ob času elefantinskega judovskega templja Mojzesovih knjig še ni bilo, da so torej šele pozneje nastale. Če bi bilo to res, bi Mojzesovih knjig niti v drugem in prvem stoletju pred Kr. še ne smelo biti, kajti tistikrat so imeli Judje tudi tempelj izven Jeruzalema, namreč v Leontopolisu blizu Kaire.

Te in slične reči sem razmišljal, ko sem stopal po ruševinah starega Jeba. Ni mnogo ostalo od nekdanje važne trdnjave.

Stala je na visoki skali, ki strmo pada na treh straneh v Nil, na četrti pa se polagoma znižuje v rodovitna polja in palmove gozdove. Skale so mestoma podzidane. Judovski tempelj je popolnoma izginil. Papirosi sami pripovedujejo, da so ga Egipčani razdejali pri vstaji 1. 410 pr. Kr. Vidijo pa se še granitni piloni poganskega templja in temelji, deloma tudi stene stanovanjskih hiš, ki so bile zidane s surovo opeko. V eni teh hiš je našel Rubenson one tri papirose.

Ob peščeni obali sem gledal, kako so nubijske žene zajemale vodo iz Nila v trebušaste, visoke vrče. Ta voda je zanje edina, ki jo dobijo. In malo više gori se je pa nadebudna črna nubijska mladež kopala v valovih Nila.

Ko sem stopil v čoln, je nekdo prihitel iz palmovega gozdiča ob bregu in klical, da bi počakal. Anglež je bil. To je povedala njegova govorica, vsa njegova dolga suha postava, zlasti pa njegov ostro začrtani, gladko obriti obraz s stisnjenimi, izrazitimi ustnicami, v katerih je tudi med govorjenjem trdovratno tičala kratka dublinska pipa. Predstavil se je in prosil, če se sme prepeljati z menoj v Assuan.

Povabil sem ga v čoln in zvedel na četrturni vožnji, da je kopal po jebskih razvalinah za papirosi. Našel ni nič. Pravil je, da se je zadnja leta lotila ljudi prava strast stikati za papirosi. Vsak hoče najti papirose in se proslaviti. Kjer je še kak kup ruševin neprekopan, povsod brskajo in rijejo. Pa navadno nihče nič ne najde.

»Poskusil bom svojo srečo še v Mezopotamiji. Tam je še dovolj deviških razvalin.«

Prisluhnil sem. V Mezopotamijo je vodila tudi moja pot.

»Ste že bili kdaj v Mezopotamiji?« sem vprašal.

»Ne še. Pa imam dobre zveze v Bagdadu. Upam, da mi pojdejo na roko in da bom kaj imenitnega izkopal.«

»Pojdite v Kiš ali pa v Kerkuk! Tam so sedaj na delu.«

Ne vem, kako da so mi ušle te besede. Najmanj pa sem odgovoren za posledice, katere so rodile.

»V Kiš in v Kerkuk?« je vprašal. »Poznate te kraje?«

»Iz knjig in časopisov.«

»Pa mislite, da bi kaj našel?«

»Tako vsaj pišejo.«

»Dobro. Pojdem. Dajte mi svoj naslov. Če kaj najdem, Vam pošljem lep spominek v zahvalo za nasvet.«

Izmenjala sva vizitki in odšel je v svoj hotel. Gledal sem za tem novodobnim rudosledcem in srečolovcem in niti na misel mi ni prišlo, da bom kdaj v življenju le samo še sled našel o njem.