Ali ni čudno, da se nam 20 evrov zdi tako ogromna vsota, ko jih darujemo Cerkvi, in tako majhna, ko gremo po nakupih?
Ali ni čudno, kako težko je najti prave besede, ko moliš, ko pa razmišljaš o tem, kaj boš povedal/a prijatelju, pa besede kar vrejo?
Ali ni čudno, kako se dve uri v cerkvi zdita kot cela večnost, v trenutku pa mineta, ko gledaš dober film?
Ali ni čudno, da si na koncertu vsi želimo vstopnice za prvo vrsto, ko pridemo v cerkev, pa bi naredili vse, da bi lahko sedeli v zadnji vrsti?
Ali ni čudno, kako težko je z drugimi deliti svojo izkušnjo molitve ali kakšnega zakramenta, tako na lahko pa z vsemi delimo čveke?
Ali ni čudno, kako verjamemo vsemu, kar nam prinašajo časopisi, sprašujemo pa se o verodostojnosti sporočil v Svetem pismu?
