II.

Oblike križev in razpel

Že sveti Pavlin Nolanski (umrl leta 431) je vedel, da obstajata dva načina predstavljanja križa: ali kot jambor s prečnim drogom, ki je pomorski znak, ali kot nosilni drog s prečnim drogom v obliki črke T. Tudi razpela imajo danes pretežno obliko pomorskega jamborja (†), čeprav so si strokovnjaki za biblične vede in za zgodovino sedaj edini, da je Jezus bil križan na razpelo v obliki T. Po njihovem mnenju je križanje potekalo takole: obsojeni je moral sam nesti na morišče samo prečni drog križa, in ne celotni križ. Tam so mu roke pribili na isti prečni drog, položen na tla, in ga ob navpično zasajenem nosilnem drogu potegnili navzgor ter ga z vrvjo privezali. Noge so mu potem pribili ali privezali na nosilni drog. Po poročilih evangelijev so pri križanju Jezusa dodali še deščico, ki je po Pilatovem naročilu vsebovala napis z vzrokom usmrtitve, ni pa rečeno, da bi ta deščica morala biti pokončna in tanka, kakor nosilni drog, ampak je po vsej priliki imela podolžno pravokotno obliko.

Tekom stoletij je znamenje križa in razpela prevzelo razne oblike. Za naš obris bo dovolj, da razdelimo njihov opis v dve skupini: križi brez telesa Kristusa in križi ali razpela z njegovim telesom ali truplom.

A – Križi brez Kristusovega telesa

Preprosta znamenja križa v obliki črke T lahko zasledimo že v katakombah v Rimu, vrinjena med črke imen kristjanov, na primer v katakombah sv. Petra in Marcelina: kyriTlos (Ciril), dionTysios,(Dionizij) v Kalistovih katakombah ireTne (irene=mir) itn.

Znamenje črke T, ki se v hebrejščini izgovarja Tau, je kaj kmalu postalo tudi znamenje varstva telesnega zdravja. Kakor poroča Gregorij, škof mesta Tours, je že leta 546 sveti Gal, škof v Clermontu, ko je na jugu Francije divjala epidemija kuge, organiziral slovesno procesijo, in verniki so na vse cerkvice in hiše naslikali “znamenje Tau”, nakar je epidemija takoj prenehala.*

*Prim. Gregorij Turonski, Historia Francorum lib. 4 c. 5 (Patr. lat. 71,273). Dogodek nas spominja na obvarovanje Hebrejcev v Egiptu pred iztrebljenjem, ker so “naddurje in podboje” vrat namazali s krvjo kozliča (2 Mz 12, 21-22). Naddurje in dva podboja so tvorili današnjo hebrejsko črko tau (n).

Zato je povsem razumljivo, da so redovniki svetega Antona puščavnika, ki so bili ustanovljeni leta 1095 in so jim bile poverjene prve zasilne bolnišnice za gobavce in druge okužence, nosili na redovnih oblekah prišit velik “T”, in da je to znamenje krasilo tudi lekarniške posodice za mazila.

Zelo verjetno je, da je sv. Frančišek srečaval redovnike sv. Antona v Rimu, kjer so skrbeli za gobavce v svojem lazaretu. Morda se je spominjal tudi besed papeža Inocenca III. na Lateranskem vesoljnem cerkvenem zboru leta 1215: “Tau je znamenje, ki se nosi na čelu, kadar moč križa odseva v vseh dejanjih, ko je po Apostolovih besedah križano naše telo z vsemi pregrehami”. Vsekakor, življenjepisci svetega Frančiška trdijo, da je svoja pisma podpisoval s črko T, da je to črko slikal po stenah redovnih celic, namesto razpel, ki jih takrat še niso imeli. Ne da se pa razbrati iz nam poznanih virov, da bi sveti Frančišek bil neki paladin pobožnosti znamenja T.

Svetega Frančiška je gotovo še dobro poznal pater Janez Parenti, ki se je leta 1233 potem, ko je vodil frančiškanski red kot generalni predstojnik, umaknil na Korziko. Po vsej priliki je on dal delati pečat province s križem v obliki črke T, ki je še danes v rabi.

Še v 15. stoletju lahko zasledimo križce v obliki T kot obeske na verižicah, ki so se nosile okrog vratu (prim. portret “Moža z nageljnom” slikarja Jana van Eycka –+ 1441– v berlinskem muzeju). Danes pa so ti obeski na splošno v obliki jamborskega križa †. V prejšnjih stoletjih so se duhovniki in redovniki razpoznavali po svojih uniformah. Danes, ko smejo hoditi tudi v civilu, so si svetni duhovniki izbrali za svojo značko dolgi križec †, med tem ko se sinovi sv. Frančiška lahko razpoznavajo po znački T ali t.i. grškem tau. Zelo so pa te značke razširjene med člani svetnega frančiškanskega reda, pa tudi med drugimi ljubitelji frančiškanske duhovnosti, da, celo med navadnimi obiskovalci Asizija, ki si ga kupujejo kot turistični spominek.

B – Razpela s Kristusovim telesom

Vse od srednjega veka dalje so bila razširjena razpela v obliki grškega Tau ali našega T, s to razliko, da so na sredi prečnega droga imela pritrjeno podolgovato deščico z napisom: Jezus Kristus Judovski Kralj, večkrat naznačenim samo z začetnimi črkami. Naj navedem samo nekaj podob velikih mojstrov, ki so gotovo vplivali tudi na druge umetnike:

– v Asiziju, v baziliki sv. Frančiška, na sliki, ki jo je mojstrsko naslikal Peter Lorenzetti okoli leta 1320;

– v okolici Ferrare, v Polezinah, v cerkvi posvečeni sv. Antonu opatu, razpelo naslikano okoli leta 1330;

– v Padovi, v kompleksu bazilike sv. Antona Padovanskega, v oratoriju sv. Jurija, razpelo, ki ga je pred 1384 naslikal Altichiero;

– iz istega stoletja je tudi Križani v obliki T Paola Veneziana, ki je med leti 1320-1362 med drugim deloval tudi na Rabu. Izvirna slika se hrani “na varnem” v Rimu; ponatis pa v Primorskih novicah, sobota 31. avgusta 2002;

– v Firencah, v znani cerkvi sv. Križa (S. Croce), kjer je razpelo izklesal sloviti Donatello pred letom 1420;

– na Dunaju, v rokopisu 2772 narodne knjižnice, razpelo naslikano okoli 1460;

– v Gubbiu, v muzeju stolnice, slonokoščeno razpelo izklesano v 16. stoletju;

– na naslovni strani Lutrove kronologije, tiskane leta 1541;

– v Madridu, v narodnem muzeju Prado hranijo sliko Kristusa na križu v obliki T, ki ga je okoli leta 1613 naslikal Diego Velasquez;

– iz istega stoletja je tudi Križani Antona Van Dycka, ki ga je potem še leta 1871 ponatisnil msgr. Janez Globočnik v Novi cvetlici;

– prav tako se v Madridu nahaja slika Križanega, ki jo je ustvaril po letu 1761 mojster Anton Rafael Mengs;

– sloviti slikar Janez Tiepolo je v stolnici v Vidmu-Udine leta 1738 naslikal Križanega v sklopu sv. Trojice;

– Slovenci v Argentini so leta 1955 priobčili izredno lep “Križev pot prosečih”, ki ga je izvirno naslikal France Gorše z razpeli v obliki T;

– med leti 1952-1954 je Križanega v isti obliki uporabil v kapeli Božjega groba v frančiškanski cerkvi v Kamniku znani arhitekt Jože Plečnik;

– Albert Schilling je za duhovniški grob na pokopališču Hömli v Baslu izklesal T križ;

– Tone Demšar je leta 1985 za cerkev Marije Rožnovenske v Portorožu izoblikoval Križanega, ki se s križa v obliki T usmiljeno sklanja k trpečim;

– leta 2001 je pa v Marijini kapeli na Kureščku dokončal podobe Križanega v obliki T akademski slikar Lojze Cemažar, ki jo je že malo prej upodobil tudi v Kliničnem centru v Ljubljani.

Zgleda, da je križev pot s Kristusom pribitim na križ v obliki dolgega križa † pred letom 1751 širil veliki častilec in apostol križevega pota sv. Leonard Portomavriški, ki je take križeve pote postavil in tudi blagoslovil v kar 572 cerkvah. Bil je frančiškan, pa se ni oziral na posebno ljubezen sv. Frančiška do križev v obliki črke T. Pri nas je leta 1766 te vrste križev pot naslikal v Marijini baziliki v Stični Fortunat Bergant (za molitev križevega pota, ki ga je vodil papež sv. Janez Pavel II. so v Vatikanu pripravili knjižico z vsemi 14 postajami Fortunata Berganta).  V cerkvi Rožnovenske Matere Božje v Kranju ga je naslikal pred 1828 Leopold Layer. V Benetkah, v cerkvi sv. Pola pa lahko občudujemo tak križev pot, ki gaje leta 1779 naslikal Janez Dominik Tiepolo, sin slavnega prej omenjenega Janeza Tiepolo.

Mimogrede velja še omeniti danes precej razširjena razpela, ki so jim nekoč rekli janzenistična, in ki so bila obsojena, ker so hotela z ozko držo rok Križanega prepričevati vernike, da je Kristus umrl samo za vnaprej določene izvoljene, ne pa za vse ljudi, kar izražajo njegove široko razprostrte roke na križu. Današnji umetniki nimajo seveda nobene zveze z janzenisti; hočejo samo umetniško prispodobiti od strašnih muk povsem zveriženega križanega Jezusa.

Ker danes znanstveniki ne dvomijo več o tem, da je Jezus bil pribit na križ v obliki velike črke T, bi se lahko duhovniki raznih Frančiškovih redov in združenj potrudili, da jamborska razpela na glavnih oltarjih zamenjajo z razpeli, ki so bila v rabi vse do danes, in imajo obliko črke T (kot na primer razpela Plečnika ali Čemažarja). Isto velja tudi za velika razpela na stenah ali na oltarjih naših cerkva.