III.

Nove postajekriževega pota

Cerkveni zgodovinarji ne morejo dovolj prehvaliti zasluge svetega Leonarda Portomavriškega za uvajanje pobožnosti križevega pota. Za njim so to pobožnost potem širili rodovi frančiškanov in vse do 1. aprila 1933 je vrhovni predstojnik reda imel izključno pravico blagoslavljanja križevih potov po celem svetu. Pri vsem tem pa si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da omenjeni križev pot vsebuje postaje, ki niso vzete iz Svetega pisma, ampak iz nabožnih pripovedk zgodnjega srednjega veka, kot je na primer šesta postaja o Veroniki in njenem prtu, četrta postaja o srečanju Jezusa z. njegovo materjo, postaje o trojnem Jezusovem padcu pod križem, trinajsta postaja o Mariji, ki sprejme truplo s križa snetega Jezusa v svoje naročje.* Te postaje je pri nas že leta 1788 zamenjal z novimi, bolj svetopisemskimi graško-sekovski nadškof Jožef Adam Arco**. V ljubljanskem semenišču je leta 1808 ravnatelj bogoslovnih študijev prof. Anton Clementini priobčil novi Križev pot***, v katerem ni bilo srečanja Jezusa z Marijo, srečanja z Veroniko, drugega in tretjega padca pod križem, saj je takrat težki križ že nosil Simon iz Cirene, itn.

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 132-158.
**Prav tam, str. 72-79.
***Anton Clementini, Sveti Križovi pot, to je premišluvanje terplenja Jezusa Kristusa, iz Svetiga pisma napravlenu ino vun dano s perpušenjam duhovne inu deželska gosposke, V Lublani 1808. Imel je prav tako 14 postaj; prva: Jezus poti krvavi pot; druga: Juda preda Jezusa sovražnikom; tretja: Jezusa tožijo pred velikimi duhovni; četrta: Jezusa tožijo pred Pilatom; peta: Jezusa bičajo; šesta: Jezusa s trnjem kronajo; sedma: Pilat obsodi Jezusa na smrt; osma: Jezus nese svoj križ; deveta: Simon Cirenejec nese križ za Jezusom, ki ga objokujejo žene; deseta: Jezusa pribijejo na križ; enajsta: Jezus trpi na križu; dvanajsta: Jezus umre na križu; trinajsta: Jezusa snamejo s križa; štirinajsta: Jezusovo telo polože v grob. Taki križevi poti so bili pri nas na primer v Hotedršici, na Taboru, v Verneku pri Hotiču, pri sv. Petru v Ljubljani, in drugod. Prim. Regalat Čebulj OFM, Janzenizem na Slovenskem in frančiškani, Ljubljana 1922, str. 38. Frančiškani so še naprej vpeljevali križeve pote sv. Leonarda, ker so bili ti obdarjeni z odpustki, “svetopisemski” pa ne, in to še posebej po 16. februarju 1839, ko je Sveti sedež ukinil nove križeve pote. V stolnici je frančiškanski križev pot blagoslovil p. Kalist Omejc šele 8. oktobra 1860.

Na nadaljni razvoj Križevega pota so vplivala tudi premišljevanja kard. Janeza Henrika Newmana, ki je okoli leta 1860 za vsako postajo naznačil svetopisemsko besedilo, tako da je na izredno eleganten način dal razumeti, katere imajo dobro podlago in katere je nimajo. Tako na primer je Newman za tretjo postajo navedel besedilo iz Izaije 53, 4-6, ki opisuje trpljenje nedolžnega Gospodovega služabnika; pri četrti postaji Simeonovo napoved o meču, ki bo presunil Marijino srce (Lk 2, 34-35) itn.*

*Newmanov križev pot je vodil papež sv. Janez Pavel II. na veliki petek leta 2001. Ponatis je izšel v Vatikanu istega leta.

Po osrednjem dogodku prejšnjega stoletja, to je po obhajanju II. Vatikanskega cerkvenega zbora, kjer so bile začrtane nove smernice svetopisemskega in liturgičnega raziskavanja, je Sveti sedež leta 1975 presenetil vernike z izdajo posebnega priročnika za romarje, ki bodo slavili jubilejno leto v Rimu, v kateri se nahaja tudi besedilo za prenovljeni križev pot, ki se povsem razlikuje od križevega pota sv. Leonarda. Ima sicer tudi 14 postaj, toda prva se nanaša na Zadnjo večerjo, druga opisuje Jezuovo molitev na Oljski gori, tretja predstavlja Jezusovo aretacijo, četrta Jezusovo zasliševanje pred sinedrijem, peta Petrovo zatajitev, šesta Jezusa pred Pilatom, sedma Jezusovo bičanje in kronanje s trnjem, osma Jezusovo smrtno obsodbo, deveta Jezusovo srečanje s Simonom iz Cirene in z jokajočimi ženami, deseta križanje, enajsta Jezusove besede na križu, dvanajsta Jezusovo prebodeno srce, trinajsta Jezusov pogreb, in štirinajsta Jezusovo vstajenje.

To zadnje je sicer na prvi pogled izgledalo kot nekaj novega, v resnici pa je že v prvih stoletjih krščanstvo oznanjalo Jezusovo smrt kot zmago nad smrtjo in satanom.* Še v XII. stoletju so Jezusovo smrt povezovali z njegovim vstajenjem. Tako na primer “mozaik v rimski cerkvi sveta Klemena: prikazuje mladega Kristusa, ki iz smrti prehaja v večno življenje, ko pritrjen na drevo, prekrito z listi in sadeži, premaguje trpljenje in v obliki križa i .razprostira roke” **. Še bolj znan paje Križani, ki seje nekoč nahajal v asiški cerkvi sv. Damijana (danes v cerkvi sv. Klare), ki naj bi leta 1206 nagovoril sv. Frančiška. Gre za poslikano razpelo, na katerem je razpet živi Kristus z odprtimi očmi, ki ima pa v zgornjem delu naslikan Jezusov vnebohod in množico svetnikov, ki ga pričakuje.***

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 14-15.
**Tone Kompare, Odkrivajmo skrivnost, Ljubljana 2001, str. 44.
***Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 24-25; Robert Bahčič po Marku Pikardu OFMCap, Ikona Kristusa pri sv. Damijanu, Ljubljana 1992, str. 31

Zakaj se je potem začelo širiti razpelo z mrtvim Kristusom in brez vsake povezave z njegovim vstajenjem, raziskovalci zgodovine verskih resnic razlagajo z izrednim vplivom, ki ga je imel v karolinškem preporodu teologije opat Pashazij Radbert (+860), ki v svoji razpravi O telesu in krvi Gospodovi zagovarjal tezo, daje vsaka maša resnična ponovitev Kristusovega žrtvovanja na križu, in da se n. i pri vsaki maši kruh spremeni v telo in vino v kri na križu umrlega Kristusa.* Čeprav se drugi teologi, kot na primer opat Raban Maver (+856) , niso strinjali s Pashazijevo tezo, je ta vendar odločilno vplivala na priihodnje ustvarjalce razpel in križevih potov.

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str.18-19; Paschasius Radbertus, De corpore et sanguine Domini (PL 120, stolp 1267-1350); Tridentinski koncil, sess. 22.2 (Denzinger, Enchiridion symbolorum, n. 1743).

Kot predstavnika nasprotne, toda v resnici prvotne smeri bi lahko tu omenil grškega kapucina p. Janeza Spiterisa, profesorja na papeških univerzah v Rimu, ki pravilno trdi, da zakrament evharistije ni “repeticija tistega, kar je bilo, ampak udejanjanje (aktualizacija), ponavzočevanje Kristusa v svetem bogoslužju po Svetem Duhu”; zato “kruh in vino postaneta od mrtvih vstalo telo in od mrtvih vstala Kristusova kri”.*

*Prim. Yannis Spiteris-Walter Nigg, Duh veje kjer hoče, Ljubljana 2000, str. 47-48. P. Spiteris je sedaj solunski škof.

Za molitev Križevega pota tudi druge dni razen Velikega petka, je torej bistvenega pomena, da po nauku Apostola svetega Pavla (Fil 3,10), postanemo ne samo deležni Kristusovega trpljenja in “pri tem postanemo podobni njegovi smrti”, ampak da tako “pridemo do vstajenja od mrtvih”.

Zato je Alojzij DellaTorre, profesor na papeškem liturgičnem Inštitutu v Rimu, leta 1991 skrbno pripravil besedila štirih Križevih potov, ki se naslanjajo na različne opise trpljenja in vstajenja pri štirih Evangelistih, in je tako lahko tudi predstavil štiri različice ne samo za 14., ampak tudi za druge postaje.*

*Prim. Luigi DellaTorre, Quattro Via crucis secondo Marco, Luca, Giovanni, Matteo, Brescia 1991. Zato tudi pri križevem potu po Janezu nadomešča postajo o evharistiji s postajo o umivanju nog.

Za molitve Križevega pota, kijih po navadi vodi papež na velike petke v Koloseju v Rimu, bi človek pričakoval, da jih bodo vsaj enkrat sestavljali tudi frančiškani, kakor je prejšnje križeve pote sestavil frančiškan sveti Leonard Portomavriški. Toda oni so se zadovoljevali z lovorikami, ki so jih nekoč želi. Zato so, recimo, besedilo za veliki petek leta 1991 sestavili serviti; leta 1994 ga je sestavil carigrajski nadškof in patriarh Bartolomej I.; leta 1995 pa celo protestantska redovnica Švicarka sestra Minke de Vries.*

*Prim. Via Crucis, Vatikan 1995. 14 postaj je tako porazdeljenih: 1. Jezus moli na Oljski gori; 2. Juda izda Jezusa; 3. sinedrij obsodi Jezusa; 4. Peter zataji Jezusa; 5. Pilat zaslišuje Jezusa; 6. Jezusa bičajo in s trnjem kronajo; 7. Jezusu naložijo križ; 8. Simon Cirenejec pomaga Jezusu nositi križ; 9. Jezus se sreča z jeruzalemskimi ženami; 10. Jezusa pribijejo na križ; 11. Jezus obljubi paradiž dobremu razbojniku; 12. Jezus izroči svojo mater Janezu; 13. Jezus umre na križu; 14. Jezusa položijo v grob.

Pri nas je vsaj delno ugodil papeškim željam slikar Tomaž Perko, ki je leta 1988 v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku dokončal izviren križev pot, v katerem je v štirih 10 kvadratnih metrov obsegajočih platnih prikazal štiri temeljna dogajanja Jezusove poti: obsodbo, pomoč, križanje in poveličanje. Četrto platno, na katerem povsem prevladujejezusovo vstajenje kot 15. postaja, nakazuje skoraj v ozadju 13. in 14. postajo: Jezusa snamejo s križa in ga pokopljejo.*

*Prim. Tone Ciglar SDB, Z Jezusom skozi življenje, Ljubljana 2000, str. 91-99.

Bolj kot za nošo “T” (ne Tau) značk, bi se torej frančiškani morali zanimati za to, da bi se pobožnost križevega pota pi enovita po navodilih Svetega sedeža in se znova širila med verniki.* V slovenskih cerkvah niso vse križeve pote naslikali umetniki, kot Bergant v Stični ali Layer v Kranju in Metliki; mnogi, nasprotno, razodevajo izvor trgovin na debelo. V takih slin .ijih bi se lahko mirno odstranile iz cerkva podobe križevih polov, in nadomestile z novimi, zares umetniškimi, z novo in bolj pristno vsebino posameznih postaj. Tam, kjer so postaje sv. Leonarda naslikali pravi umetniki, bi se pa dala v zaključnih molitvah dodati vsaj misel na vstajenje, kakor jo, na primer, predlaga naš cerkveni pesnik Stanko Janežič: “In jutro je zažarelo, in angel 1 je zaigral, in vesolje je zapelo: Kristus je vstal! Zares je vstal! In mi z njim! Aleluja”**.

*Dober zgled je Evangeljski križev pot, ki sta ga objavila Silvester Čuk in Božo Rustja v zbirki križevih potov Vsi smo na križevem potu, Koper 1998, str. 89-105. – Treba bi bilo zamenjati 18 zmazkov, ki se nahajajo na oratoriju samostana na Kostanjevici, z novimi postajami križevega pota, kakor si ga želi Sv. Sedež.
**Stanko Janežič, Križev pot –  pesem in jok, v zbirki “Križev pot v pesmih”, Maribor 1999, str. 92. Še bolje Giacomo Biffi, Via Crucis, Milano 1999, str. 31.

Mnogi pastoralni delavci se sprašujejo, kaj bo potem z odpustki, ki so bili vedno vezani na tradicionalnih 14 postaj križevega pota; saj se ve, da jih je po prizadevanju sv. Leonarda točno določil papež Klemen XII. dne 16. januarja 1731 in tako razporejenim pripisal tudi popolni odpustek*. Zato so se frančiškani vedno lahko upirali uvajanju “znanstvenih” križevih potov, češ da se z njimi ne morejo pridobivati odpustki, ker so ti vezani na ponarodele oblike te od papežev potrjene pobožnosti.

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 54-57.

Toda ne smemo pozabiti, da je že v svetem letu 1750 papež Benedikt XIV. dal postaviti križev pot v Koloseju s štirinajstimi preprostimi lesenimi križi⁴¹. Nadalje je Sveti sedež odločil, da za pridobitev odpustkov ni potrebno premišljevanje o vseh 14. postajah, ampak je dovolj, da se vsaj nekaj časa premišljuje o Kristusovem trpljenju in smrti.

*Prim. Šerbelj, Križev pot, str. 54.

Vzhodnim cerkvam se celo dovoljuje, da upeljejo kakšno drugo pobožnost v spomin Kristusovega trpljenja, s katero se bodo prav tako lahko pridobivali dosedaj dodeljeni odpustki.* Kongregacija za bogoslužje pa izrecno poudarja, daje Križev pot, ki se nahaja v napotkih za romarje leta 1975, in da so prav tako postaje križevega pota, ki jih je premišljeval sedanji papež Janez Pavel II. ob priliki pobožnosti na Veliki petek v Koloseju v letih 1991, 1992 in 1994, izrecno odobrene od svetega apostolskega Sedeža.**

*Prim. S. Poenitentiaria apostolica, Enchiridion indulgentiarum, normae et concessiones, Vatikan 1999, n. 63 str.68-69.
**Prim. Congregazione per il culto divino, Direttorio su pietà popolare e liturgia, C. del Varicano 2002, str. 115-118.