Prvi del

Očaki

Prvo poglavje: Abrahamovo poslanstvo

Zadnja preizkušnja

Ali se bo obljuba končno uresničila? Abraham bi lahko podvomil, zakaj ko se je spustil v ravnino pri Gerarárju, mu je tamkajšnji kralj Abimeleh odvzel Saro. Ponovila se je torej ista dogodivščina kot s faraonom, kar se pa zdi še bolj čudno, saj jih je očakova žena takrat imela že krepko čez osemdeset. Svetopisemski pisec je hotel brez dvoma dokazati, kako je Bog varoval sad Sarinega telesa, saj jo je Abimeleh brez obotavljanja vrnil in tako je kmalu zatem spočela s svojim možem.

Tekstna kritika ugotavlja, da obe zgodbi o prilastitvi Sare izhajata iz dveh različnih virov. Mogoče bi torej bilo, da imamo opraviti z dvema tradicijama o istem dogodku, ki je vsakokrat postavljen v druge okoliščine.

Pričakovanje je bilo končno dopolnjeno. Neizmerno veselje je zavladalo v šotorih Terahovcev. Ta čudežno rojeni otrok je prinesel s seboj zagotovilo, da bo Bog držal svojo besedo. Hoteli so, naj bo novorojenec zaznamovan s tem veseljem: dobi ime Izak, ki izraža dobro voljo, smeh. »Kdo bi dejal Abrahamu, da bo Sara dojila otroke? In vendar sem mu rodila sina v njegovi starosti« (1Mz 21,7).

Otrok je rasel, toda rod so začeli motiti izgredi. Sara in Hagára, zakonska žena in priležnica, sta se vedno manj razumeli. In tako je previdna žena začela misliti na bodočo Abrahamovo dediščino. Še tega bi manjkalo, da bi jo Egipčankin sin mogel zahtevati zase. Zato ponovno zahteva, da je treba sužnjo z otrokom pregnati. Abrahamu je bilo sitno, saj je Hamurabijev zakonik tako krutost dovoljeval le za predrzne priležnice, Sara se pa nad Hagáro ni več pritoževala. Toda tudi Izmaelu je bila obljubljena sijajna bodočnost. Bog je opomnil očeta, naj mu pusti z materjo odpotovati. Napotila sta se v puščavo proti jugu, tam pa ju je čakala huda nevarnost. Voda v mehu je pošla in malo je manjkalo, da deček ni umrl. Toda še enkrat se je prikazal Gospodov angel: v bližini je bil studenec, ki ga nista opazila. Odtod vedo Arabci, Izmaelovi potomci, da so tudi oni prejeli obljubo in da je Božja volja naredila iz njih velik narod.

Hujša nevarnost pa je zdaj prežala na Izaka, ki je ostal v očetovem šotoru. Očaka je čakala še zanja preizkušnja. Božji glas je poklical: »Abraham!« Odgovoril je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morija! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« (1Mz 22,1). Kakor se Abraham v Uru ni upiral ukazu, naj vse zapusti, tako se tudi tukaj niti v sanjah ne postavi po robu tej kruti zapovedi. Osedla osla, nacepi drva za žgalno daritev, pokliče svojega sina in odide.

Ta zgodba, sicer v marsičem skrivnostna, je ena tistih, kjer se najbolje vidi rdeča nit, ki povezuje krščansko simboliko z najbolj davnimi izročili. Ta sin, na katerega bo roka lastnega očeta dvignila nož, je bil vedno podoba neke druge žrtve. Vzporedje je še bolj razvidno, saj so nekateri prepričani, da je dežela Moríja gora, na kateri bo veliko pozneje Salomon zgradil tempelj: tako bi samo dolinica ločevala Izakovo grmado od Jezusovega križa.

Zgodovinsko gledano spada zgodba v področje, ki je danes dobro razjasnjeno: navada žrtvovati prvorojence. To je bil zelo star običaj in nobenega dvoma ni, da ga držali tudi prebivalci Kanaana. Na vzvišenem Gezérja, kjer je bilo eno od središč kanaanskega bogočastja, so ob predzgodovinskih menhirjih (velikih pokončnih kamnih) našli številne žare z okostji majhnih otrok, ki so bili skoraj vsi stari manj kot osem dni. Ta barbarski običaj so v drugačnih oblikah ohranili v Feniciji in Kartagini do časov, ki so nam veliko bližji. Je bil ta običaj semitski, ali starejši? Vsekakor je veljal za najbolj učinkovit spravni obred. Ko so začeli graditi hišo, so pogosto opravili strašno “daritev temelja ”. Veliko teh majhnih okostij so našli in v Megidu je bilo truplo petnajstletne deklice zakopano sredi temeljnih kamnov nekega zidu.

Kakšne misli je premleval očak, ko je lezel na grič, določen za daritev in ko mu je mlada žrtev v svoji nedolžnosti sama rekla: »Glej, tu so ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« (1Mz 22,7). Pa je bila samo preizkušnja. Gospodov angel je zadržal nož, ki je bil na tem, da prereže Izakovo grlo. »Povzdignil je oči videl ovna, ki se je bil z rogovi zapletel v grmovje, vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev n sina« (1Mz 22,13). In arheologija vrže na to zgodbo novo luč – ali pa postavi novo uganko – ko pokaže med predmeti, najdenimi v grobovih v grm ujetega ovna. Je tudi to neko pradavno sumersko izročilo? Znamenje, da se je versko pojmovanje spremenilo, da so začeli odklanjati človeške žrtve? Bolj kot zgodovinska podrobnost je natančen moralni pomen: izbrani človek se popolnoma podvrže volji Najvišjega.

Abrahamov konec

Abraham je končal svoje pričevanje. Samo na smrt je še čakal. Ta je pa prihajala s počasnimi koraki, zakaj spodobilo se je, da ta popolni Božji služabnik umre obložen z leti. Rod je živel najprej na jugu pri studencih okrog Beeršébe, katere kralj Abimeleh je s slovesno pogodbo prepustil njihovo uporabo Terahovcem. Med vsemi pašniki pa je bil starcu najbolj pri srcu tisto grmovje in hrastje, kjer so se mu ob opoldanski pripeki prikazali trije božji obiskovalci. Rod se je povzpel nazaj v Hebrón in tam se je izteklo očakovo življenje.

O teh dolgih letih starosti nam Sveto pismo ne pove nič. Vemo samo, da je oženil svojega sina skladno s svojo zaobljubo in da je njegova žena umrla. Takrat je nastalo vprašanje. Ti nomadi so bili tujci med kanaanskimi prebivalci: kje naj torej postavijo zadnje prebivališče Sari? V sumerski deželi je družina gotovo imela svojo zasebno grobnico, podobno tistim, ki so jih odkrila izkopavanja. Brez dvoma je bila nekje na hišnem dvorišču ali celo pod kako pritlično sobo. Mrtvi so tam ležali eden polega drugega zaviti v rogoznice. Pri rokah so imeli polne vrče živeža in čašo za pitje. Toda Ur je bil predaleč, in kaj naj pomeni grobnica pod premakljivim šotorom? Zato se je Abraham poslužil pogrebnega običaja kanaanske dežele, kjer so za to prirejali votline. Abraham je kupil eno od krajevnega mogočnika in tja je bila položena Sara. Pozneje se ji je v starosti stopetinsedemdeset let pridružil očak. To je tista votlina Mahpéla nasproti Mamreju, nad katero se danes dviga ena najbolj častitiljivih islamskih mošej. Ostala bo zbirališče mrtvih Terahovcev, in če bodo votlino kdaj odprli, bodo morda našli poleg Izakovih kosti in Jakobove mumije tudi kosti velikega očaka.

Pred smrtjo je Abraham točno določil, da ima med mnogimi otroci, ki jih je imel, samo eden pravico dediča. Otroci priležnic so dobili samo odškodnino: tako je zahteval sumerski zakon. S to izbiro je tisti, ki ga je Bog dvakrat poklical v življenje, dobil poslanstvo: izvoljeno ljudstvo je dobilo novega voditelja. »Po Abrahamovi smrti je Bog blagoslovil njegovega sina Izaka« (1Mz 25,11). Zgodovina Božjega načrta se nadaljuje.