Marija v Rušah ob Dravi

Učenosti zibelka

Malokdo ve, kako važno središče izobrazbe so bile Ruše in kako imenitna šola – gimnazija je cvetela v tem kraju. Začeli in vzdrževali so jo domači dušni pastirji, ki so bili večinoma domačini – Rušani. Kot dve svetli zvezdi učenosti se svetita brata Luka in Štefan Jamnik.

Prve temelje ruškim šolam je položil leta 1150 duhovnik Alfonz Marian, ki je začel s pomočjo štirih drugih duhovnikov v Rušah poučevati ukaželjne fante. Seveda je bilo to le privatno, kot so pač takrat bile privatne vse šole. Kako dolgo se je ta šola zdržala, je težko reči. Leta 1500 je nastopil kot rektor svetišča v Rušah Janez Marija Lichtenhain. Bil je rojen Rušanec in o njem pravi kronika, da je “prvi dijak tukajšnje akademije”. Šola se je najbrž razvila in postala “Akademija ”, ali je dobila kako priznanje. Leta 1645 pa je nastopil službo župnika v Rušah Jurij Kozina, tudi Rušanec, in o njem pravi kronika, da je v Rušah nanovo oživil latinske šole. Skoraj gotovo so bile zaspale, ali jih je bil celo uničil protestantizem. Temu Kozini daje kronika naslov “ustanovitelj tukajšnje učilnice”. Kozina je sam poučeval, za pomočnika pa si je privzel Sebastijana Štrempfelna, Rušana, in Janeza Pilata iz Guštanja. Z letom 1645 se začne tudi imenik vseh učencev in pri vsakem imenu je zapisano, odkod je doma in kaj je postal po končanih šolah. Pod župnikom Janezom Hauptmanom, ki je nastopil službo leta 1652, kronika zopet omenja, da je izvolil za svojega pomočnika v pastirstvu in v šolah svojega brata Antona Hauptmana in Andreja Mejovška, oba zopet Rušana.

Nova doba, lahko rečemo zlata doba za ruško cerkev in za ruško šolo pa se je začela ob času bratov-župnikov Luka in Štefana Jamnika. Ime Jamnik zasluži, da je res z zlatimi črkami zapisano v zgodovini Ruš. To je bila rodbina, kakor je ne najdete niti v devetih deželah. Oče bratov Jamnikov je bil Blaž, mati pa Kristina. Oče je bil dolga leta cerkveni ključar v Rušah. Oče Blaž pa je imel brata Vida, ki je bil poročen z neko Nežo in ta dva sta ne dvakrat, temveč petkrat presrečna starša: rodilo se jima je pet sinov in vsi so postali zgledni duhovniki. Henrik in Jakob sta bila drug za drugim župnika v Rušah; Matija, mož visoke učenosti, je postal kapucin in dobil redovno ime Dizma. Bil je gvardijan v več samostanih, tudi v Celju. Četrti sin je bil Avdakt, doktor bogoslovja; učil je na šoli v Rušah z velikim uspehom. Peti brat je šel za tretjim v samostan h kapucinom. Krščen je bil za Janeza, v samostanu pa je dobil ime Štefan.

Luka Jamnik se imenuje v kroniki “oče Rušanov, oče učeče se mladine in prenovitelj cerkve”. Leta 1685 je pozidal kaplanijo in leta 1689 novo obširno župnišče, ki je služilo tudi za gimnazijo. Ta modri mož je polagal največjo važnost na vzgojo mladine. Vpeljal je krščanski nauk ob nedeljah popoldne. Udeleževali so se ga tudi dijaki in vsa okoliška mladina je kar vrela v cerkev. Dijaki so pri pobožnosti nebeško lepo peli. Za vzdrževanje svoje šole je na svoje stroške kupil Kresnjakovo veliko posestvo in ker je imela cerkev lepe dohodke, je dobil dovoljenje od pristojne oblasti, da sme tretjino cerkvenih dohodkov porabiti za šolo. Šola se je tako razcvetela, da je štela ob smrti župnika Luka Jamnika 220 učencev. Dijaki so stanovali skoraj vsi v župnišču. Leta 1794 bi sc bila skoraj zgodila velika nesreča: neki študent se je naveličal šole, morda je bil kaj slabega naredil in so ga seveda pritisnili, kot profesorji povsod znajo. Fant pa je šel ponoči in vtaknil gorečo svečo pod streho župnišča, češ če bo šola zgorela, potem bo gotovo konec tega učenja. Toda na srečo so sosedje takoj zapazili ogenj, naglo prihiteli na pomoč in ogenj pogasili.

Da bi napravil učitelj svojim učencem in dobri pastir svojim ovcam veselje, je Luka Jamnik v Rušah kar na prostem postavil gledališki oder. Seveda to ni bil kak stalen oder, temveč vsakikrat posebej pripravljen. Bil je lesen in obdan z vejevjem. Igre so bile z majhnimi izjemami verskega značaja, kar je popolnoma razumljivo: vodili so jih duhovniki, vršile so se na cerkvenem trgu in te igre so gledali in poslušali Marijini romarji. Kronika nam je ohranila naslove nekaterih predstav: Leta 1682 so dijaki v igri predstavljali Marijo ruško kot pomočnico sirot; 1684 so uprizorili zmago krščanske vojne nad Turki pred Dunajem; leta 1699 so igrali o spokorjenem desnem razbojniku Dizmi; zopet drugič o Mariji, pribežališču grešnikov. Kdo je te igre pripravljal, dal zanje besedilo? O nekaj igrah je rečeno, da jih je preskrbel ali zložil benediktinec pater Egidij iz Št. Pavla. Eno teh iger je sestavil benediktinec p. Siegfried. Pomagali so tudi kapucini, ker je imela Jamnikova družina dva sinova pri kapucinih. Kronika ima zapisano o kapucinu p. Germanu, da je sodeloval leta 1709 pri igri, ki je kazala prizor iz pekla. Ali je imel pater vlogo pri igri, ali je samo pomagal kuriti “peklenski ogenj”, ni zapisano; pač pa je zapisano, da si je pater opekel “oculum canonicum” – kanonično oko, ter si je zelo osmodil brado in obraz. (Kanonično oko je duhovnikovo levo oko, ki ga najbolj potrebuje pri sv. maši, ko bere iz mašne knjige glavni del, kanon, in je takrat mašna knjiga na levi strani.)

V kakšnem jeziku so študentje v Rušah predstavljali te igre? V treh jezikih: v latinskem, slovenskem in nemškem. Igre so uprizarjali dvakrat na leto in sicer ob koncu šolskega leta, ko so najboljšim dijakom razdeljevali med godbo in bobnanjem posebne nagrade. Takrat so bili povabljeni starši dijakov in izbrani gostje ter dobrotniki ruške šole; takrat so vedno igrali v latinskem in nemškem jeziku. Igrali so pa tudi pred mnogoštevilnim občinstvom v soboto zvečer ob 10. uri pred ruško nedeljo, to je v jeseni meseca septembra. O eni takih iger je natančno napisano, da so jo 13. junija 1700 igrali v nemškem jeziku in da so jo ponavljali na ruško soboto v slovenskem jeziku. Saj drugače tudi ni bilo mogoče, ker romarji so bili v veliki večini Slovenci in so razumeli samo slovensko. Leta 1701 je na ruško soboto gledalo versko igro nad 20.000 ljudi in kronist pravi, da so romarji kar plavali v solzah. Razumljivo, da so te igre božjo pot v Rušah silno povzdigovale in še bolj razumljivo, da je ruška šola s temi javnimi nastopi pred širnim občinstvom pridobivala na ugledu. Slovenci so ruško šolo posebno vzljubili, ker je ta šola imela v načrtu, da poučuje tudi slovensko. In te igre so bile otipljiv dokaz, kako lepo so se dijaki naučili materinega jezika, da so lahko v slovenskem jeziku celo igre prirejali.

Od župnijskega poslopja v Rušah pa do Marijine cerkve je bil napravljen hodnik, da so se lahko dijaki vsak dan pred poukom zbrali k sv. maši in so tako pridobljene znanosti zalivali z blagoslovom božjim. Ruška šola je bila zelo dobro obiskana. Od leta 164.5 do 1760 je študiralo na ruški gimnaziji 6820 dijakov. V letu 1698 je bilo sprejetih največ študentov, namreč 220; med temi jih je bilo 21 plemenitega rodu. Kronika našteva sledeče kraje kot domove ruških gojencev: Maribor, Gradec, Ptuj, Radgona, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Celje in okolica. Nekateri dijaki pa so bili tudi s Koroškega, s Kranjskega, s Furlanskega in celo s Hrvaškega. Mnogo dijakov je bilo iz Ruš in okolice: iz Selnice, iz Vuzenice, iz Jarenine, Ljutomera in iz Ormoža.

V Rušah so hodili v šolo trije poznejši nadškofje: Bolfank pl. Schrotenbach, nadškof olomuški in poznejši kardinal; Žiga Schrotenbach, nadškof salzburški; Rajner, nadškof iberiški; dva tržaška škofa – Marenc in Petazzi; dva ljubljanska škofa – Feliks Schrotenbach in Ernest grof Attems; en lavantinski škof po imenu Jožef grof Attems; dva zagrebška škofa – Anton Petačič in David Ivanovič. Tudi znani hrvaški ban Anton Draškovič se je šolal v Rušah. Potem slavni umetnik Jožef Quadrio. Slavni kitajski misijonar Avguštin Hallerstein je hodil v ruško šolo. Poslal je v Ruše iz Pekinga zanimivo poročilo o svojem misijonu. 

Vrsta duhovnikov, ki so prišli iz ruških šol, pa je nepregledna. V Rušah so imeli vsako leto nove maše. Bilo je veliko domačinov, ki so dosegli čast oltarja. In tudi drugi so iz hvaležnosti do ruške Marije hoteli pred njenim oltarjem opraviti svojo prvo daritev.

Kaj so bile Ruše nekdaj prav zaradi svojih šol, nam pove slovesnost iz leta 1751. Tega leta je bil imenovan za goriškega nadškofa Karel Mihael grof Attems. Posvečen je bil na Dunaju in ko je šel na svoj nadškofijski sedež v Gorico, se je med potjo oglasil v svoji najimenitnejši fari v Rušah. Ozemlje do Drave je takrat spadalo pod goriško nadškofijo. Nadškof je pri svojem obisku Ruš birmal 3.655 otrok in 40 bogoslovcem podelil svete redove. To so bile Ruše nekdaj. Kako da je slava Ruš pozneje zatonila in da zdaj tako malo vemo o njih in nam je to, kar tu beremo, vse skoraj novo?

Leta 1758 so jezuiti vpeljali svoje latinske šole v Mariboru. Mariborsko staro bogoslovje je bilo nekdaj jezuitska gimnazija in jezuitski samostan, cerkev sv. Alojzija na Glavnem trgu pa samostanska cerkev. In dijaki so se preselili v Maribor, ki je bil v prometnem oziru veliko bolj primeren za šole kot odmaknjene Ruše. Takrat se je Rušam zvezda utrnila in ruške šole so propadle.

RUŠKA KRONIKA O DUHOVNIKIH

Ruška božja pot in ruška šola – oboje bi bilo prazna beseda, ako bi ne bilo tistih požrtvovalnih mož, ki so ju vodili in vzdrževali. Zato je kronika tako duhovito pisala o ruških duhovnikih. Po vrsti je naštela 66 duhovnikov in skoraj pri vsakem je povedano, kaj je napravil za ruško Marijo in v njeno čast. Tu naj bodo omenjeni le nekateri, vseh ni mogoče opisovati. 

Prvi ruški duhovnik je bil Janez Caharija Wajsek, brat ustanovitelja ruške božje poti. Na svoje stroške je vzdrževal dva duhovna pomočnika. Wajsek je bil 47 let oskrbnik božje poti in sicer od leta 905 do 952.

Drugi duhovnik v Rušah, Jožef Wajsek, je bil nečak prvega in sin ustanovitelja. Še preden je bil rojen, ga je mati namenila za duhovnika. Deloval je od leta 952 do 975.

Četrti duhovnik: Edmund Corona od leta 1030 do 1078. Bil je bistroumen gospod.Ob njegovem času so Slovenci položili prvi kamen za mesto Gradec in Wajsekova družina iz Ruš si je dala v Gradcu postaviti krasno hišo.

Šesti duhovnik: Andrej Konti je bil v Rušah od leta 1122 do 1150. Bil je neutrudljiv delavec. Ob njegovem času je bila ruška cerkev blagoslovljena.

Sedemindvajseti duhovnik: Filip Švajger od leta 1469 do 1485. On je božjo pot v Rušah zelo povzdignil, ker je cerkvi preskrbel iz Rima svete odpustke.

Enaintrideseti duhovnik: Janez Marija pl. Lichtenhain od leta 1500 do 1532. Bil je Rušan in prvi dijak tamkajšnje akademije. Na svoje stroške je kot župnik postavil čisto nov cerkveni zvonik leta 1519 in preskrbel tudi nov zvon. Ob njegovem času so tri leta zaporedoma prišli Turki s svojo vojsko v deželo. Tudi v Ruše so ti divjaki pridrli in so cerkev ter vas izropali, župnika so pa ujeli in ga na kose razsekali. Hrabro je umrl kot Marijin mučenec.

Naslednji trije duhovniki: Ganze, Bolfank Pelikan in Peter Marin so si prizadevali, da bi zacelili težke rane pri ljudstvu in pri Marijini cerkvi, ki so bile zarezane v turških navalih. Popraviti so morali cerkev.

Petintrideseti in šestintrideseti duhovnik: Nikolaj Sintler od leta 1569 do 1598, in Siman Nunhard od 1598 do 1607. Ta dva sta bila goreča borca zoper krivo vero luteranstva. Njuno orožje je bila resnica božja in molitev sv. rožnega venca. Po njunem neutrudljivem prizadevanju kriva vera v Rušah ni pognala korenin.

Enainštirideseti duhovnik: Luka Jamnik od leta 1676 do 1698. To je najslavnejši ruški župnik in ravnatelj ruških šol. O njem je bilo že dosti povedanega v tem sestavku. Umrl je 25. maja 1698. Pokopan je bil v cerkvi med oltarjem sv. Ane in sv. Dizma. Velikemu možu so napisali na nagrobni spomenik pomenljiv napis.

Triinštirideseti duhovnik: Štefan Jamnik od 1703 do 1715. Rojen je bil v Rušah in je bil Lukežu v vsem enak brat. Kmalu po novi maši je postal župnik v Slovenski Bistrici in od tam je prišel v domači kraj za župnika že po petih letih. Umrl je leta 1742 v Vuzenici. Nagrobnica poje njegovim delom hvalnico in ga imenuje: “ljubljenca duhovnikov, prezvestega pastirja, milega očeta ubogih, hrabrega premagalca samega sebe, modrega učenika dijaške mladine, Marijinega služabnika z dušo in s telesom, moža na vse strani izvrstnega in kreposti polnega.”

Za Štefanom Jamnikom sta župnikovala v Rušah še dva Jamnika in sicer bratranca prvih dveh: Henrik Jamnik in Jakob Jamnik mlajši, zopet oba učena in pobožna duhovnika. Jakob je postal arhidiakon in opat celjski, a je kmalu umrl. Pokopali so ga v Rušah poleg Luka Jamnika.

To so torej Ruše: Starodavna božja pot in nekdaj učenosti zibelka.