VII. Zadnja bolezen in smrt
4. Urejanje posmrtnih stvari
O urejanju posmrtnih stvari je ostalo nekaj pisanih prič.
Kapitularni vikar v Skopju (po Gnidovčevi smrti) g. Zakrajšek je lazaristovskemu vizitatorju 27. marca 1939 poročal, da je glede škofove plače prejel od pravosodnega ministrstva tole: »… da nema zakonske mogućnosti za isplatu posmrtnih plata pok. Gnidovca dr. Ivana Franje… Pitanje naknade troškova, lečenja i sahrane pokojnog biskupa Min. pravde će rešiti, kada stupi na snagu budžet za 1939/40 god., koju je naknadu zatražila Misionarska Družba u Ljubljani, Tabor br. 12, u čijem se zavodu pokojni biskup lečio.« Zakrajšek naroča, naj se za to pobrigajo po 1. aprilu v Beogradu (npr. Čićić in dr. Krek).
28. julija 1939 je banska uprava v Ljubljani obvestila Misijonsko družbo, da je ministrski svet 17. junija odobril izplačilo 12.500 dinarjev za delne stroške zdravljenja in pogreba pokojnega škofa. Misijonska družba je na pobudo kapitularnega vikarja skopske škofije prosila predsedništvo škofovskih konferenc v Zagrebu za prispevek h Gnidovčevemu nagrobnemu spomeniku (10.000-15.000). Za spomenik so na razpolago tri skice kiparja Kalina. Družba sporoča v Zagreb, da je krila polovico pogrebnih stroškov (polovico je dala država) in zato ne more plačati za spomenik.
Predsedništvo škofovskih konferenc v Zagrebu je 16. februarja 1940 Misijonski družbi javilo, da pošilja za spomenik 10.000 din in da je odobrilo načrt št. 2. Podpisan je dr. Ant. Akšamovič.
Pokojnikov brat Karel Gnidovec, žužemberški dekan, se 30. junija 1939 zahvaljuje kapitularnemu vikarju za pismo in skrb za Janezovo ostalino. Je namen, da se v novem prosvetnem domu (v Ajdovcu) uredi spominska sobica. A dom ne bo še kmalu gotov. Zato naj pošiljajo Gnidovčeve stvari v Žužemberk.
Povzetek 3. dela
Spet se je zgodilo, da je moral Gnidovec po par letih iz načina življenja, kamor je bil prepričan, da ga je klicala božja volja. To pot ga je iz mirnega redovnega okolja poslalo cerkveno vodstvo. Gnidovec ni podvomil, da to ne bi bila božja volja. Takoj se je odzval in se ves predal novi nalogi.
Izkazalo se je, da so bile vse dotedanje naloge priprava za vodstvo največje in najtežje škofije v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1. 1929 preimenovane v Jugoslavijo.
»Škofe nastavlja Sveti Duh,« je ob Gnidovčevem imenovanju poudaril dr. Anton B. Jeglič. Če kdaj, se je to potrdilo z Gnidovcem. Sveti Duh je izbral sebi do zadnje potankosti zvestega moža, ki je bil pripravljen, da izgoreva kot žrtev za izročene mu duše in da z žrtvijo svojega življenja pripravi pogoje za čas, ko bodo ločeni bratje spet “vsi eno”.
Tudi v skopski škofiji je bil Gnidovec dober dušni pastir, ki po Učenikovem vzoru pozna svoje ovce in se ne ustraši nobene ovire, da najde izgubljene.
Tudi v skopski škofiji je bil vzgojitelj: svojih duhovnikov, svojih vernikov, svoje mladine. Zanjo je postavil semenišče, ji v šole prinašal verouk, ji uredil sirotišče.
Tudi v skopski škofiji je bil misijonar, podoben Baragi v odpovedi samemu sebi, v gorečnosti pri evangelizaciji, v nepodkupljivi pravičnosti, v vneti obrambi resnice in pravice.
Poskrbel je, da so njegove župnije dobile cerkve in javne kapele. Bil je oče revežem in zapuščenim. Katolicizmu in slovenskemu narodu je bil najboljši poslanik v versko in narodnostno pomešanih krajih. Za vrsto rodov bo ostala njegova osebnost svetal vzor in nadnaravni zakladi, ki jih je zbral, bodo še dolgo v pomoč dušam na ozemlju, kateremu je bil postavljen za vodnika.
Škofovsko dostojanstvo je spoštoval in mu spoštovanje pridobival pri drugih. Vendar ni bilo med njim in ljudmi nobene pregraje. Njegova skromnost in ljudomilost je celo pri drugovercih vzbujala občudovanje in simpatije. Grenka ironija je bila, da ga niso mogli prav nekateri njegovi duhovniki; ti in nekateri gojenci njegovega semenišča so mu sekali najbolj skeleče rane.
Trpljenje in napori, za premagovanje katerih je črpal moč iz presv. Evharistije, so ga še bolj zedinili z Odrešenikom; postajal mu je vedno bolj podoben; končno ga je po Rozmanovih besedah Gospod vzel s seboj na križ, da je z njim izpil do dna najgrenkejši kelih notranje zapuščenosti.
Poglavitni datumi v Gnidovčevem življenju in delu
29. septembra 1873 — rojstvo
30. septembra 1873 — krst
20. januarja 1880 — † mati
1880 – 1881 — domača enorazrednica
1881 – 1884 — ljudska šola v Novem mestu
1885 – 1892 — gimnazija v Novem mestu
11. februarja 1892 — † oče
1892 – 1896 — bogoslovje v Ljubljani
23. julija 1896 — mašniško posvečenje v Ljubljani
30. julija 1896 — nova maša v Ajdovcu
12. septembra 1896 –
1. julija 1897 — drugi kaplan v Idriji
julija 1897 –
septembra 1899 — kaplan v Vipavi
1899 – 1904 — študij klasične filologije, slovenskega in nemškega jezika na filozofski fakulteti na Dunaju
1903 – 1904 — poučevanje latinščine na gimnaziji v Kranju
20. januarja 1904 — diploma dunajske univerze
19. julija 1904 — doktorat dunajske univerze
1904 – 1905 — suplent na gimnaziji v Kranju
22. avgusta 1905 — škof Jeglič ga imenuje za profesorja in ravnatelja na gimnaziji v Št. Vidu
21. septembra 1905 — blagoslovitev škofovih zavodov
23. avgusta 1909 — škof Jeglič ga imenuje za rektorja in predstojnika vzgojnega zbora v Št. Vidu
novembra 1919 — odstop iz službe v škofovih zavodih
6. decembra 1919 — vstop v Vincencijevo misijonsko družbo
do 6. novembra 1920 — noviciat v Ljubljani
do 9. novembra 1921 — noviciat v Grobljah
8. decembra 1921 — večne zaobljube v Ljubljani
8. decembra 1921 — podravnatelj klerikov; spovednik v kaznilnici v Begunjah
5. marca 1923 — ravnatelj redovnega semenišča v Grobljah
novembra 1924 — imenovanje za skopjanskega škofa
30. novembra 1924 — posvetitev za škofa v Ljubljani
4. decembra 1924 — prihod v Skopje
6. decembra 1924 — prihod v Prizren
8. decembra 1924 — slovesno ustoličenje v Prizrenu
1925 — potovanje v Slovenijo
1925 — potovanje v Rim
1926 — potovanje na evharistični kogres v Chicago
1926 — potovanje v Slovenijo
1927 — izide v Skopju Mali potokaz
1927 — začne izhajati v Skopju verski list Blagovest
1927 – 1938 — Gnidovec sezida cerkve v Smaču, Becu, Uroševcu, Letnici, Dušanovcu, Gusinju, Bistrenici, Pešteru, Dunavu, Krvosariji, Pepelištu, Djakovici – in več kapel
1928 — potovanje v Rim
1929 — potovanje v Rim
1930 — Gnidovec blagoslovi novo poslopje semenišča v Prizrenu
1931 — evharistični kongres v Letnici
1933 — potovanje v Rim
1933 — na Jegličevi biserni maši v Ljubljani
1934 — potovanje v Rim
1934 — preselitev v Skoplje
1934 — evharistični kongres v Letnici
1935 — blagoslovitev sirotišča sv. Jožefa v Skopju
1935 — na evharističnem kongresu v Ljubljani
junij 1936 — na Slomškovih dneh v Mariboru
5. julija 1937 — na pogrebu A. B. Jegliča v Ljubljani
1938 — evharistični kongres v Letnici
9. januarja 1939 — odhod iz Skopja
10. januarja 1939 — prihod v Ljubljano
11. januarja 1939 — zadnje obhajilo
12. januarja 1939 — prevoz v Leonišče
3. februarja 1939 — †
6. februarja 1939 — pogreb v Ljubljani.
