AVE MARIA iz Lemonta

Joz 5,9.10-12 V letošnjem bogoslužnem letu se prvič srečujemo z Jozuetovo knjigo. Knjiga se imenuje po Jozuetu, ki je bil kot mladenič najprej Mojzesov služabnik in to v svetopisemskem pomenu besede: ne le sluga, ampak tudi zaupnik in včasih celo namestnik. Po Mojzesovi smrti je on postal voditelj izvoljenega ljudstva pri zavzemanju Kanaana, obljubljene dežele, zato nastopa tudi kot vojskovodja. Zaradi zgodovinskih dogodkov, ki jih knjiga obravnava, smo jo šteli med zgodovinske knjige za razliko od judovskega seznama svetih knjig, ki jo šteje skupaj s Knjigo sodnikov, dvema Samuelovima knjigama in dvema Knjigama kraljev med zgodnje preroke (nebiím rišoním) za razliko od poznejših prerokov (nebiíim aharoním) Izaija, Jeremija, Ezekiela in dvanajsterih malih prerokov. Te zgodnje preroke bi lahko imenovali tudi preroška zgodovina, saj obegajo čas od zavzetja Kanaana pa do zadnjega dogodka v Drugi knjigi kraljev, osvoboditve kralja Jojahina leta 561 pred Kr. Prav ta uvrstitev teh med zgodnje preroke jasno kaže, da Izraelci v dogodkih, ki jih opisujejo, niso videli le zgodovine, ampak njihov teološki pomen, z drugimi besedami zvestobo in nezvestobo izvoljenega ljudstva Mojzesovi postavi, kar je seveda povzročalo Božjo pomoč ali njegovo kaznovanje, ki je doseglo svoj višek v babilonskem izgnanstvu. Jozuetova knjiga po novejših raziskavah torej...

Pokojni p. Bernardin je bil od rojstva do smrti neločljivo zraščen s frančiškani. Krstil ga je p. Kazimir Zakrajšek, prvi župnik takrat nove bežigrajske župnije, ki je v otroštvu dajala duhovni dom družini Sušnik. S prihodom vojnih časov je družina postala del občestva pri Tromostovju, kjer je spoznaval redovno skupnost in samostan, ki je nudil tudi družaben prostor za igro in veselje na vrtu. Samoumevno se mu je zdelo, da pri 15-ih letih zaprosi za sprejem v red. Dodelili so mu redovno ime Bernardin, ki ga je sprejel za svojega tako resno, da je tudi ožja družina z njim in o njem le še izjemoma uporabila krstno ime Jurij. Stvarniku se je očitno vsulo prav takrat, ko je na vrsto za prejem talentov in darov prišel p. Bernardin. Veliko različnih je prejel z zvrhano in potlačeno mero. Glasba, ki mu je predstavljala posebno veselje in zanimanje kot igralcu orgel in kot rednemu obiskovalcu različnih koncertov. Dar jezikov, ki jih je z neverjetno lahkoto osvajal kar mimogrede. Dar uma in modrosti, ki sta mu dala sposobnost učenja, analize, veščin prava in ekonomije ter tehnične logike. Dar govora in pisanja, ki je postal njegova razpoznavna vrlina. Dar fotografskega spomina in neverjetnega sluha, ki sta presenečala še do zadnjih dni življenja. Vsi navedeni talenti in darovi so bili dopolnjeni...