AVE MARIA iz Lemonta

(2 Mz 19,2-6) – TUKAJ Nedeljski odlomek iz 2. Mojzesove knjige je opis priprave na sklenitev zaveze med Bogom in starozaveznim izvoljenim ljudstvom na poti iz Egipta v obljubljeno deželo. Kot izhodišče besedilo omenja Refidím, ki bi ga na zemljevidih zastonj iskali, ker ne gre za neko stalno naselje, ampak za področje, kjer je Mojzesova skupina nekaj časa počivala, dokler se ni po krajšem pohodu utaborila v puščavi pod goro Sinaj. Tu je prišlo do prvega pogovora Boga z Mojzesom, v katerem Mojzes že izpolni svojo nalogo posrednika med Bogom in Izraelom. To ime seveda še ne pomeni nekega naroda, saj te zavesti v beguncih iz Egipta še ni bilo, pač pa samo potomce, ki so se razraslli iz rodu Abrahamovega vnuka Jakoba, katerega družina se je po posredovanju egiptovskega Jožefa naselila v Egiptu. Nase so gledali kot na skupnost rodov še kar nekaj stoletij, dokler ni zavest naroda dozorela, kar je opisano kot zahteva, ki so jo izrazili zadnjemu sodniku Samuelu, naj jim postavi kralja. Božje navodilu Mojzesu v tem pogovoru je v bistvu priprava na zavezo, ki jo bo Bog sklenil z Izraelom v dneh, ki sledijo. Kot posledico te bodoče zaveze je Božje zagotovilo: »Vi mi boste kraljestvo...

Pokojni p. Bernardin je bil od rojstva do smrti neločljivo zraščen s frančiškani. Krstil ga je p. Kazimir Zakrajšek, prvi župnik takrat nove bežigrajske župnije, ki je v otroštvu dajala duhovni dom družini Sušnik. S prihodom vojnih časov je družina postala del občestva pri Tromostovju, kjer je spoznaval redovno skupnost in samostan, ki je nudil tudi družaben prostor za igro in veselje na vrtu. Samoumevno se mu je zdelo, da pri 15-ih letih zaprosi za sprejem v red. Dodelili so mu redovno ime Bernardin, ki ga je sprejel za svojega tako resno, da je tudi ožja družina z njim in o njem le še izjemoma uporabila krstno ime Jurij. Stvarniku se je očitno vsulo prav takrat, ko je na vrsto za prejem talentov in darov prišel p. Bernardin. Veliko različnih je prejel z zvrhano in potlačeno mero. Glasba, ki mu je predstavljala posebno veselje in zanimanje kot igralcu orgel in kot rednemu obiskovalcu različnih koncertov. Dar jezikov, ki jih je z neverjetno lahkoto osvajal kar mimogrede. Dar uma in modrosti, ki sta mu dala sposobnost učenja, analize, veščin prava in ekonomije ter tehnične logike. Dar govora in pisanja, ki je postal njegova razpoznavna vrlina. Dar fotografskega spomina in neverjetnega sluha, ki sta presenečala še do zadnjih dni življenja. Vsi navedeni talenti in darovi so bili dopolnjeni...