Druga podmena

Japonska je tako velika kot na primer ameriška zvezna država Montana, sestavlja pa jo menda več tisoč otokov, med katerimi so štirje največji, in eden od teh je otok Kjúšu (po naše pisano in izgovorjeno). Ob tem velikem otoku so tu in tam ob obali manjši, tudi zelo majhni otoki; nekateri prav blizu, drugi pa bolj daleč od obale.

Imel sem dobrotnike-prijatelje prav na jugovzhodnem koncu – upam, da jih imam še nekaj –, ki mu pravimo (po naše izgovorjeno) Ibúski. Čeprav se ime konča na -ski, ni ne blizu ne daleč nobenega Rusa; -ski je pogovorna oblika besede “súki”, v knjižni japonščini “šúku” (po naše izgovorjeno), kar je lahko stalno ali le začasno bivališče. Da ga nekateri izberejo za začasno bivališče, ni čudno; Ibúski nudi okrog 800 vročih vrelcev…

Pomikam se po plaži, ki je iz mehkega, skoraj belega peska; nekateri kamni so tako lahki kot papir. Pred menoj se dviga iz morja kakih 500 metrov oddaljen grič, ki me mika. Zdi se, da vodijo do griča nizki kamni, ki jih od časa do časa oplakne morje; ne zdijo se nepremostljivi. Popoldne je; na grič in nazaj me mrak ne bo odtrgal od kopnega. Podmena se mi zdi trdna.

Gredoč opazim, da je kamnita pot do griča dvakrat daljša kot se mi je zdelo s kopnega. A grič me še vedno vabi z bori in meni neznanimi rastlinami.

Naenkrat završi močan veter. Nebo otemni. Ko pridem do griča, zaman iščem poti navzgor. Je neke vrste steza, ki pa se zmeraj znova izgublja med grmičevjem in nizkimi drevesi. Ne vem, kakšnega ptiča prestrašim, ker se naenkrat vzpne z vriščem v otemnelo nebo. Zdi se mi, da stojim na nanešeni sipinici, a ta se mi pod nogami zruši tako, da zdrsi z menoj nazaj, odkoder sem začel takozvano pot navzgor. Začujem šum: morje se – morda pod vplivom viharja hitreje kot ponavadi – začenja razlivati na kamne med gričem in kopnim. Moram nazaj. In grem nazaj, a ne brez klica angelu varuhu; to je molitvica, ki me je je mama najprej naučila. Še danes jo molim, čeprav ne vem več, ali je prva beseda “Ljubi…” ali “Dragi…”* Srečno pridem do obale; čevlji so polni morske vode. Potem dežuje, tudi v luknje moje podmene, ker je nisem napravil neprepustno z nasveti, ki bi mi jih ljudje gotovo dali – če bi jih bil vprašal.

Ne vem, kdo je posrečeno rekel: misijonar je človek, ki se do smrti uči. Jaz bi namesto pike potegnil črtico in dodal – tudi v mokrih čevljih.

*Molitvica na čast angelu varuhu se ne začenja z “ljubi” ali z “dragi”, ampak Sveti angel, varuh moj! (Op. ur.).