VI. Skopljanski škof
17. … In dobrote delil
“Božji berač” je, a bogataš za reveže. Kjerkoli je, ga pridejo prvi pozdravit reveži.
Daje oberoč.. Zanj veljajo besede: Dispersit, dedit pauperibus – razdeljuje, daruje ubogim,, njegova darežljivost vedno traja, njegova moč se dviga v časti (Ps 111, 9). Njegove so besede, ki jih ni izrekel samo enkrat: Ako gre za duše, ‘ne glejte za denar.”*
Gnidovčeva dejavna ljubezen do siromakov in bolnikov ni poznala meja. Iskal jih je po domovih in bolnišnicah. V Skoplju je pogosto obiskal vse oddelke v bolnišnici in se zanimal za vsakega bolnika. Za slehernega je imel dobro besedo, katoličane je opozarjal na zakramente.
Revežem je razdal vse. Redno je bila njegova blagajna sredi mesca že prazna. Nekoč je v pogovoru priznaj, da bi bil milijonar, če bi shranil ves denar, ki ga je razdelil. Prošnje za pomoč so prihajale iz bednih katoliških naselij, od sezonskih delavcev, od vsepovsod. Škof je razdajal do zadnjega dinarja doma in po krajih, kamor je hodil delit duhovne dobrote in tvarno pomoč. Kadar je imel spremi jeva vca, je ta zmeraj ob povratku moral škofu posoditi za vožnjo. Z vlakom se je vozil v tretjem razredu. Nekoč sta se iz Skoplja odpeljala z dijakom Zubovičem. Škof ga je poslal na kolodvor po vozna listka. Dijak si je mislil: »Škof pač ne more potovati v vagonih tretjega razreda, polnih najbolj siromašnih ljudi.« Kupil je torej zanj listek za drugi razred. A moral ga je zamenjati. Gnidovec mu je rekel: »Skopski škof se ne vozi v drugem razredu.« Tako so preprosti ljudje mogli priti v stik s katoliškim škofom, ga spoznati in vzljubiti.
Kamor koli je prišel, so ga ljudje drugi dan v trumah dočakali pred cerkvijo. Škof se je z njimi pogovarjal in delil miloščino.
Tako se je zgodilo tudi v Letnici zadnje leto škofovega življenja. Ciril Fabjan, poznejši duhovnik, se je hotel z njim posvetovati. Pristopil je in mu poljubil prstan. A že ju je obdala množica siromakov. Najbolj vsiljivo proseč je bil neki mož iz Šašarov. Razkladal je škofu svojo revščino, v roki pa skušal skriti tlečo cigareto. Škof je usmiljeno, s prijaznim smehljajem gledal po množici in dejal: »Vem, da ste ubožni, in to je hudo. Vendar mislim, da nima nihče tako malo kot vaš škof. Jaz nimam nič.“ Obrnil se je k možu iz Šašarov: »Glej, niti toliko nimam, da bi si kupil eno samo cigareto.«
Družino Veseli, ki jo je prejšnji gospodar v Djakovici pognal s svoje zemije, je Gnidovec sprejel na škofijsko posestvo. Pogovorili so se, da bo pol pridelka šlo škofu, pol pa družini. Devetletni sin Marko je vstopil v semenišče. Prva leta je bilo pridelka komaj za življenje družine. Škof jim je hotel delo plačevati. Veseli tega ni sprejel. Vendar jim je škof dajal semena, jim kupil par volov in jih podpiral, dokler si niso opomogli.
Nekaj primerov, v katerih so se ljudje zatekali k škofu, je ohranjenih v pismih. 7. avgusta 1938 mu je iz banovinske bolnice v Ohridu pisala babica Zorka D. Malina, Slovenka. Pravi, da je sestra Angele Hrihorišak, katere mož je pobegnil v Albanijo. Sama je 11 let živela v divjem zakonu, ne da bi bila srečna en dan. Po štirih letih borbe, da napravi, kar ji je naročil Gnidovec,, in po stalnem zatekanju k Mariji se je zdaj odtrgala od moža. Ob plači 540 din živi s štirimi otroki in bolno sestro. 17-letni sin Alfonz je krojač, a brez dela. Ali ne bi škof mogel posredovati za 16-letno hčer, da se izšola na učiteljišču ali kakšni strokovni šoli? 8-letni sin je zelo nadarjen in hoče postati duhovnik. Ali ga Gnidovec ne bi sprejel v sirotišče, kot je lani obljubil sestri?
Brez datuma je pismo Marice Skvarča iz Skoplja: moža so odpustili z dela v rudniku Kratovo. Prišli so v mesto peš, goli in bosi. Ali bi sina sprejeli v šolo? Ali bi se kje dobila obleka?
14. novembra 1938 je pisal iz Beograda hišnik Nikola Sulimonović (?). V kratkem se poroči, pa prosi pomoči.
Gnidovčeva darežljivost je bila večkrat predmet kritike. Nekoč mu je g. Zakrajšek dejal, da se za njegov denar največ pije in kadi. Škof se je zdrznil in nato pojasnil: „Pa jaz dajem vendar z najboljšim namenom.” Vedno je zatrjeval, da je treba vsakemu revežu pomagati, četudi nekateri pomoč zlorabijo. Učil je: bolje je, da te desetkrat prevarijo, kot da enemu resničnemu revežu prikrajšaš pomoč.
Msgr. Turk trdi, da je Gnidovčeva prevelika darežljivost imela posledico, da večkrat ni imel denarja za zares nujne in pastoralno potrebne stvari. “Brez dvoma, da je to bila njegova napaka, da je z denarjem neoprezno razpolagal. Objektivno je bila to velika ‘napaka, a subjektivno je imel pri vsem vedno najboljši namen. Bal se je namreč, da bi kakšnega reveža odbil od vere, če mu ne bo dal pomoči.”
Vendar se je izkoriščevavcu ustavil, če se je dodobra prepričal, da ga vara. Nekoč so mu dokazali, da je neki tak “revež” vso njegovo miloščino zapil. Ko se je možak vnovič prikazal, je škof s svojim visokim glasom nekajkrat zavpil: »Marš!« K temu nenavadnemu prizoru je pritekla vsa hiša, in berač je od osuplosti kar odrevenel.
Slovenije skopski škof nikoli ni pozabil. Rad je zasledoval dogodke v domači vasi, se veselil duhovnega napredka in sam skušal z molitvijo in pisano besedo k temu pripomoči. Posebno skrb je namerjal sorodnikom.
Iz prvega leta škofovanja hrani Gnidovcev nečak Jože iz Dednega dola dve pismi, ki mu jih je stric poslal k vojakom v Valjevo.
Takole se glasita:
Dragi Jožko!
Tvoje pismo sem prejel. Mislil sem, da si že doma. Za tvojo rajno sestro sem opravil sv. mašo dne 3 avgusta. Bog ji daj večni mir in pokoj!
Upam, da boš pogosto prejemal sv. obhajilo; gotovo vsaj vsak mesec, ampak raje še veliko večkrat. Dajaj dober zgled drugim fantom z lepim obnašanjem in pridnim delom pa modrim govorjenjem. Beri rad kake lepe spise, n. pr. Glasnik presv. Srca ali Katoliški misijoni. Upam tudi, da boš pobožno častil tudi svojega patrona sv. Jožefa in da ga boš pogosto prosil, da bi tudi Ti iz srca ljubil Jezusa, ki ga je sv. Jožef tako ljubil, in da bi vedno bolj častil in ljubil brezmadežno Devico Marijo, Mater Jezusovo.
Pozdravljam Tebe in Mežnarjevega Viktorja Tvoj stric
Janez Frančišek Gnidovec C.M.,
škof skopljanski
Prizren, 6. avg. 1925
Drugo:
Tvoje cenjeno pismo sem prejel. Bil sem v Rimu in nem molil za vse, za katere sem posebno dolžan. Prosil sem sv. Očeta zn blagoslov tudi za vse svoje sorodnike. Bodite vsi dobri, zvesti katoličani! Z molitvijo, lepim krščanskim življenjem in dobrimi deli. Priporočim se v molitev. Želim vsem vesele praznike in srečno novo leto. Priporočite mene in moje ovčice varstvu sv. Jožefa in sv. angelov varuhov. Priporočam vsem, da pogosto prejemate sv. obhajilo. Pozdravljam tudi Tvojega svaka Henrika v Ajdovcu.
V ljubezni presv. Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Device Marije, vdani stric…
Prizren, 21. dec. 1925
3. aprila 1928 se je ajdovskemu župniku zahvalil za posvetitev vaških domov, med njimi svoje rojstne hiše:
Veliko veselje ste mi napravili Vi in moji domači. Presveto Srce Jezusovo naj po priprošnji brezmadežne Device Marije in sv. Jožefa obilno blagoslavlja Vaše vneto delovanje, kakor tudi hiše, ki so se mu posvetile. Priporočam se vam v molitev vdani…
Nekaj pisem iz Slovenije opozarja Gnidovca na naše narodne stiske in se nadeja od škofa sveta in pomoči.* Miro Modic, sodni pripravnik v Celju, piše 7. januarja 1935 (6?): Ali se škof še spominja bolnega jurista,, ki je hotel v njegove kraje za duhovnika? Danes ve, da to ni božja volja. Konec prejšnjega leta je bil na Primorskem in opazil hude stvari. Ljudje ne priznajo več papeža in ga zmerjajo (“pes”, “svinja”), tudi sicer pobožni, ker ne zanje ne poteguje proti fašizmu. Govore, da bodo šli v pravoslavje. Duhovniki molče, tudi iz strahu. (Strašilen je primer kapucina o. Leopolda. Ugovarjal je višjemu italijanskemu duhovnu, po mnenju katerega Slovencem ne gredo iste pravice kot Italijanom, ker tako zaostajajo za civiliziranim italijanskim ljudstvom. Teden dni kasneje so ga izgnali iz Italije. Zdaj je v Celju). Ali jezuitski general ne bi mogel pri papežu doseči, da se zavzame za Slovence? V tem smislu naj bi se jugoslovanski škofje obrnili h generalu. O tej stvari je dopisnik poročal tudi dr. Cukali v Maribor in provincialu Družbe Jezusove v Zagreb.
*Dr. Filip Žakelj se spominja, da je doma slišal, kako naj bi se bil škof Gnidovec (morda ob rimskem obisku l. 1934), podobno kot sta se škofa Rožman in Srebrnič, zavzel za zatirane rojake pod Italijo. Papežu naj bi bil dejal: »Sv. Oče, Bog Vas bo tudi glede primorskih Slovencev sodil.« Pij XI.naj bi se na to hudo razburil.
Od računskega kontrolorja Franca Bogataja iz Ljubljane bo ohranjena štiri pisma iz leta 1938. 21. marca je Gnidovcu poslal za maše za Slovensko Koroško in za edinost slovenske inteligence. »Za zjokat se je, da smo že vdrugič zamudili Koroško vsled naše neodločnosti in to obakrat, ko so bili katoliški možje na odgovornih mestih… dejstvo strašno zaslepljene needinosti v trenutku najtežje narodne nesreče.« Dober teden kasneje (29. marca) pripoveduje, kako od 12. februarja (sestanek Hitler-Sušnik) nima miru. Naši voditelji niso zavarovali življenjskih koristi Slovencev in s tem tudi Jugoslavije; o tem bi se rad pogovoril z Gnidovcem, če pride v Ljubljano; ali pa naj bi ga Gnidovec priporočil Rožmanu. Poleg rednega mesečnega prispevka pošilja v Skoplje – “čeprav ne ravno lahko” – 175 din za maše, da bi Slovenci ne bili obsojeni na narodno smrt. Da bi vsi Slovenci pričeli moliti (zlasti za vključitev Koroške Jugoslaviji), to bi rad prosil škofa Rožmana. »Kot je dr. Jeglič ob priliki majniške deklaracije, ker sicer bo majniška deklaracija imela čisto nasproten končni efekt: narodno smrt Slovencev.« 2. avgusta se zahvaljuje za Gnidovčevo pismo. Navaja, da je ob novem letu prosil za mašo vsak četrtek za dobo 1938-1940, z določenimi nameni, tudi »za Vaše zdravje.« 7. septembra je poslal Gnidovcu 1.000 din za maše, med drugim, »da bi ljubi Bog naredil na en način konec raznarodovanju Slovencev na Koroškem in v Italiji.«
