VI. Skopski škof
18. Pogledi v škofovo notranje življenje
Od vstopa k lazaristom se je Gnidovec natančno držal tu določenega dnevnega reda. Vstajal je ob štirih, pa naj se je prejšnjega dne še tako pozno vrnil s pota in naj je bila še tako huda zima.
Ob petih je bil v cerkvi, da moli in premišljuje in se pripravi na mašo. Če ni maševal, je bil ljudem na razpolago v spovednici. Pri maši je bil dostojanstveno resen, vendar prav nič narejen. Svete daritve ni razvlačeval, še manj krajšal. Njegova zbranost je pričala, da čuti božjo pričujočnost.
Ostalemu dnevu je dajal obliko s pogostim zatekanjem k vsak dan drugi skupini svetnikov in svetnic (tudi angelov), ki naj bi mu izprosili neko krepost. S tem je navadno združil še sklep za določeno dejanje ali ravnanje, za katero naj bi se tistega dne posebno trudil. Zvečer je s križci zaznamoval uspešna dejanja, z (redkimi) minusi pa pozabljivost ali neuspeh. Imena svetnikov, posebni namen vsakega dne in vaje je zapisoval na kose papirja. Ohranilo se je nad 230 takih zapiskov; označen je dan in mesec, ne pa leto. Očitno je kot škof nadaljeval s to vajo in posebnim spraševanjem vesti, kar je delal že doma.
Nekaj primerov! 13. januarja si je zapisal: Sv. Trije Kralji, sv. Joahim, sv. Ana, sv. Bazilij, sv. Janez, sv. Terezija, sv. Marjeta M., sv. Marija Magdalena, izprosite mi krotkosti. Hočem prav prijazno občevati s sobratom. Sladko Srce Marijino, bodi moje rešenje. — Ista prošnja in isti sklep se – z menjavanjem priprošnjikov – ponavljata od 9. do 22. januarja. Potem se sklep spremeni: Hočem prijazno občevati z bližnjim (6 dni), pa se spet povrne sklep prijaznega (1. februarja še: veselega) občevanja s sobratom.
Prošnja za krotkost je pogosta. Med sklepi najdemo konec septembra: Hočem en dan počakati, predno grajami, da ne bom žalil krotkega Srca Jezusovega. Rad si je zadal za nalogo: Hočem govoriti (ali: zaklicati): In nomine Domini, predno kaj odgovorim. – Ali: Hočem eno minuto molčati, da ne bom žalil krotkega Srca Jezusovega. – Ali: Vse hočem delati združeno z brezmadežnim Srcem Marijinim. – Konec novembra: Pri jedi hočem misliti, kako skromno je brezmadežna Devica Marija uživala hrano, in hočem hrepeneti po angelskem kruhu. – Ali: Pri jedi hočem misliti na Mater Božjo, da bi jo posnemal v skromnosti. – Na božični dan je zapisal: Jezus, Marija, Jožef! Sv. angeli, sv. Anastazija. Vsi svetniki in svetnice božje, izprosite mi mir srca. Hočem vedno govoriti iz ljubezni do Božjega Deteta. – Naslednji dan prosi spet za krotkost in sklene: Hočem vedno občevati z bližnjim iz ljubezni do presv. Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Device Marije.
Drugo vrsto sklepov je izpolnjeval “ob udarcu ure” – najbrž vsake četrt ure –: (tedaj) »hočem počastiti Jezusa, ki ga je Devica v obiskovanju Elizabete nosila.« Tako se vrste ostali prizori iz rožnega venca.
Med milostmi, katere naj mu izprosijo svetniki, se poleg krotkosti najbolj pogosto ponavlja: »Izprosite mi ljubezni do Žalostne Matere božje.«
Dr. Jakob Žagar sklepa, da je Gnidovec vztrajal v tej obliki sklepov in kontrole, odkar jih je začel: »Česar se je Gnidovec lotil, tistega ni opustil.« Sklepa tudi, da mu je bilo lahko in v duhovno veselje, »da si je vsak dan izbral drug duhovni šopek, kakor ga je priporočal sv. Frančišek Saleški v svoji metodi premišljevanja.« Navaja tudi primer sv. Alojzija, ki mu je prepoved predstojnikov, da ne sme toliko misliti na Boga, povzročala neizmerno večji napor; zato so mu morali pustiti dotedanji način življenja.
Gnidovčev začetni predstojnik pri lazaristih in potem njegov večletni duhovni voditelj in sodelavec g. Plantarič pravi v svojih Spominih nanj: »Kolikor sem poznal škofa prej in slej, morem z vso gotovostjo trditi, da je bila vsa njegova notranjost (…) stavba izpolnjevanja svete božje volje.« Tako stavbo opisuje malo prej takole: »Nekaterim da Bog še posebno milost, da stalno in v vseh okoliščinah iščejo božjo voljo in jo žele spolnjevati. To je njihovo nenehno iskanje in stalno darovanje. Tu je gotovo podlaga resnične popolnosti in prave svetosti. To je mogočna stavba svetosti. Ako se sem in tja od te mogočne stavbe odkrhne kak majhen kamenček, to ne pomeni nič. Stavba stoji in bo stala.«
Zanimivo je, kar piše Plantarič na drugem mestu o teh kamenčkih: »Seve mi mali ljudje nismo razumeli vsega tega. Videli smo kamenčke, ki so se odluščili od njegove velike stavbe duhovnosti, in jih morda metali vanj; morda smo mu očitali: ‘Glej, kakšen si; pust, nečloveški, ne hodiš po tleh; giblješ se V nekih nadzemskih višinah. Trmast si in svojeglav. Nepremišljen si, zaletel si. Streljaš, preden si meril.’
A on je videl stvari mnogo prej, kot smo jih videli mi pritlikavi ljudje. Brez dvoma je bilo včasih pri njem, kot je pri božji Previdnosti. Često nam ni všeč, kar odredi božja Previdnost. A Bog bolje ve. V njegovih odredbah more biti plačilo ali kazen (…).«
V vsakem njegovem dnevu so se prepletali molitev, premagovanje in žrtev, delo. Zelo veliko je premolil pred tabernakljem. Klečal je nepremično in pogled je bil neprestano uprt v tabernakelj, kot da vidi Jezusa s telesnimi očmi.
G. Plantarič pripoveduje: »Vsak svoj načrt je zasnoval pred tabernakljem. Nobena zima ni bila tako mrzla, da ne bi klečal V cerkvi, navadno brez suknje. A tudi v najhujši vročini, ko je od pripeke vse zevalo, je hitel v cerkev. Molil je ure in ure,
Tu je bil vir njegovih moči. Priprava na žrtve. Tu je molil za prijatelje in neprijatelje, za žive in mrtve, za dobre in slabe. Grešniki so bili škofu posebno pri srcu.«
Sodijo, da je Gnidovec imel dar pridobljene kontemplacije. Bossuet jo opisuje takole:
»Navaditi se moramo hraniti svojo dušo z enostavnim ljubečim pogledom na Boga in na Jezusa Kristusa. V ta namen mora duša mirno dati slovo razglabljanju in mnogovrstnim čustvom. Postati mora čisto enostavna in se tako spoštljivo in pozorno bližati Bogu, svojemu prvemu začetniku in zadnjemu cilju. Duša, ki se zvesto zatajuje in skrbi za zbranost, je redno poklicana k bolj čisti in prisrčni molitvi. Duša preprosto gleda nekaj božjega, bodisi Boga samega v sebi ali kakšno njegovo skrivnost ali kakšno krščansko resnico. Duša se potopi v to sladko gledanje, ki ji prinaša mir, sprejemljivost za božje delovanje in navdihe, ki jih deli Sveti Duh. Duša malo dela, a veliko prejema. Njeno delo je sladko, a kljub temu bolj koristno. Čim bolj se približuje izvoru vse luči in kreposti, tem več od njega prejema.
To je poenostavljena molitev.
Duša si je že pridobila globokih prepričanj. Zlahka se že razgibljejo čustva hvaležnosti, ljubezni, kesanja, ponižnosti, trdnega sklepa in drugih.
Hitro nam pridejo božje resnice pred oči. Samo spomnimo se jih in že jih gledamo z duhovnim pogledom pred seboj, brez truda in z nekim zadovoljstvom.
Poenostavi se tudi naše čustvovanje. Čustev je manj in dolgo časa trajajo. Končno od vseh čustev ostane samo eno, ki bolj kot vse drugo prevzame dušo in je nikoli več popolnoma ne zapusti. To čustvo postane potem gibalo duše, vodilo življenja, ki se more izraziti s kratkim stavkom, npr.: Zgodi se tvoja volja. – Da, oče. – Bog je v meni in me ljubi.
Poenostavi se vse naše življenje. Dušo od jutra do večera spremlja povsod ista misel vodnica. Gleda na nek način Boga in ga uživa.
Poenostavi se tudi spraševanje vesti. Duša se svojih prestopkov takoj, ko jih stori, zave in jih obžaluje.
Kakršno koli je delo, duše ne ovira, da bi ga ne opravila jz ljubezni do Boga v duši. In misel na Boga je ne ovira pri delu, ampak celo podpira.«
Goreče je Gnidovec Častil presv. Jezusovo Srce in se poglabljal v Zveličarjevo trpljenje. Nekoč je po večerji prišel med bogoslovce v ljubljansko semenišče. Skoro gotovo je govoril o razmerah v svoji revni škofiji. Najbolj pa jih je ganil s poudarjanjem pobožnosti do Jezusovega in Marijinega Srca in do Jezusovega trpljenja. Nekje je videl razpelo – menda delo Franceta Kralja na katerem je Kristus brez rane na prsih. Med predavanjem bogoslovcem je vzkliknil: »Ali si morete misliti križanega Jezusa brez prebodene strani?«
G. Dorčić piše: „Bil je poseben častilec presv. Rešnjega Telesa in Srca Jezusovega. Nikdar ni šel po hodniku mimo kapele, da ne bi vsaj za trenutek vstopil. Ko sva 1. 1935 z avtom obiskovala župnike po Sloveniji, je moral šofer vselej ustaviti najprej pri cerkvi.”
Ko sta se Gnidovec in Zakrajšek prvič sešla v Skoplju (I. 1934), je škof gosta povabil s seboj v Prizren, da se med potjo pogovorita. Pri razlaganju dušnopastirskega dela in prigovarjanju, naj Zakrajšek ostane pri njem, je prišel v tak ogenj, da je prezrl, kdaj je vlak zapeljal mimo cerkve v Uroševcu. Ko se je zavedel, je žalostno dejal: »Oh, sva že mimo, pa sem pozabil pozdraviti Jezusa v tabernaklju.«
Kadar koli je šel na pot, je molil, najrajši rožni venec. Od molitve je pričakoval vsega. Bil je vdan častivec Marijinega Brezmadežnega Srca. Podobic s tem Srcem je veliko razdelil in jih pošiljal v pismih, ko se je zahvaljeval za darove. Zelo je častil ludi sv. Jožefa in se mu priporočal za sreGno zadnjo uro. V stalnem duhovnem stiku je bil z angeli varuhi.
