34. nedelja med letom – 26.november 2023

GOSPOD JE PASTIR IN SODNIK

100

Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

Ezk 34,11-12.15-17

Prerok Ezekiel je živel v času, ki je bil za Jude usoden. Po smrti kralja Jošíja leta 609 pred Kr., ki mu je uspelo začeti politično in versko reformo, njegovi nasledniki niso bili sposobni nadaljevati delo, ki ga je on začel. Politika raznih zavezništev in tvegana politična igra je iz Jeruzalema naredila žogo, za katero sta se potegovali obe velesili, Egipt in Babilonija, s tem se je pa začel zaton Judovega kraljestva. Leta 597 pred Kr. je moral Jeruzalem po trimesečnem obleganju odpreti vrata babilonskemu kralju Nebukadnezarju II. Judovski kralj Jojakin in precejšnje število obrtniškega in duhovniškega plemstva, med njimi tudi Ezekiel, so bili odvedeni v izgnanstvo v Babilonijo. Kljub temu so tisti, ki so ostali hitro začeli spet kovati zarote proti babilonskim gospodarjem. V Jeruzalemu je Jeremija opominjal in zaklinjal,naj tega ne počno. Med izgnanci je Ezekiel bičal politično kratkovidnost in neutemeljeno upanje, pa niso poslušali ne enega ne drugega. Tako je prišlo do katastrofe leta 587, ko je prišlo do razdejanja Jeruzalema in so bile uničenje vse sanje ostalih Jeruzalemčanov in izgnancev. Tako enih kot drugih se je polastila nekakšna mrtvična brezčutnost.

V tem duševnem stanju je Ezekielovo preroštvo pomenilo bistveno spremembo. Popolnoma je izginilo zaupanje v lastno sposobnost, njegove besede postanejo besede tolažbe in obljube ostanku ljudstva, da bi podprl tiste, ki so izgubili upanje.

Naš odlomek iz 34. poglavja je odlomek vélikega govora o pastirju. V njem prerok kaže Boga, ki kljub vsem človeškim zmotam in stranpotem ne zapusti svojega ljudstva. Zavrže stare pastirje in kot “lastnik” prevzame skrb za svojo čredo. Prerok opisuje bodočnost kot zedinjenje vse črede, pa ne več okrog kralja, ampak okrog Boga. To zedinjenje bo temeljilo na osebnih odnosih med Bogom in vsakim članom ljudstva, na večni zunanji pripadnosti zavezi z Bogom. V novi zavezi se je to uresničilo, saj ima evharistična skupnost enake bistvene poteze. Sestavljajo jo oni, ki jih je Bog zbral okrog sebe ne glede na pripadnost raznim narodom in kulturam, politikam in družbenim razredom. Pred Bogom so vsi enaki. Slovenci smo preživeli “bratstvo in edinstvo”, danes doživljamo “demokracijo”, ki je slabša, kot je bil nekdanji komunizem, saj je njen cilj ustvariti družbo, v kateri bo večina imela samo to “pravico”, da ne glede na revščino, ki je vsak dan večja, daje vse možnosti tistim nesposobnežem, ki so se na zadnjih volitvah polastili oblasti. Mnoge ideologije so poskušale ustvariti brezrazredno družbo in mnogi režimi so jo obljubljali, pa je do zdaj še vsaka propadla. Tako bo propadla tudi ta, ki nam danes vlada, od naših molitev pa je odvisno, da bo to čimprej.

Edina resnično brezrazredna družba je evharistična skupnost. Vsak član se more v njej osebno pogovarjati z Bogom, pri evharistični mizi pa je sprejet kot ljubljen Božji otrok tako zadnji delavec kot njegov delodajalec.

image_pdfimage_print