VI. Skopski škof
18. Pogledi v škofovo notranje življenje
Duhovne vaje je opravljal kar sam, vsaj tiste v Skoplju, o katerih pripoveduje g. Ciril Fabjan. Škofove duhovne vaje so bile v tem, da je ves dan v cerkvi premišljeval. V hišo je prišel samo na obed in večerjo. Jed je sluga prinašal iz doma sv. Marte. Na škofovi desnici je sedel takratni kaplan Ciril Bajuk, na levici pa Fabjan. Vsi trije so molčali. Tudi g. Fabjan sodi, da je škof imel dar molitve miru.
Z ene njegovih duhovnih vaj se je ohranil sklep: »O moj Jezus, vsa leta, mesece, ure in minute hočem odslej porabiti v tvojo čast in slavo.
Z božjo milostjo hočem napraviti dobro spoved. Poravnati hočem prejšnje spovedi. Odslej se hočem vselej spovedati tako čisto, natanko in skesano, kakor bi bila sleherna spoved zadnja v mojem življenju.
Zadostovati hočem s spokornim krščanskim življenjem.«
Sredi l. 1925 (na dan sv. Vincencija, 19. julija) mu je duhovni voditelj g. Plantarič na podobico Žalostne Matere božje napisal “čednostno vajo” – predmet posebnega spraševanja vesti:
»Sv. Vincencij pravi: Predstojniki, ki hočejo spolniti svojo dolžnost, bodo veliko trpeli, ne samo od slabih, ampak tudi od dobrih.
Zato mora biti prva lastnost predstojnika potrpežljivost.«
Sledi v latinščini troje navodil:
»1. Prenašaj težave najprej potrpežljivo, potem rade volje in končno veselo.
2. Zahvaljuj se za težave; povzročitelja težav imej za posebnega dobrotnika. Opravičuj ga, ljubi, hvali in moli zanj.
3. Moli često vzdihljaj sv. Lavrencija Justiniana: ‘Tu mi daj potrpežljivost, tam mi izkaži usmiljenje’.«
Januarja 1926 je Gnidovec duhovnemu voditelju napisal tako duhovno poročilo:
»Pred pol leta sem podal zadnje duhovno poročilo in prejel za čednostno vajo: potrpežljivo prenašati težave.
Želel sem, da bi v potrpežljivosti kaj napredoval, trudil sem se, da bi molče prenašal težave. Obžalujem, da sem premalo molčal in prehitro in včasih preostro povedal, kar sem hotel pograjati. Pričenjal sem pa vsak dan nanovo, da bi bolj potrpel.
Štejem si v milost, ki sem jo prejel od Boga, da sem nekoliko bolje spoznal, kako resnično govori sv. Pavel: Patientia vobis necessaria est.
Navadne predpisane molitve sem skušal opravljati; pa sem bil mnogokrat zelo razmišljen.
V občevanju nisem bil dovolj prijazen. Voljo imam, ali mnogokrat čutim, kako sem pust in v breme svojim bližnjim.
V hrani sem bil včasih nezmeren.
Včasih sem preveč mislil na jed.
Zdrav sem, hvala Bogu, samo utrudim se hitro, posebno če berem.
- Janez Frančišek
Brati ni utegnil veliko. Poglavitno branje mu je bilo Sveto pismo, ki ga je navadno bral kleče. Bil je zelo hvaležen, če mu je kdo poročal o dogodkih v Cerkvi in svetu, zlasti o duhovnih zadevah. S politiko ni hotel imeti stika. Govoril je: »Naša politika je skrbeti za duše ljudi brez razlike in brez ozira na njihovo politično prepričanje.«
Osrednja misel njegovih pridig je bila ljubezen do Jezusa v presveti Evharistiji, ljubezen do Matere božje, zadoščevanje in priporočanje sv. Jožefu za srečno smrt.
Na listih in listkih je ohranjenih 27 osnutkov za pridige v hrvaščini, 16 v albanščini in eden v slovenščini, razen tega pa še kratki komentarji o posameznih verzih sv. pisma (Rim 8,28-29; 1 Pt 3,15; 1Jn 4,18; Raz 3.19; iz stare zaveze: Tob 4, 7; Iz 58, itd.).
Predmeti teh pridig so bili: prizadevanje za duhovno življenje; upanje; čudež v Naimu; božja milost; Sv. Duh; božje lastnosti in kar iz njih sledi za naše življenje; vera; božja vsemogočnost; o dolžnosti vzgajanja; o otrocih in vzgoji; sodni dan; krst; rojstni dan Device Marije; misijoni; zedinjenje s Kristusom; o modrosti; devetdnevnica k Sv. Duhu; o družbi, njenih nalogah in o zmotah glede tega; Marija – ne le vzor, marveč tudi pomoč k naši popolnosti; o odpuščanju grehov; sv. Elizabeta in dobra dela do revežev; vrednost milosti; kdor ljubi Boga, mu vse pripomore k dobremu; o dobrih delih.
Božjo besedo je oznanjal preprosto, a s takim prepričanjem in gorečnostjo, da je segal v duše. V Skoplju so ga hodili poslušat celo muslimanski Šiptarji. Na vprašanje, čemu to delajo, ko jezika ne razumejo, so odgovarjali: »Dovolj nam je, da vidimo.«
Gnidovec je bil silno skromen in zmeren. Vendar doma ni hotel vzbujati pozornosti s prevelikim pritrgovanjem. Tudi drugim je prigovarjal, naj se zadostno nahranijo, da bodo lahko opravljali svoje dolžnosti. V teh stvareh je pokazal svojo ponižnost in pokorščino – pokoraval se je zdravniškim navodilom.
Pač pa je izredno malo zaužival na potovanjih. G. Žagar, ki je takrat pastiroval v Kosovski Mitrovici, piše, kako je prišel Gnidovec spomladi 1. 1938 birmat v Uroševec. Žagar mu je priskočil na pomoč. Za kosilo sta ostala sama. Ženska, ki je skrbela za cerkev, je pripravila mleko in kruh, ocvrt v jajčni omaki. Žagar je vedel, da namerava škof še v Prizren, zato mu je prigovarjal, naj bi vzel kaj več kot skodelico mleka in rezino ocvrtega kruha. Iz homilije o emavskih učencih mu je dejal: »Goste je treba ne samo povabiti, ampak jih tudi siliti.« Škof je odvrnil: »Da, če so gostje.« Nič ga ne bi pripravilo do tega, da bi še kaj vzel.
Po zatrjevanju msgr. Turka, se je Gnidovec bičal še prva leta po preselitvi v Skoplje; pozneje je to opustil, najbrž na spovednikovo odsvetovanje, ker ga je vedno bolj mučila bolezen.
Sodelavci so gledali na Gnidovčevo življenje kot na radovoljno sprejeto mučeništvo. G. Dorčić je zapisal: »Pravili so o njem tudi razne dogodke, češ da je prišel nekam prej kot avto itd., vendar bi jaz ne mogel trditi, da sem pri njem doživel kak čudež. Čudežno pa je zame vse njegovo življenje – eno samo nepretrgano mučeništvo. Poleti in pozimi je bil skoro popolnoma enako oblečen, čeprav je od mraza močno trpel. Prišedši iz cerkve je pogostokrat letal gor in dol, da bi segrel noge. Otiral je roke, včasih vse ranjene od ozeblin. Mučil ga je pogostoma velik glavobol, vendar si nikdar ni privoščil ležanja po kosilu. Alkohola nikoli ni poskusil. Pri vračanju obiskov ob praznikih, kar je zanj bila v vsakem oziru težja dolžnost kot za koga drugega, je vzel le kak “sladkiš”. Obziren pa je bil tako zelo, da nikogar ni hotel izpustiti, čeprav je ta dirka po hišah postala za vsakogar prenaporna. Tudi moje domače je ob prihodu v Ljubljano vselej obiskal, čeprav ni rad izgubljal časa.«
Do vseh ljudi je bil ljubezniv, v vedenju umirjen in navadno resen. Vendar se je znal tudi nasmehniti in pošaliti. Kmalu po preselitvi, v Skoplje ga je g. Tumpej našel v Letnici zelo potrtega. Tumpeju je rekel: »Jutri odidem. V Skoplju imam samo enega dobrega duhovnika, pa še ta je Turek.« Mislil je seveda na g. Alojzija Turka.
Pri mizi se je nasmehnil kaki nedolžni šali. Dolgo pa nikdar ni ostal. Vleklo ga je v cerkev.
