Prvi del

Očaki

Prvo poglavje: Abrahamovo poslanstvo

Kakšen je bil položaj malega Terahovega rodu, ki bo pozneje v zgodovini tako velike važnosti, v družbi,  katere zamotanost zdaj poznamo? Gotovo je bil amorejskega izvora, saj bo pozneje Ezekiel v svojih očitkih Jeruzalemu rekel: Tvoj oče je bil Amorejec!« Če pa pazljivo beremo enajsto in dvanajsto poglavje 1. Mojzesove knjige, dobimo vtis, da je bila ta skupina ljudi nekaj posebnega. Je bila to družina, ki je prišla šele pred kratkim? Morda skupnost, ki je ohranjala bolj živa izročila iz časov, ko so Semiti v puščavi živeli pod šotori? V severni Afriki so Mozabiti, neke vrste muslimanski protestanti, ki občasno živijo v obalnih mestih, vendar se vedno konča tako, da odpotujejo proti peteromestju Gardaie. Hebrejci bodo čuvali spomin na neko izročilo, po katerem naj bi služili kot najemniki in kot trgovci pri Babiloncih, preden so odpotovali proti Kanaanu.

Abram se je torej odločil zapustiti Ur. Naredil bo isto pot kot njegovi daljni predniki. Azija od Kitajske do Bosporja je videla še vse drugačne selitve! Zgleda, da v tem neskončnem prostoru veter podi človeške skupine kot sipine peska. Med tolikimi različnimi valovi, ki so se prelivali v tej mezopotamski kotlini, Abramov rod ni bil nič drugega kot majhen drobec. Kdor hoče imeti sliko te selitve, naj si ogleda eno tistih karavan, ki jih je srečati na stezah Sirije: stotine metrov dolga vrsta gugajočih se kamel, pa še kako taborišče črnih šotorov, »črnih pa lepih«, kot pravi Visoka pesem, ki jih nomadi oz okolice Palmire postavljajo še vpričo nas.

Kam je namenjena ta selitev? Sveto pismo pravi: iz Ura v Harán, torej z juga na sever ob Evfratu. Harán leži v predgorju Anti-Taurusa ob Evfratovem pritoku Baliku. Vsa ta pokrajina je važno prehodno območje. Turki in križarji so se tu tepli za Edeso. Harán je moral biti eno od središč, kjer so počivale karavane. Če so hoteli iti z enega konca “rodovitnega polmeseca” na drugi konec, ni bilo mogoče drugače kot preko haránske dežele, saj je puščava skoraj neprehodna. Tam je morali biti nekakšno babilonsko tržišče, kjer so izmenjavali robo, mite in ideje. Pozneje pripisujejo velikemu vedeževalcu Bileamu, da je prišel odtod (4 Mz 23,7). Morda so izbiri tega mesta botrovali tudi verski vzroki: častili so lunarnega boga kot v Uru.

Vsekakor je  to za nomada, pastirja čred, močno privlačna dežela. Je dežela travnikov, ki jo namakajo dež in reke. Spomladi požene bohotno rastlinje: bele marjetice, krvavordeči tulipani in rumeni podleski delajo pisano preprogo, kaprovci migljajo s svojimi vijoličastimi kitami, visoki šopi rdečih trstik se dvigajo vsepovsod. Ta dišeča stepa se posuši, ko pride maj, vendar čredam nikdar zares ne manjka paše. Harán med gričevjem je bil brez dvoma tak, kot je danes: naselje opečnih, z apnom pobeljenih hiš, ki jih majhne kupole (vsaka pokriva en prostor) narede kot zbirko krogel.

Bivanje v Haranu bo globoko zaznamovalo zgodovino Terahovcev. Ves čas očakov bo ta dežela, ta Aram-Naharáim (Aram onstran reke), ta Paddan-Aram v resnici dežela dedov. Tja se bodo vračali iskat žene v tisti del družine, ki je tam ostal: od tam prideta Rebeka in Rahela. In ko bodo veliko pozneje Izraelci povzemali svoja stara izročila, bodo začeli takole: »Moj oče je bil blodeč Aramejec…« (5 Mz 26,5). Na vseh križiščih svoje zgodovine vidijo te blodeče rodove. Njihovo ime označuje veliki val, v katerem so Terahovci kapljica. Daleč in dolgo bodo jadrali in njihov jezik bo končno postal najbolj razširjen na sirsko-palestinskem področju – jezik, ki ga bo govoril Jezus. Bivanje v Haranu je bivanje “blodečega Aramejca”, bivanje pred mestnimi vrati v začasnem taborišču.

To pa ni moglo biti več kot samo del poti. Stari Terah, Abramov oče, umre. Navdihnjeni tako postane glavar družine, “očak”, in nadaljuje pot, ker ve, da ta dežela ni tista, v kateri se bo izpolnila usoda njegovega ljudstva. Zdaj se napoti proti jugu, proti deželi Kanaan, na drugi konec “rodovitnega polmeseca”. V tem ni nič nelogičnega. Ti deželi, Sirija in Palestina sta bili skozi stoletja nekakšen hodnik. Po njem so butali vpadi s severa na jug in z juga na sever, pa tudi s Sredozemlja proti deželam ob Evfratu je to obvezen prehod. Abramova rodovina se pač ni razlikovala od množice drugih pastirjev, ki so s svojimi čredami hodili po njem od pašnika do pašnika. Maloštevilni Kanaanci so živeli samo v utrjenih mestih in niso mogli niti sanjati, da bi ovirali te prehode. Prvi stik s Kanaanom je brez zgodovine. Sveto pismo ne omenja nobenega srečanja s prebivalci, nobene bitke. Opozori nas pa na neko drugo važno dejstvo.

V Sihemu, kraju pod grebenom gore Garizim, ki jo bomo še srečavali, Bog Abramu potrdi obljubo in mu da na znanje: »Tvojemu potomstvu bom dal to deželo!« (1 Mz 12,7). Od tega trenutka dalje je usoda ljudstva vezana na to deželo. Od zdaj naprej je Kanaan “obljubljena dežela”, vendar bo potrebnih sedem ali osem stoletij, da se bodo ti nomadi v njej ustalili. Nobenega drugega ljudstva ne poznamo, ki bi rabilo toliko časa, da se za stalno naseli.

Po postanku “na gori vzhodno od Betela” in gredoč od taborišča do taborišča, pridejo Abramovi ljudje do južnega konca Palestine, do tistega Negeba, ki od Judejskih gora do Sinaja ne nudi nič drugega kot strašno samoto.

Nekateri zgodovinarji sodijo, da je selitev Terahovcev proti jugu spremljal premik naseljencev Sirije in severne Mezopotamije. Tako naj bi nastala ljudstva, ki so jih našli v Palestini ob povratku iz Egipta pod Jozuetom: Horejci, Anakovci, Emejci, Zuzejci, Kaananci, Rafajevci, Perizejci.

Tam jih zgrabi lakota. V takih slučajih se nomadi vedno odločijo, da bodo šli past svojo živino v plodnejše ravnine. Ta razlika med plodnimi in neplodnimi sosednimi ozemlji je eden glavnih vzrokov za azijska preseljevanja. Nedaleč se razprostira mastni, neizčrpni Egipt. Čeprav je bilo družbeno tkivo v kraljestvu faraonov veliko bolj strnjeno kot v Kanaanu, ni moglo preprečiti, da se ne bi mednje mešali prišleki. Približno v tistem času grob iz 12. dinastije kaže celo karavano beduinov, mož, žena in otrok z njihovimi osli vred v deželi ob Nilu. Besedilo pove, da je neki Ibša s svojim rodom vznemirjal egipčanske uradnike. Francoski kmetje na alžirski obali niso z manjšim strahom gledali nomade, ki so prihajali z visokih planot in grozili njihovemu zelenemu žitu. (Opomba urednika: tudi v Sloveniji se je v preteklih desetletjih na Notranjskem dogajalo, da so iz Like ali celo iz Bosne vdirali pastirji s celimi čredami ovac in brez usmiljenja popasli obdelana polja; pa še nihče se jih ni upal pritakniti).

Ravno za časa bivanja v Egiptu je prišlo do izgreda, ki se je v zgodovini izraelskih začetkov večkrat ponovil. Ta nam po eni strani pokaže, kakšen je bil zunanji izgled Semitov, po drugi strani pa, kakšno je bilo njihovo pojmovanje greha. Faraon je opazil lepoto Abramove žene Saraje in si jo je prisvojil. Abram se je bal, da bo imel sitnosti, skriti si je pa tudi ni upal, zato jo je razglasil za svojo sestro. (To niti ni bila laž, saj je bila verjetno njegova polsestra). Kot kraljeva ljubljenka je Saraja svojemu “bratu” preskrbela mnoge darove. Toda faraon je bil prešuštnik ne da bi se tega zavedal in Bog ga je udaril. Greh je torej bil v njihovih očeh neka vrsta bolezni, s katero se je bilo mogoče okužiti, ne da bi človek to vedel. Prestrašeni faraon je vrnil Sarajo in nagnal ves rod ven iz dežele, vendar brez druge kazni. Ko človek bere o tem dogodku, se spomni očarljive, pa vendar nedoločno strašljive lepote cigank okrog naših mest in tistega zagonetnega strahu, ki ga povzroča to blodeče ljudstvo.

Nastane pa vprašanje, kako je mogla Saraja vzbujati tolikšno poželenje, saj je bila takrat stara petinšestdeset let. Ta uganka je povezana z drugimi: izjemno dolga življenja očakov in neverjetna rodovitnost, ki jo kažejo. Dokaj jasno je, da je svetopisemski pripovedovalec s tem hotel poudariti nek božji namen, nek poseben dar, ki ga je Bog podelil svojim izvoljencem. 

V vsakem primeru je bilo bivanje v Egiptu kratko in na Abramovih ljudeh ni pustilo posledic, kot se je pozneje zgodilo za časa dolgega bivanja od Jožefa do Mojzesa. Od obeh velikih civilizacij, ob katerih se je Izrael, je samo evfratska pustila svoj odtis. Abram njegov rod se vrneta v Palestino, v Betel. Tam še v žive pod šotori in dogodki, ki slede, spadajo v nomadsko življenje.

V rodu samem se pojavi problem paše. Črede postale veliko številnejše, kakor so bile ob vstopu v Egipt, pa tudi Abramov nečak Lot, ki ga je spremljal skozi vso selitev, jih je imel dosti. »A dežela ni mogla preživljati obeh, ko sta prebivala skupaj« (1 Mz 13,6) Začeli so se prepiri med Abramovimi in Lotovimi pastirji ji, zato se dogovorita za ločitev. Medtem ko gre Lot v nižino doline Jordana, ki je bila takrat pravi vrt, bogata kot Egipt, saj se še ni uresničila katastrofa, ki je pozneje je uničila Sodomo in Gomoro, postavi Abram svoje šotore bolj zapadno v gozdnati pokrajini pri Mamrejevih hrastih nedaleč od Hebrona.

Primeri se tudi značilen udarec in protiudarec. V pokrajini okrog Mrtvega morja je takrat vladalo pet majhnih kraljev, ki so dolgovali pokorščino in davke močnejšim vladarjem v Mezopotamiji; na drugem koncu “rodovitnega polmeseca” so namreč skušali uveljaviti nekakšno središčno oblast. Evfratski kralji so bili nezadovoljni s svojimi kanaanskimi vazali, pa so se odločili za kazensko ekspedicijo (1 Mz 14). Nekateri hočejo v svetopisemskem šinarskem kralju Amrafelu videti Hamurabija, ki naj bi imel s seboj svoje sumerske, elamitske celo hetitske zaveznike iz Male Azije. Abramovi ljudje s to zadevo sicer nimajo nič opraviti, toda med ugrabljenimi ljudmi, ki so jih po zmagi s seboj odvlekli Amrafel in njegovi zavezniki, se znajde tudi Lot s svojimi. Abram pripravi protiudarec. Oboroži svoje može – tristo osemnajst jih je! – morebiti pokliče še kake zaveznike in zasleduje zmagovito karavano. Ko so v Danu Mezopotamci na tem, da zapuste Palestino in niso več čuječi, jih Abram ponoči napade, osvobodi Lota in njegove ter vrže sovražnike proti Damasku.

Nič novega torej v tem nomadskem življenju. Maloštevilni rodovi v Transjordaniji in okrog Palmire so počeli več ali manj enako. Toda mali Abramov rod drugim ni niti malo podoben. Dogodki jih stalno opominjajo na obljubo, na skrivnostni dar. V trenutku, ko se Abram po zmagi vrača nazaj v svoje taborišče, mu pride naproti mož, mu čestita, mu prinese kruha in vina in ga pozdravi z besedami: »Blagoslovi naj te, Abram, Bog Navišji, ki je ustvaril nebo in zemljo!« (1 Mz 14,19). To je Melkizedek, skrivnostna osebnost, o katerem ne vemo nič. »Brez očeta je, brez matere, brez rodovnika, brez začetka dni in brez konca življenja, podoben pa je Božjemu Sinu« pravi Pismo Hebrejcem (7,3). Njegovo ime pomeni kralj pravičnosti in njegovo mesto Salem, ni nič drugega kot Jeruzalem, kakor dokazujejo egipčanski dokumenti. Preroške besede, novo Božje znamenje.

Zaveza

Je Melkizedek vedel, da se Abramu bliža odločilna ura? V očakovem življenju se začenja novo razdobje, ko bo Bog pomnožil svoje dokaze. Srce tega ne več mladega človeka teži strašen dvom: kaj bo s potomstvom, ki mu je obljubljeno, ko pa nima nobenega sina in zgleda, da je Sarajina jalovost dokončna? Toda Bog sliši to tarnanje in ponovi svojo obljubo. »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti… Tako bo s tvojim potomstvom« (1 Mz 15,5). Abram se obotavlja verjeti, toda Bog vztraja. To je resnična drama v duši navdihnjenega, »groza in gost mrak« (1 Mz 15,12). Nemogoče je, da bi priznal, kar zahtevajo! Bog je natančnejši. Za bodoče ljudi, ki bodo rojeni iz Abrama, ne bo vse samo veselje in rodovitnost. Preden bodo uživali obljubljeno deželo, bodo morali trpeti, služiti v tuji deželi. Toda rodili se bodo in njihova last bo segala »od Egiptovske reke do velike reke, reke Evfrata« (1 Mz 15,18). Zdaj Abram verjame.

Njegova žena Saraja je bolj nezaupljiva, je pa praktična in zato najde neko rešitev. Stari sumerski zakon, ki ga je v tistem času izrazil Hamurabijev zakonik, je upošteval primer jalove žene: mož je smel od nje zahtevati, da mu izbere eno od svojih dekel, ki mu bo dala otroke. Saraja torej privede Abramu egiptovsko sužnjo Hagáro in Hagára spočne. Ampak priležnica se prevzame in začne gledati zviška na zakonito, pa jalovo ženo. Hamurabijevi pravniki so bili dobri psihologi in so tak primer predvideli: najbrž ni bil redek. Žena je smela kaznovati prevzetnico, kar je Saraja tudi storila in brez dvoma precej ostro. To je povzročilo, da je Abram izgubil zaupanje in Hagára je pobegnila v puščavo, kjer jo je, nosečo kot je bila, čakala smrt. Brez posega Gospodovega angela bi do tega tudi prišlo. Toda Hagára se vrne nazaj v taborišče in v kratkem rodi Izmaela. Abram tako ugotovi, da Bog lahko dá sina tudi človeku pri šestinosemdesetih letih.

Trinajst let mine. Abraham se bliža stoletnici. Obljubljeno potomstvo bo torej Izmaelovo. Ne! Bog znova obišče svojega zvestega in njegova beseda mu razodene še več. Ne obljubi mu več samo, da bo iz njega rojen narod in da bo imel v lasti deželo Kanaan: »hodi pred menoj in bodi popoln« – če bo Abram tak, bo sklenjena zaveza med njegovim ljudstvom in Vsemogočnim. To duhovno maziljenje, ki ga je Melkizedek, “duhovnik Najvišjega” zarisal nad Abrahamom, Bog sam potrdi. Med Nevidnim in očakom je sklenjena prava pogodba, ki vsebuje pogoje za obe strani.

V zameno za posebno varstvo, ki ga bo deležen, mora Abram sprejeti dve obveznosti. Prva je spremeniti ime, kar je pri vseh primitivnih ljudstvih, posebno pa v Orientu, velikega pomena: ime ne pomeni toliko oznako ali izraz, ampak ustvarjanje, vzbujanje. Namesto Abram, kar zna biti besedno namigovanje na neko sumersko božanstvo, bo Abraham, kar pomeni “oče množice narodov”. In da se pokaže, kako Saraja ni zavržena, ampak pridružena usodi svojega moža, dobi ime Sara, ki izraža nekakšno odličnost, nekaj kakor “Vaša Visokost.

Druga božja zahteva je bolj nenavadna. Zahteva, da Abram sprejme obrezo zase in za svoje. S tem prihaja na dan eden najstarejših obredov človeštva, ki ga po malem najdemo vsepovsod na zemlji in v vsakem času. Poznala ga je predkolumbovska Amerika in Polinezija. V Egiptu je bil običajen in morda ga je Abraham tam spoznal. Izvor tega obreda je v popolni temi. Herodot ga je pripisoval skrbi za snago. Drugi mislijo, da ga je mogoče razložiti le s psihološkimi razlogi. Nekateri vidijo v njem prastar spomin na krvave daritve ali na daritvena pohabljenja. V črni Afriki so znana ljudstva, ki ga uporabljajo tudi pri ženskah. Kakorkoli že, obreza bo postala velike važnosti v izročilih Abrahamovih potomcev. Pojmovana zgolj kot obred bo neka vrsta uvajanja, brez katere ni mogoče pripadati izvoljenemu ljudstvu, toda v tem primeru lahko rečemo, da je postala tudi kamen spotike, nad katerim je staro judovstvo, ki je izključevalo druge, padlo zaradi univerzalnega krščanstva. Toda njen resnični pomen je globlji: je znamenje zaveze, boleč znak podreditve Božji volji. Obred sam ne zadošča: »Gospod, tvoj Bog, bo obrezal tvoje srce,« pravi Sveto pismo (5 Mz 30,6).

Zaveza je sklenjena. Abraham je obrezan in vsi moški njegove hiše tudi. Zdaj jim Bog povrne. Stran o novem obisku Boga je ena najlepših v Prvi Mojzesovi knjigi. V njej odseva vsa svetloba lepega orientalskega dne, vsa obljuba neke čudovite prihodnosti. Vroče je in Abraham sedi pri vhodu v svoj šotor. Mamrejevi hrasti dajejo migetajočo senco. Abraham sanja ali dremlje. In ko nenadoma dvigne glavo, vidi pred seboj tri obiskovalce. Pohiti gostom naproti, ponudi jim vode, da si umijejo noge. Sara bo pripravila kolače. Mlado tele dajo kuhat v maslo. Eno najlepših vzhodnjaških izročil ukazuje videti v vsakem obiskovalcu poslanca bogov, toda ti obiskovalci pri Mamreju so Bog sam z dvema angeloma. Najvišji ravna z očakom kot s prijateljem, prihaja pod njegovo streho. Oznani mu veselo novico: Sara bo imela sina. Ona dvomi? Se sama sebi smeje? »Mar naj zdaj, ko sem že vsa uvela, še občutim slast?« – »Ali je za Gospoda kaj pretežko?« odvrne obiskovalec. Izbrani človek in najvišji učitelj se zdaj razumeta v čudoviti preprostosti.

Temu gostitelju, temu zaupniku Bog ne prikriva, da se je v Mamreju ustavil za trenutek tudi z nekim drugim namenom. On je gospodar obljub sreče, pa tudi kazni. Sodoma in Gomora sta si nakopali strašno grožnjo. Njuna nemoralnost je Boga pripravila do tega, da se ju je odločil uničiti. Abraham se zgrozi. Popolnoma jih uničiti? Toda če je Bog Bog pravičnosti, ali je potem pravično udariti tudi nedolžne zaradi krivih? Kaj ne bo Bog prizanesel, če najde v mestih vsaj peščico poštenih? Gospodova angela se odpravita proti mestu, tam pa z njima ogabno postopajo. Sodomčani in Gomorčani so se res vdajali pregreham, ki so vpile po kazni. In je prišla. Strašna. »Gost ognjeni dež se je začel brez prestanka zlivati nanju. Polja, travniki, mestni nasadi, vse je zgorelo. Zgoreli so gozdovi na gričih in štore je ogenj požrl do korenin. Zgoreli so hlevi, hiše, utrdbe in javna poslopja. Gosto naseljeni mesti sta postali grobišči in ko so plameni požrli vse, kar je bilo na tleh, so se zažrli v samo zemljo in jo popolnoma zamorili.« Tako pripoveduje aleksandrijski zgodovinar in filozof Filon leta 20 pred Kr.

Ali to dramo dokazujejo kaki drugi dokumenti razen Svetega pisma? Jo je morda navdihnil videz pokrajine okrog Mrtvega morja, njegove zaradi soli in zemeljske smole goste vode, katere površina se kovinsko bliska ob škrlatnih pečinah Moaba? Gotovo je, da je vsa ta pokrajina močno zaznamovana z vulkansko dejavnostjo. V tej kotlini veje kovinski vonj, vonj smrti. Toda Sveto pismo večkrat poudarja lepoto in rodovitnost te dežele pred uničenjem in arheologija sodi, da ima dokaze, da je bilo to območje okrog leta 2000 naseljeno in obdelano. Ruševine zloglasnih mest naj bi zalila narasla voda.

Katastrofi je ušla edino družina Lota, ki se je izkazal človeškega sredi tega divjaškega prebivalstva in je sprejel Gospodova angela. Uspelo mu je zbežati skozi ognjeni dež. Toda njegovo ženo, ki se je obračala, da bi videla grozni prizor, so zadušili strupeni plini in izparine so jo pokrile. Še danes je videti v tej pusti umazanobele obeliske, ki zgledajo kot kipi, nenavadne oblike, ki jih je božja jeza spremenila v kamen.