Marija v Rušah ob Dravi
Stranskih oltarjev je šest. Prva dva sta ob zidu, ki loči ladjo od prezbiterija. Na moški strani je oltar sv. Jožefa in sicer je upodobljena njegova smrt. Na ženski strani pa je oltar sv. Ane. Tudi ta dva oltarja sta dar Štefana Jamnika in sta bila postavljena leta 1736. Naredil ju je Krištof Rudolf iz Celovca, pozlatil pa Jurij Pirker iz Št. Vida ob Glini. Oltarne slike je naredil Janez Štraus iz Slovenj Gradca. Ostali štirje stranski oltarji so v kapelah in sicer na listni strani je kapela z oltarjem sv. Florijana in Žalostne Matere božje; na evangeljski strani pa je kapela in oltar sv. Dizma in kapela z oltarjem sv. križa. Te kapele je pozidal župnik Luka Jamnik, brat Štefanov. Najstarejši je oltar sv. Florijana – iz låeta 1675. Križeva kapela je bila postavljena 1676, Žalostne Matere božje 1680, sv. Florijana 1682 in kapela sv. Dizma 1697; ta je bila pozidana zaradi lažjega obhajanja vernikov.
V posebno veliki časti je oltar Žalostne Matere božje in križeva kapela. O sv. razpelu ali križu pravi kronika, da ga je leta 1522, ko je bila izredno huda povodenj, prinesla narasla Drava in ga v Rušah vrgla na suho. Župnik Janez Lichtenhain je priredil procesijo in so križ slovesno prinesli v cerkev ter ga postavili v češčenje. Telo Jezusovo na tem križu je posebno umetno izrezljano, muke umirajočega Kristusa so tako naravno in živo predočene, da gledaš to podobo z nekim svetim strahom.
Cerkev je zdaj, kot že rečeno, baročna. Kronist, ki se je vnemal za staro gotsko cerkev, je zapisal: Stara notranjščina ruške cerkve je bila dragocenejša, ta pa je veličastnejša. Da, sedanja cerkev je veličastna: dolga je 33 m, široka 10 m — s kapelami 25 m, visoka pa 14 m; torej že po obsegu veličastna stavba. Ko pa opazuješ cerkveno notranjost, ne veš, kje bi začel občudovati. Stene in strop so vse bogato, nekateri pravijo, prebogato okrašene s slikami in štukaturnimi okraski. Za te okraske so morali v slogu napraviti nove oboke v vsej cerkvi; v prezbiteriju so jih napravili leta 1710, v ostali cerkvi pa 1721. Nove oboke je pozidal domači zidar Blaž Pillich. Slike po stenah in na oboku so vse freske in jih je napravil slikar Janez Vogl, s štukaturami pa je potem vse okrasil Peter Zaar — skoraj gotovo Car. Temu Zaaru je pomagal kot pomočnik znani poznejši mojster Jožef Quadrio, ki je bil po svojem očetu Italijan, toda je bil rojen v Mariboru. Ta Quadrio je bil 21. januarja 1720 na izrecno željo poročen pred Marijinim oltarjem v Rušah z Julijano Anžarco (Anžar). Morda je bila nevesta celo Rušanka. Poročna knjiga navaja kot ženinov poklic „stucatorius”, torej umetnik, ki dela štukature. Ta Quadrio je v poznejših letih svojega mojstra Zaara celo prekosil, ker je leta 1738 delal štukaturne okraske v cerkvi sv. Roka nad Šmarjem pri Jelšah, ki so še popolnejše in finejše kot ruške. Sploh sta cerkev sv. Roka nad Šmarjem in ruška božjepotna cerkev slični. Ti dve cerkvi sta najlepši in najbogatejši baročni cerkvi v mariborski škofiji, morda celo najlepši v deželi.
Prostori v ruški cerkvi so sorazmerno razdeljeni in dobro razsvetljeni z velikimi okni, tako da umetnost slik in štukatur pride do polne veljave. Stene so poživljene s pilastri, ki imajo korintske kapitele ter segajo v prezbiteriju do tal, v ladji pa se končujejo sredi sten kot tako imenovane konzole. Pilastri nosijo lepo razvito in bogato profilirano ogredje, ki gre okrog in okrog cerkvene stene ter nosi banjast svod, v katerega so med pilastri vdelane trikotne svodne kape; med tem ogredjem pa so še polkrožna okna. Svodne kape vidno poživljajo obok, da je podoben križnemu svodu. Ves obok je svetlo rumeno pobarvan ter je bogato okrašen z belo barvanimi štukaturami rastlinskih motivov, vmes pa so medaljonske freske, katerih vsaka ima štukaturni okvir. Okraski niso brez reda razmetani po stropu, temveč je povsod opaziti prijetno razmerje in ti štukaturni okraski vsem slikam dajejo še večji izraz in življenje. Vse slike, tudi simbolične, se nanašajo na Marijo, zaščitnico cerkve in na njenega Božjega Sina. Ob pogledu nanje bomo ugotovili, da take cerkve nima kmalu naša domovina.
Prejšnja prižnica je bila postavljena leta 1678 in je bila na moški strani. Sedanja prižnica je iz leta 1724 in stoji na evangeljski strani. Stroške za sedanjo prižnico je poravnal limbuški župnik Pavel Černogoj. Kronika pove, da je ta župnik takrat poslal novo knjigo slovenskih evangelijev za ruško cerkev.
Pevski kor je dobil sedanjo obliko leta 1677. Slike na njegovi ograji kažejo rešitev iz raznih nesreč na priprošnjo ruške Matere božje. Sedanje orgle so delo celjskega izdelovalca orgel Janeza Janžka. Narejene so bile leta 1755. Orgelska omara je bogato pozlačena, zaljšajo jo Davidova podoba in dve angelski podobi.
19. decembra 1779 je zadela ruško cerkev velika nesreča. Vse ostrešje na cerkvi in na zvoniku je pogorelo. Tudi zvonovi so popadali iz zvonika. K sreči pa ogenj ni podrl cerkvenega oboka in se slikarija ni pokvarila. Samo nekaj razpok na stropu še spominja na to nesrečo. Tedanji župnik Marko Goličnik je dal cerkev in zvonik takoj nanovo prekriti in leta 1782 je iz Celovca naročil štiri zvonove, ki jih je pobrala prva svetovna vojna. Druga svetovna vojna pa je vzela one, ki so jih po prvi preskrbeli.
Ruše so bile od nekdaj velika in številno obiskana božja pot. Ruška nedelja je bila dolga stoletja znana daleč naokoli; še zdaj se obhaja v nedeljo po prazniku imena Marijinega. Skrivnosti Marijinega imena je namreč ruška cerkev posvečena. Že k prvemu romarskemu shodu 8. septembra 905 se je sešla ogromna množica romarjev različnih jezikov. Od onega časa je vsako leto naraščala množica častilcev ruške Marije; dolga stoletja je bila to edina božja pot za širno okolico. Niti slavnega Marijinega Celja takrat še ni bilo, saj je tam božja pot nastala vsaj 300 let pozneje. Sedmi župnik Alfonz Marian, ki je prišel v Ruše 1150, je imel že štiri kaplane. Ko je župnik Filip Švajger, ki je bil v Rušah od leta 1469 do 1485, preskrbel iz Rima posebne odpustke, se je božja pot še bolj razširila. Vedno več romarjev je prihajalo, preprosti, pa tudi iz visokih stanov, posamezno in v velikih procesijah. Je pa tudi bilo treba klicati k Mariji po pomoč, ko so tolikokrat nastopile hude stiske: lakota, pomanjkanje in turške vojske. Nastala je kuga; vse naokoli je kosila smrt, Rušani pa so obljubili, da se bodo pred vsakim praznikom na večer zbrali pri Mariji in bodo molili litanije njej na čast. Na vse praznike pa so se zbrali ob 9. uri zjutraj in so molili sv. rožni venec. Tri leta je morila kuga po vsej okolici, v Rušah pa so v treh letih za kugo pokopali samo enega otroka in eno dekle.
Kar je kuga pustila, je pobrala lakota in kar je lakoti ušlo, je zatrl turški meč. Leta 1683 so privreli Turki pred cesarski Dunaj. Z 200.000 vojaki so ga oblegali in hudo stiskali. Vse je trepetalo po celi državi; ljudje so dobro vedeli, kaj jih čaka, če pade glavno mesto Turkom v roke. Ruška cerkev je bila takrat noč in dan polna in v devetih tednih obleganja Dunaja je v Ruše primolilo, pripelo in prijokalo nad 50 velikih procesij. Te prošnje in molitve niso bile zastonj: Ravno na ruško nedeljo, 12. septembra 1683, so bili Turki pred Dunajem strahovito pobiti in ujeti kristjani rešeni. Dunajčanom je prišel na pomoč pobožni poljski kralj Jan Sobieski. Na čelu poljske vojske je vihrala Marijina zastava. Devica mogočna je zmagala.
Po tej hudi in odločilni bitki so bili mnogi od Turkov zajeti krščanski vojaki iz raznih krajev na čudovit način rešeni, ko so se zaobljubili Materi božji v Rušah. Ruška kronika pripoveduje o devetih takih primerih. Nekateri so pri Mariji v Rušah pustili vezi in verige v spomin. Za srečno rešitev se je prišel Mariji zahvalit v Ruše leta 1684 iz Soluna neki Tomaž Iglar. Leta 1690 iz Drenopolja neki Štefan Turnovič. Leta 1691 sta prišla vojaka Janez Mrak in Anton Zemlar. Leta 1695 je prinesel Mariji v Ruše svoje turške vezi neki Starman iz Hartberga na Štajerskem. Leta 1696 je prinesel neki Peter Weufler svilnato, bogato z zlatom vezeno bandero, ki ga je ugrabil turškemu zastavonoši. To zastavo je daroval ruški Mariji in je bila dolgo videti v cerkvi. Ali so jo kasneje uporabili za cerkveno mašno obleko, ali je kje v kakšnem muzeju, ni nihče zapisal!
Posebno je vredna spomina zgodba Bolfanka Serepca. Ta je bil sedem let v turški sužnosti in je silno veliko pretrpel. Bil je avstrijski vojak, Slovenec. Preden je šel k vojakom, je študiral bogoslovne študije. V boju s Turki je bil ujet. V sužnosti naredi obljubo: »O ljuba Mati ruška, če me rešiš, se bom dal posvetiti za duhovnika in pred tvojim oltarjem v Rušah bom novo mašo pel.« In res se mu je leta 1703 posrečilo, da je ušel iz turške sužnosti. Okove je prinesel Mariji v Ruše in jih je tam pustil. Župnik Štefan Jamnik in njegovi rojaki Bistričani so mu pomagali, da je študije ponovil in skončal. Bil je v mašnika posvečen, pri Mariji v Rušah novo mašo pel in je do svoje smrti deloval kot kaplan v Rušah, kjer je leta 1711 tudi umrl. Bil je izvrsten godbenik in goreč duhovnik.
Tudi v mnogih drugih stiskah so se verniki priporočali ruški Mariji in so bili uslišani: Ob času požarov, človeške in živinske kuge in v različnih boleznih so se iz bližnjih in daljnih krajev prihajali Mariji v Ruše priporočat. Vsako leto je prišla velika procesija iz Maribora. Med Mariborčani sta kot dobrotnika posebej omenjena kovač Matija Antauer in vdova Marija Prancin. Leta 1693 je priromala v Ruše Marija Eleonora grofica Rosenberg, ki je prinesla Mariji v dar srebrno srce in druge srebrnine in zlatnine, ker ji je Marija pomagala v hudi in nevarni bolezni. Tri leta pozneje je prinesel marenberški uradnik Mariji v dar dragocen zlat prstan in težko srebrno krono, ker je bil s pomočjo ruške Marije rešen iz smrtne nevarnosti. Leta 1694 so se v veliki procesiji prišli v Ruše zahvalit in izpolnit svojo obljubo meščani iz oddaljene Radgone. V nevarnosti hudega požara jim je Marija pomagala. Leta 1714 je priromala v Ruše z Dunaja Marija pl. Schneeweis, ki je pripovedovala o velikih milostih in tolažbah, ki sta jih s pokojnim možem dobila na priprošnjo ruške Matere božje. Leta 1736 so prišle procesije iz Celovca, Gradca in z Dunaja. Zelo radi so se hodili mladi pari poročat k Mariji v Ruše. S posebnim veseljem so darovali Mariji poročne prstane — okrog 50 jih je bilo v ruški zakladnici.
Omeniti je treba, da so včasih v Rušah imeli postaje križevega pota na prostem. Leta 1719 sta jih dala postaviti organist Janez Marin in posestnik Urban Hleb iz Cmolnika. Vse postaje so bile lesene in so stale 150 goldinarjev. Kmalu pa sta dala zakonca Janez in Marija Marin na vrhu ruške Kalvarije napraviti kamnite kipe, tri križe. Vrh ruške Kalvarije je bil namreč Marinova last. Ta križev pot je bil z vso slovesnostjo blagoslovljen na belo nedeljo, 10. aprila 1732. Dva patra iz frančiškanskega samostana v Nazarjah sta pred slovesnostjo vodila tridnevnico: to sta bila pridigar p. Gerard Vidic in spovednik p. Kastul Stadler. Ta je križev pot blagoslovil. Več tisoč ljudi je med tridnevnico obiskalo slavne Ruše, posebno še v nedeljo, ko je bila odprta ruška Kalvarija. Pred kakimi petdesetimi leti sta še stali dve leseni postaji, zdaj stoje samo še trije križi na vrhu Kalvarije.
V duhovnem oziru je bilo za romarje vedno najlepše poskrbljeno. Navadno je bilo pet stalnih duhovnikov v Rušah. Najbolj slovesno so vedno obhajali ruško nedeljo. Vzemimo zgled iz leta 1711: Takrat je prišel v Ruše Viljem Leslie, naslovni škof vacovski, generalni vikar in nadžupnik vuzeniški, ki je bil obenem naddiakon celjski. On je opravil ta dan pontifikalno ali škofovsko mašo. Poleg tega je tisti dan maševalo v Rušah 20 župnikov in 17 drugih duhovnikov. Tisti dan je bilo nad 5.000 sv. obhajil. Leta 1645 so začeli zapisovati število sv. obhajil. V letu 1727 jih je bilo 42.510. Vsega skupaj pa so od leta 1645 do 1759 razdelili okrog tri milijone sv. obhajil.
Že leta 1360 so vpeljali v Rušah pod dušnim pastirjem Joahimom Ebnerjem pobožnost sv. rožnega venca ne samo za romarje, temveč tudi za farane. Navadno so z rožnim vencem združili Marijine litanije in blagoslov. Leta 1650 je bila v Rušah vpeljana bratovščino umirajočega Zveličarja pri oltarju sv. križa. Leta 1682 je bila ustanovljena Telesom. To pobožnost so imenovali “molitvena ura”. Imeli so svoje maše za žive in pokojne ude in skrbeli so za opravo oltarjev v bratovski cerkvi. Leta 1674 so začeli bratovščino umirajočega Zveličarja pri oltarju sv. križa. Leta 1682 je bila ustanovljena bratovščina sv. Florijana. Leta 1700 so začeli v Rušah vsakoletno slovesno devetdnevnico k prazniku sv. Frančiška Ksaverija; leta 1705 pa devetdnevnico k prazniku presv. Srca Jezusovega. Zelo razširjeno bratovščino Žalostne Matere božje so začeli v Rušah leta 1716. Imenik kaže več tisoč udov te bratovščine. Leta 1752 so dobili iz Rima za ruško cerkev odpustke tako imenovanih sedmih rimskih oltarjev. Leta 1726 so od 24. aprila do 4. maja obhajali v Rušah ljudski misijon, ki so ga vodili štirje jezuiti. Vernega ljudstva se je kar trlo od blizu in daleč.
