VI. Skopski škof
19. Gospodarstvo
Gospodarstvo svoje škofije je ves čas vodil sam osebno. Nikomur ni kazal podatkov o darovih in izdatkih. Mislil je, da tako lahko največ dobrega stori. Bal se je tudi, da mu ne bi izvlekli vsega denarja, če bi vedeli, koliko ga ima. A navzlic tej previdnosti se je to stalno dogajalo.
Zase ni porabil nič; tudi kar je osebno prejel, je vse razdal. Nekateri (npr. msgr. Turk) sodijo, da bi se denar dal bolje porabiti, ko bi finančno plat prevzel kdo drug.
Zadnje dni pred zlomom je škofa prav finančno poslovanje hudo vznemirjalo. Morda je šele takrat prišel do spoznanja, da so ga mnogi goljufali in izkoriščali.
Ob smrti je imel vse račune urejene. Ko je kapitularni vikar msgr. Zakrajšek prevzel upravo škofije, je našel vse v redu. Mnogi so se bali, koliko bo zapustil dolgov, pa ni bilo niti enega.
VII. Zadnja bolezen in smrt
1. V Skoplju
Po vsej priliki je zadnja bolezen začela svoje razdiralno delo že v Prizrenu. Pogosto ga je bolela glava, da se je zanjo prijemal in utrujeno molčal. Branje mu je povzročalo težave. V Skoplju so sodelavci često opazili, kako si z rokami stiska glavo; videti je bilo tudi nekake krče na obrazu. Pešal mu je vid in bolele so ga oči. G. Plantariču je zadnje leto potožil: »Človek se čisto duhovno posuši, ko nič ne bere. Sam ne morem brati, kdo drug pa ne utegne.« Zelo je bil hvaležen, če mu je sobrat bral iz kake duhovne knjige.
Razen teh znakov, po katerih sodijo, da je začel rasti tumor na možganih – to domnevo potrjujejo tudi pojavi v tednih umiranja – so Gnidovcu povzročale neprijetne težave prebavne motnje in hemoroidi, združeni z vetrovi, katerih se je rahločutni škof silno sramoval. Da bi imel že kot semeniščnik srčno napako, kot trdi g. Plantarič, je ob velikanskih naporih, katere je prestal na svojih misijonskih potih, malo verjetno. (Mogoče je šlo za pritisk prebavnih motenj na srce). Zelo so Gnidovca zdelovale že od študentovskih let hude ozebline na rokah in nogah, ki so se mu pozimi odpirale.
Da se v njem koti nekaj smrtno nevarnega, je moral škof zaslutiti razmeroma zgodaj. Na nekaki sinodi leta 1938, na kateri so se zbrali škofijski duhovniki na veliki četrtek po posvetitvi sv. olja, jim je govoril o smrti in napovedal, da ne bo več dolgo med njimi ter da ureja svoje zadeve. Pri tem se drži načela, da duhovnik ne sme ob smrti imeti trojega: denarja, dolga in greha: »Denarja nimam, tu sem brez skrbi, dolgove urejam, o grehih pa upam, da mi jih bo Bog odpustil.«
Zdravniške pomoči ni iskal. Najbrž se je bal, da bi ga za dalj časa poslali v bolnišnico ali na oddih in bi vse delo in težave ostale na ramenih drugih.
Ko je na Gnidovčevo prizadevanje leta 1938 prišel g. Plantarič spet v Skoplje, ni v začetku nič posebnega opazil. Res je, da nista stanovala v isti hiši, ker se je škof umaknil iz rezidence, ki si jo je lastil župnik Trdan. Ko je ta Skoplje zapustil, je Gnidovec spet prevzel župnijske posle in nekaj časa vsak dan prihajal po pol ure daleč, da je ob pol šestih maševal. Večkrat je bil obenem še cerkovnik.
V adventu je vedno pogosteje prenočeval v sobici v župnišču. Na sprehod je hodil vsak dan, a je tožil, da mu močno peša vid in da ga boli glava. Jedel je malo. Končno se je popolnoma preselil v župnišče. Za njim je prišel še msgr. Kordin, tako da so z g. Plantaričem bili trije.
Škofa je zelo veselilo, da je tam toliko katoliških fantov služilo vojaški rok. Za Božič bo torej po vseh večjih krajih lahko maša. Doma so ostali škof, Plantarič in neki vojaški duhovnik. Imeli so dela čez glavo. Poleg rednih opravkov, zlasti neprestanega spovedovanja, so prišle še izredne zadeve: poroka, krsti, sprejem konvertita. Gnidovec je bil neumoren. Med polnočnico in med veliko mašo ob 10h je pridigal. A nekaj ni bilo v redu. Govorjenje se mu je spreobračalo v nekako ihtenje. Pred mašo so peli božične pesmi s slovenskim napevom in hrvaškim besedilom. Nihče ni prišel na misel, da bi peli hrvaške božične. Zato so se nekateri Hrvatje čutili prikrajšane, pa so pred cerkvijo zapeli “Kristus se rodi”. Gnidovca je to zabolelo. Pomiril se je kljub pomanjkljivi asistenci šele med mašo.
Po sv. opravilu je stopil v zakristijo sključen, bled in prepadel. G. Plantariču se je zdelo, da vstopa škof Baraga. Ko je Gnidovec zapazil, da ga v zakristiji čaka vojaški kapetan, se je vzravnal in prijazno pozdravil.
Pri kosilu je jedel še manj kot ponavadi. V pogovoru s Plantaričem je priznal: »Tako sem se bal, kaj bo, pa je šlo vse tako lepo v redu.« Potem je pregledal obilno pošto. Popoldne je imel slovesne litanije z blagoslovom.
Pridigal je med mašami na sv. Štefana, na Silvestrovo in na novo leto. Opaziti je bilo, da ima težave s spominom. V pogovoru se je vedno povračal na ohridsko zadevo z dolgom za bodočo kapelo, za katero je podpisal menico.
Pretresel ga je brzojav o smrti prijatelja dr. Ratajca, ravnatelja Škofovih zavodov v Št. Vidu. Postal je zamišljen in k obedu ni prišel. V temi stanju je potrkal pri g. Plantariču. Ta mu je ponudil tri pomaranče. Medtem ko sta se menila o novem katekizmu – Gnidovec je čul, da ni dobro sestavljen, Plantarič ga je zagovarjal – je škof kar nevede použil vse tri sadeže.
Na vigilijo pred sv. Tremi kralji je škof navadno sam blagoslovil vodo. To pot je blagoslov prepustil Plantariču. Na praznik je še maševal in pridigal. Po kosilu je poklical Plantariča k sebi. Pokazal mu je oporoko, napisano v par stavkih. Razložil mu je, kje so spravljene razne stvari, med njimi zapisnik škofa Mieda, Gnidovčevega prednika; iz zapisnika je bilo razvidno, da je hiša, ki si jo je lastil Trdan, škofova rezidenca, župnišče pa je prejšnja šola za cerkvijo. Pojasnil je Plantariču, kaj spada k “mensa episcopalis”. V roko je vzel računsko knjigo in se prijel za glavo. »Oh, to je moja muka!« Bil je zelo pobit. Za nekaj časa ga je sobrat pomiril.
Za nedeljo sv. Družine ga je Plantarič pregovoril, da ni pridigal: »Utrujeni ste. Lažje bom jaz pridigal dvakrat kot vi enkrat.« Škof ga je nekako čudno pogledal, rekel pa ni nič.
Po kosilu je prišel k Plantariču v sobo in dejal: »Sedaj vam bom nekaj povedal, kar lahko poveste tudi drugimi: Vsa moja svetost, ki se je o njej toliko govorilo, je bila gola hinavščina. Molil sem res veliko in rad. Zdaj niti moliti ne morem.« Sobrat ga je tolažil, da gleda Bog na voljo, in če je zdaj izčrpan in ne more toliko moliti, mu tega ne zameri. Škof pa je nadaljeval: »V svojem življenju sem bil požrešen.« G. Plantarič ni mogel vzdržati takih besed. Prekinil ga je: »Lačni ste že bili, požrešni pa ne, saj so se povsod pritoževali, da nič ne jeste.« Vztrajal je: »Jedel sem s preveliko slastjo.« »Da, katero vam je Bog dal.« Škof pa je prišel na dan z novo obtožbo samega sebe: »Pa pohujšanje! Koliko sem ga povzročil tudi kot škof!« Mislil je na hemoroide in na nadlogo vetrov. Plantarič je dokazoval, da ne more biti govora o kakšni krivdi. Kljub vsemu je Gnidovec na koncu razpravljanja o grehu in pohujšanju rekel: »Tako je.« Bil je do kraja izčrpan. Pretresljivo je zajokal in zavpil: »Jaz ne bom nikoli zveličan!«*
*O teh dogodkih je g. Plantarič 10. januarja pisal superiorju Flisu v Ljubljano s prošnjo, naj da v branje vizitatorju pa še kateremu, ki ima opraviti z Gnidovcem; drugi naj ne bero, ker mu je Gnidovec pripovedoval zaupno, čeprav izven spovedi.
Plantarič piše, da mu je škof na Sv. Tri kralje zaupal, kako je v začetku mislil, »da bo kar vse naenkrat pridobil s svojim misijonskim delom. Albanci pa bi bolj potrebovali milijonarja kakor misijonarja.« Škof je garal kot misijonar, hotel pa je igrati tudi milijonarja. Verjel je albanski besedi (“besa”). Posojal je velike vsote, pa ni dobival nazaj. Zelo ga peče škofijski denar. Res je vse svoje dohodke poklanjal škofiji. Plantarič mu je odvrnil, da je sam nad vse skromno živel. In da denar, ki ga je dajal škofiji, daleč presega posojenega. Gnidovec je odgovoril, da imajo obljubo uboštva in da je imel skromno plačo (pa še to so mu zmanjševali: v začetku je dobival po 8.000 na mesec, potem 7.000, končno menda le okrog 5.000). »Kaj pa je to za škofa, ko vse misli, da ima pravico nekaj od njega dobiti.«
Dalje piše, kako sta ga s Kordinom pripravila, da je odšel v Ljubljano, in zaključuje: »Bojim se pa, da je morda že prepozno. Če pa je, bo vsaj škof v domači zemlji pokopan. Ti (albanski) duhovniki so taki, da se ne bi najbrže niti pogreba udeležili, ker kar besne proti škofu, ki je morda neroden včasih, ali kdo ve, kako on vidi, zato ie treba tudi malo potrpeti, če tudi dozdevno krivico trpimo.«
Pogovor sta prekinila, ker je moral Plantarič v cerkev k opravilom. Ko se je vrnil, je škof stal ob mizi, na kateri je ležala Ratajčeva osmrtnica. Na vprašanje, kdaj želi drugo jutro maševati, je s stisnjenimi ustnicami odkimal. Sobrat mu je rekel: »Prevzvišeni, mislite si, da bi bil jaz vam to povedal, kar ste vi meni in bi bili vi moj sodnik. Kaj bi rekli? Svete maše ne smete opustiti. Ako ste telesno tako izmučeni, da ne morete, tedaj seveda ni mogoče. Ako pa mislite na stvari, ki ste mi jih povedali, sv. maše ne smete opustiti.” Tedaj je Gnidovec pokleknil in prosil za spoved.
Tudi telesno je moral škof hudo trpeti. Ponoči ga je bilo slišati, ko je vstajal in hodil po sobi. Mislil je na smrt. Gospoda Plantariča je prosil za sv. maziljenje. Temu se je zdelo, da še ni čas za to, škof pa je dejal: »Senectus ipsa morbus – starost je že sama bolezen.«
Drugi dan po maši je Plantarič svetoval škofu, naj se da pregledati zdravniku in naj gre za nekaj časa v Ljubljano, da si nabere novih moči. Ugovarjal je: »Ne bo šlo. Je preveč dela.« »Vodstvo škofije čisto lahko zaupate msgr. Kordinu.« »O da, on je tako dober.«
Dal je poklicati zdravnika, a zdelo se je, da je rešitev samo v počitku. G. Plantarič, ki se je ponudil, da nadomesti Kordina v šoli, je tega pridobil za načrt, da naj gre škof v Ljubljano. Kordin se je dopoldne vrnil s poti po diaspori ves razjarjen. Posebne težave je imel v Prizrenu. Pri obedu je škofu zabrusil: »Da, prevzvišeni, treba je tudi delati in ne samo moliti.«
Škof je bil pripravljen na odhod še isti večer, 9. januarja 1939. Medtem ko je Kordin zanj preskrbel oddelek v drugem razredu, sta šk0of in Plantarič nemo hodila po peronu. Zadnja beseda odhajajočega je bila: »Molite.«
