Iz 50,4-7
Odlomek cvetne nedelje je tretji spev Božjega služabnika iz Izaijeve “Knjige tolažbe”, ki je nastala v tolažbo izgnancem v babilonskem suženjstvu. Podoba Božjega služabnika je v tem spevu odsev judovskega iskanja smisla trpljenja nedolžnega človeka. Pred očmi ima osebno usodo preroka Jeremija in judovsko narodno trpljenje ob raznih nesrečah. Tako prerok ugotavlja, da Bog ni sadist in mučitelj, ki bi v zadoščenje za lastno pravičnost terjal muke nedolžnih. Trpljenje ni Božja zahteva, saj Bog daje trpečemu pravičniku celo moč za zmagovanje. Trpljenje nedolžnih je nadomestno trpljenje – je izraz ljubezni predvsem do tistih, ki te ljubezni ne zaslužijo.Táko nadomestno trpljenje je bilo tudi Kristusovo trpljenje. Starozavezna miselnost in Kristusov zgled spodbujata človeka k resničnemu upanju kljub tako okrutnemu stanju kot je marsikje na svetu, najbližji zgled je pa trpljenje slovenskega naroda v posledicah klešč razbojniškega režima naslednikov komunistov, ki se še danes hvalijo z zločini svoje preteklosti. Komur ni jasno za kaj gre, naj si ogleda vsakoletno “proslavo” v Dražgošah, kjer so s poniglavim izzivanjem povzročili, da je tujec uničil celo nič krivo vas z njenimi prebivalci vred, danes pa to razglašajo kot junaštvo odpora. Tudi táko trpljenje potomcev tistih, ki so to razbojništvo doživeli in preživeli, je lahko izraz ljubezni do tistih, ki te ljubezni ne zaslužijo. To pa nam, sodobnim zatiranim kristjanom, daje upanje, da bomo prejeli moč za zmagovanje. Naša zmaga, v katero smo prepričani, ne bo zmaga maščevalcev, ampak zmaga Izaijevega Božjega služabnika, Kristusa, ki ni samo trpel in umrl za nas, ampak tudi vstal od mrtvih.
