VI. Skopljanski škof
7. Gradnja in popravljanje cerkva in kapel
S stalno skrbjo, kako dobiti gorečih duhovnikov, je šla pri Gnidovcu vzporedno skrb za božje hiše. Ko je prišel na jug, so bile celo stare župnije brez cerkva ali pa so se morale zadovoljiti z zgradbami v slabem stanju. Nove naselbine niso imele niti kapel. Maševanje in krščanski nauk po zasebnih hišah, šolah, orožniških postajah in vojašnicah je bila le začasna rešitev. Ljudje brez cerkva so popuščali v verskem življenju odpadali. Škof se je zavedal, da so javne cerkve vernikom v oporo in znamenje življenja in enakopravnosti katoliške Cerkve med drugoverci. Vso dobo škofovanja si je prizadeval, da dobi vsak kraj z večjim številom vernikov vsaj kapelo, župnije pa naj imajo dovolj prostorno cerkev.
Za nabiranje potrebnega denarja je napravil nešteto potov in vodil obširno korespondenco. Pri gradnji je imel skoro povsod velike težave. Nagajale so oblasti, ponekod so se upirali drugoverci, pa še podjetniki so škofovo zaupljivost nasploh temeljito izrabljali, kršili pogodbe in poslavljali vedno nove zahteve. Msgr. Turk se spominja na primer, kako se je godilo, ko je Gnidovec dal graditi cerkev v Dušanovcu ob Dojranskem jezeru, kjer se je naselilo kakih 100 istrskih družin. Škof je podjetniku Janežiču izplačal denar za vse izdatke. Ko pa je bila cerkev zgrajena, so prihajali dobavitelji in terjali plačilo za izročeno gradivo. Škof je povedal, da so po Janežiču vse prejeli. Oni pa so začeli preklinjati, pretiti s tožbami in celo z umorom. Gnidovec je pobral zadnje dinarje in jih izplačal nepoštenim podjetnikom – da bo mir in da ne bo greha.
Na ugovore, da tako ne gre gospodariti, je odgovarjal, da ena duša več velja kot vse bogastvo na svetu in da ni nobena tvarna žrtev prevelika, če se tako prepreči greh.
Viktor Zakrajšek je o tem poglavju Gnidovčevega dela napisal: »Kakor bi škof vedel, da po njegovi smrti ne bo nihče hotel popisati postaj njegovega križevega pota, si je sam postavil znamenja. križevega pota: cerkve, cerkvice in kapele po škofiji … In če bi te spregovorile, bi povedale, kako težko in težavno, kako izmučen in v skrbeh, a vendar junaško in vdano v božjo voljo je obhodil te postaje …« (Slovenec, 3. februarja 1940).
Nekoč je sam rekel g. Kordinu: »Če bi ne imel toliko zaupanja v Boga, bi ne mogel izvršiti toliko del, včasih naravnost nemogočih del.«
L. 1927 je sezidal cerkev v Smaću. Ta župnija je štela 1.700 vernikov; dotlej so hodili k maši dve uri daleč v Djakovico. Smać je zelo suh kraj. Poleti preprežejo zemljo do pol metra globoke in do 3 dm široke razpoke. Zemljišče za cerkev je podaril domači Albanec Prem Djoka. Gradbena dela je prevzel neki Srb, inženir pa je bil Čeh. Stroški so znesli 40.000 din. Vaščani so prostovoljno pri delu pomagali, veseli, da pridejo do lastne cerkve. Posvečena je bila Kraljici sv. rožnega venca. Postavili so tudi župnišče. Za župnika je prišel tja Alojzij Gashi. Čez čas je pobegnil v Albanijo in Gnidovec je v Smać prestavil iz Letnice don Luka Filića. Cerkev so morali čez pet let popraviti in jo utrditi z oporniki.
Naslednjega leta je zrasla cerkev v Becu, farnem središču. Katoličanov je bilo v župniji 1.200. Cerkev, posvečena Bogorodici, je stala 40.000 din. Župnik Ivan Bisek je pozneje odšel v Albanijo in za novega župnika je bil imenovan Marko Shiroka. Čez dve leti se je cerkvi porušil strop. Tedaj so spremenili v cerkev del gradu, ki ga je v kraju sezidala avstrijska vojska.
L. 1929 je Gnidovec zgradil cerkev v Uroševcu, kjer se križajo ceste na vse štiri strani neba. Pod Turki se je mesto imenovalo Ferizović. Prebivavci so bili muslimani, nekaj je bilo ljaramanov, katoličanov ni ostalo nič. Šele proti koncu devetnajstega stoletja so se tam naselili verniki iz Prizrena, Janjeva in drugih naselij; po svetovni vojni je prišlo tudi nekaj Slovencev in Hrvatov, tako da je župnija imela kakih 400 vernikov. Bila je ustanovljena že 1. 1897, cerkve pa do Gnidovca ni imela. Dela je prevzel stavbenik Pilzel. Stala so 100.000 din. Tri petine je kril nuncij Pellegrinetti, 10.000 je prispeval prelat Tomo Glasnović. Škof jo je posvetil angelom varuhom. Župnijo je vodil do svoje smrti Tomo Glasnović, potem Luz Kurti, zadnje leto Gnidovčevega škofovanja so jo prevzeli slovenski salezijanci. Cerkev v Uroševcu je bila do 1. 1941 versko središče slovenskim Primorcem, ki so se naselili v Sojevu, in Dalmatincem iz bližnje Slatine.
Najpomembnejša cerkev, ki jo je zgradil Gnidovec, je v Letnici. V tem kraju je bila za dalmatinske rudarje ustanovljena župnija sredi petnajstega stoletja. Že takrat je morala tam stati cerkev. Porušili so jo Turki, prav tako novo, naslednja je bila žrtev potresa. V Letnico so verjetno 1. 1689 iz Skoplja prenesli čudodelni kip Matere božje. L. 1872 je dal nadškof Bucciarelli zanjo napraviti slavnostno oblačilo, čez 17 let jo je s posebnim dovoljenjem okronal nadškof Logorezzi. K “črnogorski Zoji” (Gospe) se zatekajo po pomoč ne le kristjani, marveč tudi ljaramani in muslimani. Ohranjena je bila nagrobna plošča z imenom tam pokopanega duhovnika Antona Morojeviča, ki je osrčil ljaramane, da javno izpovedo katoliško vero. Zdaj so prostor okoli cerkve preuredili in grob prestavili.
L. 1928 so začeli podirati staro cerkev, nato graditi novo po vzorcu sarajevske stolnice. Posvetil jo je škof Gnidovec 14. avgusta 1934, na predvečer velikega romanja v Letnico. Stolpa sta bila dokončana čez štiri leta in sta bila posvečena spet na predvečer velikega romanja.
Župnija je imela tedaj okoli 1.700 vernikov. Upravljal jo je par let dr. Knavs, po Gnidovčevi smrti kaplan Peter Beriša, v pomoč mu je bil upokojeni župnik Tadej Ivanović. Beriša je upravljal tudi sosednjo faro v Stubli, v kateri je bil prve čase Gnidovčevega škofovanja župnik Tarabuluzzi.
Ob grški meji, dobro uro hoda od Dojranskega jezera in 12 km od Starega Dojrana je 1. 1933 nastala kolonija Dušanovac. Primorski Slovenec Pavle Marušič je ob starodavni cesti od Peloponeza v Carigrad zgradil 30 enakih hiš za Slovence iz Notranjske in Hrvate iz Istre, ki so se tedaj tam naseljevali. Že prej je živelo v Sretenovu ob jezeru nekaj katoličanov grškega obreda (doseljenci iz Bosne) in slovenska družina Janežič. Ko so se spomladi 1933 na vozeh pripeljali novi naseljenci, jih je prišel pozdravit g. Kordin. Za oltar mu je služila široka deska na dveh stebričih opek. Pozneje so ljudje govorili: »Bili smo prvi kristjani, zapuščeni od vseh ljudi, a Jezus je bil z nami.« Razen v Dušanovac so se Slovenci (primorski) naseljevali v Bistrenico in Paljurce. V Paljurcih je stal pred prvo svetovno vojsko velik samostan evharistink. Skrbele so za sirote in ubožne otroke tja do Dževdželije. Med vojsko je bil samostan porušen. Agrarna reforma je zemljo evharistink razdelila med naseljence, tako da se sestre niso mogle vrniti. Pač pa so imele samostan s cerkvico v Dževdželiji, kjer je delovalo precej katoliških uradnikov pri železnici, carini, financi in orožnikih. V kraju je bil grškokatoliški duhovnik. Gnidovec sam je dan posvetitve popisal v Blagovesti. V Dušanovac je dospel na veliko soboto 1. 1934. Ko so ga ljudje od daleč zapazili, so začeli zvoniti. Zvon je darovala tržiška župnija. Popoldne je škof spovedoval v veliki prazni hiši. Blagoslovitveni obredi so se začeli na veliko nedeljo ob sedmih. Vse je opravil škof sam. Med mašo je prejelo obhajilo 80 vernikov, nato sta bili dve poroki, en krst in birmanje 20 otrok. V govoru je Gnidovec dejal: »Imate cerkev, a duhovnika vam ne morem dati. Molite k ljubemu Bogu, da nam da potrebnih duhovnikov. Posebno si prizadevajte, da bo v vaših družinah vladala prava krščanska vzgoja in pobožna molitev. In ljubi Bog bo, če je njegova sveta volja, izmed vaših otrok izbral služabnike svojega svetega oltarja.« Cerkev je bila posvečena sv. Petru in Pavlu. Čez dve leti je podružnica dobila še svoje pokopališče z velikim križem v sredini.
22. julija istega leta je bila v cerkvi nova maša Žitomira Janežiča. Privabila je veliko ljudi, nekateri so prišli do 30 km daleč. Asistirala sta dva duhovnika grškokatoliškega obreda. Govornik je bil g. Viktor Zakrajšek, takrat na počitnicah v skopski škofiji. Zapuščenost vernikov v diaspori, ki jo je videl, je vplivala na njegovo odločitev, da ostane tam.
