Jezus v svojem času

11. poglavje: Če pšenično zrno ne umrje …

Mrtvaški sprevod

Kadar človeška družba izvrši najstrašnejše dejanje, do katerega more seči njena pravica, čuti potrebo po določenem sijaju, kakor da bi ji smrt, ki si jo je drznila poklicati na delo, vsilila svojo vrhovno oblast. Strahotna in obenem smešna svečanost za žrtev teh obredov! “Slovesnost usmrtitve“, pravi zakonik vojaškega pravosodja, ki odreja mimohod čet pred tistim, ki ga bodo ustrelili.

Talmud natančno poroča o obredih smrtne kazni: domnevati moremo, da so bili v veljavi že v Kristusovih časih. Obsojenca so morali peljati na morišče pri belem dnevu, da bi ga mogel vsakdo videti; pred njim je stopal glasnik, ki je glasno klical njegovo krivdo ali jo nosil na izvesku, kjer je bila zapisana. Ob njem sta šla dva študenta bogoslovja, ki sta ga silila, naj prizna krivdo in daruje smrt v spravo za svoje grehe, da bo imel v nebesih boljše mesto; usmrtitvi je prisostvoval predstavnik velikega zbora, ki jo je tudi ugotovil.

V Rimu je imela slovesnost drugačen značaj. Na čelu sprevoda je šel stotnik, ki je bil določen kot exactor mortis (izvršitelj smrti – op. prev.). Pod svojim poveljstvom je imel različno število vojakov, vsaj štiri, ali pa sto, če se je bilo bati izgredov. Zdi se, da je bila četa, ki je peljala h križanju dozdevnega “kralja Judov”, precej številna.

Zdi se, da sta se obe obliki usmrtitve, judovska in rimska, pri Jezusu združili. Evangelij govori o stotniku in njegovih ljudeh, vendar pa vidimo tudi duhovnike in člane velikega zbora, ki so presrečni, da morejo slediti svoji žrtvi do konca žaloigre. Na sprevodu, ki se je razvil, se zdi, da je bilo nekaj slovesnega. Pri Jožefu Flaviju beremo o raznih usmrtitvah, ki so jih izvršili Rimljani, vse pa so bile, kolikor mogoče javne. V mestu s strmimi in zavitimi ulicami, kjer se je treba neprestano vzpenjati in se spuščati po stopnicah, sredi hrupne množice, ki je mrgolela okrog templja, v mešanici raznih šeg in navad, narečij in kriljenja, si seveda ne moremo predstavljati urejenega in zbranega sprevoda, kakor bi se spodobilo za resnobo smrti. V nekdanji Turčiji bi popotnik, ki bi si s težavo delal pot v gneči carigrajskih ulic, srečal včasih sprevod, ki ga je vodil kričeč glasnik, med vojaki pa je stopal človek z zvezanimi rokami: obsojenec, ki so ga peljali na vislice.

Treba je bilo sestaviti tudi napis, za kar je prevzel skrb Pilat. Svetonij poroča o Kaligulovem služabniku, ki je med pojedino ukradel srebrn nož. Cesar, ki ga je izročil rablju, je vrh tega še določil, naj bi nad napisom o njegovi krivdi obesili še odsekani roki tatu. Veliki niso zamudili prilike, da se ukvarjajo tudi s tako malenkostnimi zadevami, in Pilat bi manj ko kdorkoli zamudil priložnost, da se pošteno maščuje Judom. Zato je na titulus v latinščini, grščini in hebrejščini napisal: »Jezus Nazareški, kralj Judov.«* Judovski veliki duhovniki so seveda takoj ugovarjali: »Nikar ne piši: judovski kralj, ampak da je on rekel: judovski kralj sem.« Toda deželni poglavar je porogljivo in ošabno odgovoril: »Kar sem pisal, sem pisal.« Zdaj, ko se mu ni bilo več bati ovadbe, je zopet postal samovoljen. Sicer pa bo tak napis, če bodo že ponesli njegov prepis na Kapri, dokazoval Tiberiju njegovo vnemo pri pobijanju tistih, ki se potegujejo za prestol. »Zato piši, Pilat,« vzklika Bossuet, »besede, ki ti jih narekuje Bog in katerih skrivnostnega pomena ne razumeš … Ta križani bo kmalu kronan s častjo in slavo.«

*O napisu evangelisti ne poročajo s popolnoma istimi besedami, vendar ostane smisel isti.

Nato se je razvil sprevod: na čelu je stopal stotnik v luskinastem oklepu, sledili pa so vojaki v verižnih srajcah z Jezusom v svoji sredi. V množici, ki so jo potisnili k stenam, so med belimi, sivimi in modrimi oblačili Judov odsevali rdeči bojni plašči legionarjev z bleščečimi čeladami. Mračni sprevod je spremljal silen hrup, pomešan z žvenketanjem orožja. V duhu gledamo pred seboj Jezusa sredi strašnega prizora, kako kljub znamenjem ponižanja še vedno zbuja spoštovanje, junak žaloigre, ki edini razume njen nadnaravni smisel.

Zadnji trenutek pa se je rimska uprava odločila, da pošlje na morišče še dva tatova, dva oborožena razbojnika, če vzamemo grško besedo v evangeliju v njenem strogem pomenu. Zakaj? Morda samo zato, ker je prišla njuna ura in so želeli izprazniti ječo, če ni bila združena s tem še žaljiva namera do “judovskega kralja”. Ali ni že Izaija napovedal o Mesiju: »Svoje življenje je dal v smrt in bil prištet med hudodelce«? (Iz 53,12). Acta martyrum iz prvih časov krščanstva večkrat pokažejo kristjane, ki jih, pomešane z obsojenci po splošnem pravu, vodijo na morišče.

Bilo je med enajsto uro in poldnevom: »ob šestih«, pravi sv. Janez (19,14), ko je mrtvaški sprevod zapustil Antonio.*

*Evangelist Marko pravi, da »so ga križali ob treh« 15,25, toda zdi se, da ta evangelist računa približno, Judje so imeli porazdeljene dnevne ure v štiri dele po tri ure: primo, od sončnega vzhoda do 9. ure, terco od 9. ure do poldne, seksto, od poldne do 15. ure in nato nono do noči. Sv. Marko je hotel samo povedati, da se terca še ni končala in seksta še ni začela, ko se je začelo križanje. Sicer pa tudi sv. Luka uporablja nejasne besede: »Bilo je okrog šeste ure« (23,44).