Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Vrata v Egipt

1

Vse je vrelo na krov.

»Aleksandrija se vidi! Afrika —!«

Stopil sem za njimi.

Res! Tam na južnem obzorju se je belila dolga črta v opoldanskem soncu.

Srce mi je hitreje udarilo. Aleksandrija —! Vrata v bajni Egipt, v gorko zaželeni Orient!

Ljudje so nastavljali daljnoglede, eni so pravili, da se že Faros vidi, drugi so se čudili rumenkastemu, pustemu obrežju, ki se vleče od mesta proti zapadu in izginja v meglenem obzorju, ter razlagali, da je tisto puščava Sahara, ki da sega trdo do mesta. Spet drugi pa so kazali na morje, ki se je prelivalo iz temnomodre barve v kalno, umazano bledo.

»To je voda reke Nila,« je razlagal moj sosed, prijazen Nemec iz Westfalske, trgovec, ki je bil z mano v ozki kabini. Pravil je, da se ob vsem tristo kilometrov dolgem obrežju Delte — nilskega ustja — pozna umazana, blatna voda Nila.

To in ono mi je razlagal zgovorni, vsevedni Nemec o Egiptu, večkrat ga je že videl na svojih trgovskih potih. Le na pol sem ga poslušal, oči so mi žejno visele na novem svetu, ki je vstajal iz morja.

Vse bliže je prihajala Aleksandrija. Že je bilo videti nasip, daleč ven v morje sega, da brani pristanišče pred nilskim blatom, svetilnik se je dvignil, pristaniške palače so rastle, razločno je stopal iz morja rdečkasti peščeni pas Sahare na zapadu mesta.

Nepozaben ti ostane prvi pogled na Afriko, na Aleksandrijo. Nad vse zanimiv je, pokrajinske lepote pa ne nudi. Ni ozadja. Vsa Delta reke Nila je nepregleden, raven svet, Nil ga je nanosil v tisočletjih iz gorate Abesinije, in ravno, komaj par metrov visoko je tudi obrežje. Aleksandrija se ti zdi, da plava na lističu papirja sredi morja.

In vendar je bistrovidni osvojevalec sveta, veliki Makedonec Aleksander, prav na tej skrajni točki Delte hotel imeti prestolnico svoje, pol tedanjega sveta obsegajoče nove države. Revna vas Rakotis je tedaj samevala na ozkem pasu suhe zemlje, sredi močvirja in lagun, ribiči so stanovali v njej, nepoznan kraj je bil.

Leta 331 pred Kr. je položil Aleksander Veliki temelj novemu mestu, Aleksandrija se je po njem imenovalo. Pozidal ga je na zemeljski ožini med morjem in jezerom Mariut na kraju nekdanje ribiške vasi. Zunaj v morju pred vasjo je ležal otok Faros; tega je zvezal po tisoč tristo metrov dolgem nasipu s celino. Najlepše stavbe so stale na Farosu. Močen nasip je potegnil po otočičih vzhodno od Farosa in zgradil pristanišče, v katerem so imele prostor največje tedanje ladje.

Tako je nastala Aleksandrija.

Razen meča pa je prinesel Aleksander v osvojeno deželo tudi helenizem, grški jezik in grško kulturo. Egipt naj bi bil druga Grčija, Aleksandrija pa druge Atene. In njegovi nasledniki Ptolomejci so svojega velikega prednika vsaj v lem verno posnemali.

Zbrali so v Aleksandriji umetnike in učenjake vsega tedanjega sveta, ustanovili modroslovno šolo in knjižnico, ki je kmalu bila največja na svetu in je štela nad 700.000 — ne knjig, ker knjig še tistikrat niso poznali, ampak zvitkov pergamenta in papirosa.

Da bi pomnožili število prebivalcev, obenem pa tudi da bi raznarodili in laže pogrčili Palestino, so naselili Ptolomejci krog 100.000 palestinskih Judov v Aleksandriji. Aleksandrijski Judje so imeli zase svoj del mesta, uživali so velike politične pravice, živahno so se tudi udeleževali znanstvenega dela, celo svojo judovsko-helenistično šolo so imeli.

Filon, sodobnik Kristusov, je v njej učil.

Tristo let, prav tja do Kristusovih časov in še pozneje, je bila Aleksandrija središče poganske učenosti. Mnogo se je študiralo, bralo, zbiralo, prepisovalo, pisalo in prevajalo; aleksandrijski učenjaki so sloveli po vsem tedanjem svetu.

Pa Ptolomejci so propadli, razkošno življenje jih je uničilo. Prišli so Rimljani in naredili iz Egipta rimsko pokrajino. Ko so zavzeli Aleksandrijo, je zgorel velik del knjižnice in z njo mnogo neprecenljivih zakladov grške in latinske književnosti. Kdo ve, ali bi ne imeli mi dandanes čisto drugačnih pojmov o zgodovini in kulturi starega veka, če bi se bili aleksandrijski književni zakladi ohranili?

Dediščino poganske vere v Aleksandriji je prevzelo krščanstvo. Evangelist sv. Marko, učenec sv. Petra, je prvi deloval v Aleksandriji. Še vedno bogata knjižnica pa je prišla v prid mladi krščanski vedi.

Slonel sem ob pregraji, zamišljen v davno znanstveno slavo Aleksandrije. Skoraj opazil nisem, da smo privozili mimo mogočnega nasipa – lukobrana. Cel gozd jamborov je zrastel pred nami. Jadrnice vseh velikosti, parniki vseh barv so počivali v mirnih vodah pristanišča. Nekoliko ob strani pa sta mrko ždela dva sivkasta jeklena orjaka, angleški bojni križarki. Bilo je komaj mesec dni po umoru sirdarja, angleškega vojnega zastopnika v Egiptu, Egipčani so se spet spomnili, da so narod in da so Angleži tujci v deželi, poskusili so z revolucijo; pa kaj ko jim je bila angleška pest koj za vratom.

Svetel motorni čoln se je izvil iz gneče parnikov in jadrnic ter zabrzel proti nam. Egiptovska zastavica je vihrala na njem. Policija, carinski pregled, podpis potnih listov in druge take prijetnosti so se bližale!

Parnik se je ustavil, spustili so stopnice in zastopniki egiptovskih oblasti so lezli na krov. Pa niso bili Angleži.

Egipt je dandanes “samostojna država”, svojega kralja imajo, svoj parlament, sami se upravljajo. Kako? Hm –! Le to je, hvala Bogu, dobro za tujce in turiste, da na važnih mestih povsod sedijo še vedno Angleži.

Rdeči tarbuši so zamigotali na krovu. Prvo srečanje z Egipčani! Pa prav nič niso podobni mršavim postavam svojih pradedov. Le obrazi so zelo zagoreli, oči velike, ustna čudno debela. Sicer pa so čisto po evropsko oblečeni, kratke suknje imajo, dolge hlače, vse po pariškem kroju, in da jim ne čepi na glavi živordeč stožec, ki ga tarbuš imenujejo, ne pa kakor mu mi napačno pravimo fes, bi človek mislil, da so to navadni Evropci. Le precej rejeni so, ti potomci faraonskega ljudstva.

Kmalu smo opravili in ko sem čez četrt ure prihitel na krov, smo že sloneli trdo ob pomolu. V pestri gneči čakajočih sem opazil rjavo frančiškansko haljo. Oče Ferdinand me je prišel čakat! In malo v stran sta dve naši slovenski šolski sestri, stali in mi mahali v pozdrav.

»Hvala Bogu!« sem se oddahnil. Dobro de, če najde človek v tujini domače ljudi.