VI. Skopljanski škof

6. Pridobivanje duhovnikov od drugod (nadaljevnje)

Od lazaristov je razen spredaj imenovanih prišlo v skopsko škofijo za Gnidovčeve dobe še nekaj gospodov. Dr. Jakob Žagar je bil eno leto župnik v Kosovski Mitrovici. Za njim je to župnijo prevzel Ivan Strašek. Kaplan jima je bil Josip Časl, dokler ni odšel v misijone na Kitajskem. Vizitator Lovro Sedej je 12. novembra 1938 pisal Gnidovcu, da nima nič proti temu, če pride g. Časl večkrat v Skoplje in hodi po diaspori. Vendar mora stanovati v Mitrovici; o vsakem odhodu mora izvedeti g. Strašek, kateremu ostane Časl odgovoren. V diaspori (Sandžaku) je deloval nekaj časa še drug poznejši misijonar na Kitajskem g. Andres Prebil.* Dve leti je bil v Skoplju katehet Maks Rupar. Pozneje je postal župnik v rudniku Ravna reka v belgrajski nadškofiji. Tam je I. 1941 padel kot žrtev prenapetega nacionalizma. Ni znano, kje je pokopan.

* 29. septembra 1971 je pisal iz Montreala: »Kot kaplan v Kosovski Mitrovici sem se potepal po novopazarskem sandžaku, obenem pa skrbel za albansko duhovnijo v Gusinju. Povsod je šel glas o svetniškem škofu Gnidovcu. Ob gotovih priikah so se posamezniki spomnili nanj in govorili o njegovi izredni dobroti, s katero je pomagal revežem, o čudežnem poletu iz oddaljenega kraja škofije domov v Skoplje itd. V Kosovski Mitrovici sami so se mnogi dobro spominjali škofove tridnevnice. Govorili so: Vse tri dni je govoril o presv. Evharistiji, mirno je govoril in nič posebnega ni povedal, toda vsi smo viseli na njegovih ustnicah, nekaj posebnega je izhajalo iz njih, kar nas je priklepalo nanje. – Ko sem jaz prišel v Kosovsko Mitrovico, škofa že ni bilo več med živimi …«

L. 1938 sta prišla na jug dva salezijanca, da prevzameta župnijo Uroševac. Župnik je bi! Josip Radoha, Franc Skuhala pa je vodil mladinski oratorij, ki so ga salezijanci takrat odprli v Uroševcu; obenem je hodil v Prizren, kjer je bil spiritual v malem semenišču.

Alojzij Dobrovoljc je v Skoplju služil vojaški rok in ostal tam kot kaplan. Po Gnidovčevi smrti je prevzel župnijo Janjevo. Med vojno se je vrnil v ljubljansko škofijo in je živel v Ribnici.

Že od 1. 1909 so delovali v mestu Skoplje jezuiti. Dolgo je bil tam o. Anton Bukovič iz družine, s katero se je Gnidovec spoznal kot kaplan v Vipavi. Bukovič je bil prvi slovenski duhovnik v tej pokrajini in se je z ljubeznijo posvečal tudi diaspori. Nekaj časa je bil škofijski konzultor. Par let je bil v Skoplju o. Janko Demšar, zadnji slovenski jezuit pred odhodom reda iz škofije 1. 1934 pa je bil o. Jakob Žibert.

Med slovenskimi svetnimi duhovniki v škofiji navaja A. Kordin še Davorina Medveda, vojaškega kurata v Štipu.

Koliko si je Gnidovec prizadeval, da bi dobil v škofijo še več slovenskih duhovnikov, je razvidno iz ohranjene korespondence in spominov.

20. januarja 1927 je škof pisal katehetu prof. Andreju Plečniku, bratu arhitekta Jožeta, v Ljubljano:

»Kar zadeva mene, želim dobiti v svojo škofijo dobrih duhovnikov, katerim bi mogel popolnoma zaupati, kakor zaupam Vam.

Ali gmotnih ugodnosti jim ne morem nuditi, nasprotno, želel bi, da bi oni kaj prispevali za škofijske potrebe vrh svojega duhovnega delovanja. Zato vabim upokojence, ki so že gmotno preskibljeni, da bi prostovoljno uporabljali svoje lepe zmožnosti v korist te škofije. Kdor bi hotel in mogel, bi pa razen tega še prispeval z materialnimi sredstvi. Kakor sem Vam sporočil, bi Vam z drugim ne mogel pomagati kakor s stanovanjem in z intencijami.

Priporočam sebe nevrednega in vse naše ovčice v pobožne molitve, da bi nas čuvali in vodili sv. angeli varuhi.

Pozdravljam Vas in ostanem v ljubezni presv. Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Device Marije Vam vdani …«

Vnovič se je obrnil na Plečnika 27. septembra istega leta:

»Sporočam Vam, da je bil moj namen, da sem Vas povabil v Prizren, da bi Vam olajšal vaše življenje v pokoju. Sami bi si izbrali delo, ki bi Vam prijalo, toda brez vsake obveznosti. Tudi ako bi nobenega dela ne prevzeli, ste mi dobrodošli. A nič ne dvomim, da boste našli primerno delo.

Ako bi pa prevzeli kako delo, bil se Vam mogla dati tudi nagrada, n.pr. kurjava in hrana, ali vsa ali delna. Uverjen sem, da ne bi hoteli biti na škodo škofiji, ampak v korist. Zato želim, da bi tudi Vi sami nekoliko više cenili svoje lepe zmožnosti, ki jih imate. Upam, da jih boste z veseljem uporabljali, ko si boste izbrali delokrog: ali latinščino ali matematiko ali geografijo ali pomoč v pisarni itd.

Tudi Vas nočemo strogo vezati, da bi morali maševati pri sestrah, saj imajo tudi sedaj skoro vsak dan sv. mašo.

Srčno Vas pozdravljam, obenem pa prosim že vnaprej, ako pridete – morda že prav kmalu, kakor bi Vam privoščil – da nam ne bi zamerili naših slabosti, ki jih boste pri nas opazili. Nikdar pa Vas ne bomo žalili vedoma.

Prosim za memento. Sv. Angeli varuhi naj Vas lepo pripeljejo k nam, ako je božja volja. Vdani Janez Frančišek, škof skopljanski.«

Plečnik se je končno odločili za pot v Prizren. Tam je bil ravno na veliko soboto, a je čez nekaj dni odšel in se ni vrnil.

14. februarja 1935 je pisal Gnidovcu Ciril Potočnik iz ljubljanskega Leonišča. Opravičuje se, da tako pozno odgovarja na zadnje pismo. Spoznal je, da Gospod nil usmeril njegove poti med albanske ovčice. Leži po hudi operaciji ledvičnih kamnov. Njegovo zdravje ne bi bilo kos naporom. A Bog bo gotovo poslal drugega. »Z onim gospodom, ki ste mi ga imenovali, bom govoril. Bil bi zaklad za vaše kraje.«

Ni znano, kdo naj bi bil ta gospod. A kako je imel Gnidovec razprostrte mreže, lahko sklepamo iz tega, da se mu je že naslednjega mesca oglasil župnik Janez Filipič iz Krškega. Ne čuti se dovolj močnega, da bi se iztrgal in prišel v Gnidovčevo škofijo. Po prvem škofovem pismu se je posvetoval z nekim lazaristom, pa je ta odsvetoval. Vendar še moli, če je božja volja, da gre.

Maja tega leta (1935) je Gnidovec obiskal Vrhniko. Dekan Janez Kette mu je pripravil dobro kosilo in nanj povabil vse duhovnike vrhniške dekanije. Škof se ni dotaknil nobene jedi, prosil je le za skodelico mleka. Po kosilu je poklical k sebi tedanjega kaplana Gregorija Malija. Prosil ga je, naj pride misijonarit v njegovo škofijo. G. Mali je odgovoril, da ni sposoben za tako službo, da bi morda ne vzdržal dolgo in kmalu zbolel. Izgovarjal se je tudi, da ima pri sebi sestro, ki je ne more odsloviti. Škof je dejal, naj gre še sestra z njim; za oba bo veliko lepega dela. Mali, je povabilo dokončno odklonil. Gnidovec se je poslovil silno potrt: »Ne veste, kakšno žalost ste mi naredili, ker ste mojo prošnjo zavrnili. Upam, da se boste še premislili.«*

* To mi je g. Mali sporočil pismeno l. 1968. Dodal je: »Ko so me poznje zadevale velike bridkosti in preizkušnje: požig šole, župnišča v Ajdovcu, odhod iz župnije v Ljubljano, iz Ljubljane v begunstvo, se mi je večkrat zdelo, da je vse to kazen, ki sem jo morda zaslužil s tem, ker nisem ubogal svetniškega škofa.«

Za isto leto vemo, da je obiskal Gnidovec Begunje. Žalosten je sedel za mizo in prosil s. Kerubino, ki je vstopila, naj pokliče kurata Antona Hafnerja, Ni ga bilo doma. Pozneje ga je Gnidovec našel in ga povabil v svojo škofijo, a g. Hafner se ni odzval.

Kakšen pomen je dušnopastirskemu delu na jugu Jugoslavije pripisoval dr. A. B. Jeglič, razberemo iz tega živahnega Kordinovega poročila: »L. 1935 sem obiskal nadškofa v Gornjem gradu. Zadržal me je pri kosilu. Zanimalo ga je, kako živimo v južni Srbiji. L. 1924 je peljal škofa Gnidovca v Prizren in so se ga ljudje dlje časa spominjali. Ko sem mu pripovedoval, kako bi bilo potrebno, da bi prišlo še več duhovnikov na jug, je vzkliknil: ›Recite vašemu škofu, da pridem jaz k njemu za kaplana.‹ Govoril je tako iskreno, da bi bil res šel, če bi bil mlad. ›Imate pa svetega škofa, bodite veseli,‹’ je pristavil. Gnidovca je visoko cenil.«

Gnidovec je nekega večera obiskal z avtom tudi’ g. Filipa Žaklja ter ga prosil, naj bi šel v njegovo škofijo. Ta je obisk opisal v Baragovem vestniku XV, 1: „Ko sem bil kaplan v Sostrem, sem neki večer čul trkanje na zaklenjena vrata. Župnika Verceta Franca ni bilo doma. Gospodinja in dekle so bile tudi po drugih opravkih. Odprem vrata in pred menoj stoji skopljanski škof dr. Janez Frančišek Gnidovec. Župnik Novak iz Št. Jakoba ob Savi ga je napotil k meni. Župnik Verce je čez nekaj trenutkov prihitel domov. Prva škofova beseda je bila: »Gospod župnik, dajte mi gospoda kaplana, da pride misijonarit v skopsko škofijo!«

Tri reči sem tisti večer videl pri škofu (…): njegovo silno gorečnost do duš, izredno obzirno ljubezen do bližnjega in zbranost pred presv. Rešnjim Telesom.

S silno bridkostjo v srcu je govoril o pomanjkanju duhovnikov in o najrazličnejših dušnopastirskih potrebah, npr. tudi o pouku mohamedancev za sprejem v katoliško Cerkev.”

Leta 1935 ali 1936 si je Gnidovec dopisoval z gimnazijskim katehetom in kanonikom v Novem mestu g. Brankom Kekom, a ni uspel. (O tem sta oba dopisnika pripovedovala g. Zakrajšku.)

2. decembra 1937 je Gnidovcu pisal iz Zagreba jezuit F. Jambreković. Pravi, da je s težavo našel o. Žiberta, ki je pripravljen sprejeti mesto spirituala v deškem semenišču v Prizrenu. Gnidovčeva ponudba (11. novembra 1937) je bila: stanovanje in oskrba v semenišču; spiritual naj bi skrbel za duhovno rast semeniščnikov, prevzel mesto kateheta na državni gimnaziji v Prizrenu in kateheta za pomočnike; kolikor mogoče, naj bi tudi bil asistent Katoliške akcije. Jambreković predlaga honorar 800 din. Z nobenim drugim misijonarjem ni bilo mogoče nič doseči.

Iz zadnjega leta Gnidovčevega življenja na jugu imamo ohranjena tri pisma. 29. marca 1938 mu je pisal g. Ivan Lovrenc(?) iz Kamnika. Zahvaljuje se Gnidovcu za pozdrave iz Rima. V Skoplje je hotel priti v začetku oktobra, o čemer je govoril z Zakrajškom. A ordinarij pravi, da pred prihodnjo pomladjo ne more oditi. Torej pride šele drugo leto.

30. junija 1938 se je iz Ljubljane oglasil katehet Marijan Dokler. Na Gnidovčevo vabilo v Skoplje se še ni mogel odločiti. Ker morajo biti predlogi za imenovanja na gimnazijah gotovi do 15. julija, hiti z odgovorom, da ne bi morda z odlašanjem preprečil nastavitve kateheta za srednje šole v Skoplju. Mogoče se odloči kasneje.

Mesec nato, 30. julija, je g. Zakrajšek sporočil v Skoplje, da je g. Martin Starc dokončno odpovedal, pač pa da bi prišel g. Caserman; a treba mu je takoj odgovoriti in ga takoj nastaviti.

V to skupino je vstaviti še bogoslovca z imenom Aegidius Weber z Dunaja. Ohranjeno je pismo Žitomira Janežiča brez navedbe kraja in dneva, v katerem javlja Gnidovcu, da bi bogoslovec prišel v Skoplje. Weber je doma iz Kotna, pa ne more dobiti službe, ker je v Nemčiji in Avstriji preveč kandidatov. Priporoča ga dr. Hohn, ravnatelj ustanove Bonifatius-Werk.

image_pdfimage_print