Iz 66,18-21
Da nedeljski odlomek iz Izaijeve knjige spada v njen tretji del (59,9 – 66,24), ki ga imenujemo Tritoizaija (Tretji Izaija), ki je nastal po vrnitvi izraelskega ljudstva iz babilonskega izgnanstva, ni težko ugotoviti. Začetek tega nastajanja bi torej lahko postavili tja v zgodnjo prvo polovico 6. stoletja pred Kr. S tem pa problem avtorstva in časa nastanka našega nedeljskega odlomka ni rešen, saj so najnovejše raziskave pokazale, daje v tretjem delu Izaijeve knjige več enot, ki so delo različnih piscev in so nastajale v različnih časih. Analiza celotnega spisa, ki ga označujemo kot Tritoizaija, bi daleč presegala možnosti, ki jih imamo glede na nedeljsko bogoslužje. Lahko torej ugotovimo samo, da točnga časa nastanka naašega besedila ne moremo ugotoviti, nas pa njegova teološka vizija usmerja v čas knjige preroka Jona, torej po vsej verjetnosti v 4. stoletje pred Kr. Duhovno domovino našega odlomka je treba iskati v krogih, kjer je živelo močno prizadevanje postaviti vesoljnostno in misijonarsko dejavnost kot nasprotje nacionalističnemu in omejenemu pojmovanju, ki je bilo v Izraelu dokaj razširjeno.
Zadnjemu urejevalcu našega besedilaje bilo veliko do tega, da poudari misijonsko dejavnost. Za vesoljnost Božjega kraljestva torej ni bistveno, da bodo drugi narodi prihajali v Jeruzalem, ampak da bo moral Izrael prihajati k njim. To izrazi z navedbami krajev, kamor bo Bog poslal svoje poslance; Taršíš, feničansko trgovsko središče v Španiji, Pul (pravilno Put) in Lud, ki kažeta na Afriko, Tubál, ki ga je iskati jugovzhodno od Mrtvega morja, Javán, ki označuje Malo Azjo in Grčijo. Kljub temu je misel na vesoljnost Božjega kraljestva še vedno judovsko obarvana: tempelj je središče vsega bogoslužja in drugi narodi prihajajo vanj ter nekateri izmed njihovih članov postanejo celo duhovniki in leviti.
Zanimivo je opazovati, kako je misel na vesoljnost Božjega kraljestva pri Izraelcih navzoča samo pri redkih izbrancih, med katere spadajo tudi pisci tretjega dela Izaijeve knjige. Celo v Jezusovem času so bili redki, ki so presegali narodnostno omejitev Božjega kraljestva, saj so še takrat večinoma pričakovali če že ne politično, pa vsaj versko in moralno zmago nad drugimi narodi. Znamenje, o katerem govori naše besedilo, je seveda poznavalcu Nove zaveze jasno: to je “znamenje Sina človekovega”, vstali Kristus. Tako so to razumeli apostoli in z njimi vsa Cerkev, ki lep delež svojih naporov posveča prav misijonom. Je pa tudi tukaj izključen vsak triumfalizem, saj je Kristus svoje nasledovalce primerjal z “malo čredo” in “kvasom”, ki ima kljub majhni količini velik vpliv.