29. avgust – Mojzes

128

Njegovo ime je egipčanskega izvora. V hebrejščini se njegovo ime glasi Mošéh, kar pomeni sin in izhaja iz egipčanskega mos. V starozaveznem izročilu velja za Izraelovega zakonodajalca in ustanovitelja, ki je ljudstvo izpeljal iz Egipta. Z Mojzesom povezana izročila so zbrana predvsem v Pentatevhu, kar je grški izraz za petero Mojzesovih knjig. Njegova podoba pa je v raznih virih Pentatevha (jahvist, elohist, devteronomist, duhovniški vir) različno izražena.

Mojzes je bil rojen v Egiptu v času zatiranja Izraela in vzgojen na faraonovem dvoru. Točnega časa njegovega rojstva ni mogoče ugotoviti, verjetno je to bilo okrog leta 1350 pred Kr. Potem ko je ubil nekega Egipčana, je pobegnil v Midjan. Tu se je poročil s Cipóro, hčerjo duhovnika Jitra. Na Horebu, ki je običajna, pa v Stari zavezi redko rabljena označba za Sinaj, mu je Jahvé v prikazni v gorečem grmu razodel svoje ime in mu ukazal, naj svoje ljudstvo osvobodi iz egiptovskega suženjstva. Po velikih čudežih (nadloge, prehod skozi morje, čudeži z jedjo in pijačo) je Mojzes ljudstvo pripeljal k Sinaju, kjer je Jahvé sklenil zavezo z Izraelom in mu dal postavo. Od Sinaja je Mojzes ljudstvo vodil v Kadeš. Zaradi poročila oglednikov je ljudstvu upadel pogum in se je uprlo Bogu. Zato je bilo obsojeno na štiridesetletno potovanje po puščavi. Mojzes je ljudstvo pripeljal do meje Kanaana in umrl na gori Nebo, ker ni smel stopiti v deželo. Še prej je Jozueta določil za svojega naslednika (5 Mz 31) in blagoslovil izraelske rodove (5 Mz 33).

Razen Pentatevha, kjer je Mojzes v središču izročila o izhodu iz Egipta in bivanja v puščavi, ga večkrat omenjajo šele mlajši spisi. Tu se pojavlja predvsem kot zakonodajalec in prerok. Kljub bogatemu materialu Stare zaveze ostaja Mojzesova zgodovinska podoba zamegljena in ne moremo izluščiti natančnejših podatkov. Vendar ne moremo dvomiti o njegovi zgodovinskosti in pomenu za ustanovitev Izraela in njegove vere.

Helenistično judovstvo, to je judovstvo, ki se je razvilo izven Palestine v grško govorečem svetu, je Mojzesa povzdigovalo kot idealnega človeka, palestinsko judovstvo pa je bolj izoblikovalo svetopisemsko podobo Mojzesa: Mojzes je napisal Pentatevh in je sploh velik zakonodajalec in prerok. Kot Elija bo tudi on ponovno prišel ob koncu časov. Mesija sam je prikazan kot drugi Mojzes.

Čeprav so že zgodaj dvomili, da bi bil Mojzes napisal ves Pentatevh, je šele moderna kritika Pentatevha pokazala, da so Mojzesove knjige anonimno delo, ki je dolgo dobo raslo iz ustnega in pisanega izročila.

V Novi zavezi je Mojzes zakonodajalec (Mr I0,4sl.), prerok, ki je napovedoval lezusa (Lk 24,44), vzor vere (Heb 11,23sl.) in predpodoba Jezusa (Heb 3,2sl.).

V bogoslužnem koledarju praznujemo Mojzesa 29. avgusta ali 4. septembra.

image_pdfimage_print