Teološka razmišljanja

336

I. del
Verske resnice

3 – Kristusova agonija in posmrtno telesno poveličanje

A – Kristusova agonija

Razlago o tem Jezusovem “sestopu” je torej treba iskati drugje. Gre za resnične dogodke, ki jih je Jezus doživel v treh urah svoje agonije na križu, ko je trpel nepopisne bolečine. Danes smo o takih neznosnih bolečinah že kar dobro poučeni iz spisov znanih zdravnikov, kot na primer dr. Elizabete Kiibler Ross, dr. Rajmunda Moody (Življenje po življenju), in dr. Glorije Polo, katere knjiga Zadela me je strela se prevedena v slovenščino nahaja tudi na Internetu, gloriapolo.net. Vsi ti avtorji opisujejo ponesrečence, navidezno nezavestne, ki začasno osvobojeni telesnih spon odkrivajo duhovni svet, ki jih obdaja, ter se nato vračajo v svoje razbolelo telo. Tako recimo dr. Glorija Polo piše o sebi, potem ko jo je strela zadela, da se v nekem trenutku notranje praznine ni več »zavedala niti svojega telesa niti dimenzije časa in prostora … V enem samem trenutku sem videla vse ljudi svojega življenja istočasno, in sicer žive in mrtve. Objela sem svojega pradeda in svojo prababico, svoje stare starše, svoje starše, ki so že umrli, skratka vse … Prav zares in čisto gotovo smo se zdaj objeli in v enem samem trenutku sem vse srečala. Tako je bilo z vsemi ljudmi, ki sem jih kdaj poznala in sicer z živimi in mrtvimi — in vse to v trenutku« (cit. knjiga, odstavki 147 in 149). Tako je tudi Kristus na križu v trenutku zagledal vse pravične Stare Zaveze, od Adama in Eve pa do svetega Jožefa in Janeza Krstnika.

Ista zdravnica potem opisuje svojo vrnitev k zavesti, združeno z občutenjem telesnih bolečin: »Samo moja hčerka je reagirala prestrašeno, ko sem jo objela. Takrat je ravno dopolnila 9 let in je moj objem v istem trenutku občutila v svojem resničnem življenju na tem svetu« (odst. 150). Isto se je dogodilo Jezusu, ko je hotel objeti svojo mater, ki jo je dal v varstvo osirotelega mladeniča (Jn 19, 26).

Glorija Polo je zatem znova padla v nezavest ter je »nenadoma zagledala, da prihaja iz sten operacijske dvorane mnogo temnih postav. Zdelo se je, da so čisto normalni in običajni ljudje, vsi so pa imeli strašen, grozljiv pogled. Iz njihovih oči je sijalo pravo sovraštvo. Takoj sem vedela, da imam pri njih dolgove. Prišli so, da bi poračunali, ker sem sprejela njihovo ponudbo za greh … Grehi so satanova last, niso njegovo zastonjsko darilo, treba jih je plačati. Cena smo mi sami … Te grozljive temne pošasti so me obkrožile in povsem jasno je bilo, da so prišle z enim samim ciljem, da me vzamejo s seboj … Ti grehi nas torej vlečejo v globino, navzdol, k “očetu laži” (odst. 193-201). »Pomikala sem se po tem predoru naprej, dokler ni postalo nenavadno temno« (odst. 212). »Pojavljalo se je vedno več grozljivih postav in bitij, ki so bila tako zelo deformirana, da si tega ne morete predstavljati« (odst. 216). »V tem stanju sem prišla spodaj v nekakšno močvirno pokrajino, kjer so bile mnoge osebe do vratu v močvirju in so stokale« (odst. 220). »Pod menoj je bilo grozljivo brezno« (odst. 237).

O istih grozljivih temnih pošastih govori tudi sv. Bernard, ko opisuje “pekel” (glej Liber meditationum cap. 3). Sv. Martin je v svoji agoniji prav tako doživljal pričujočnost hudega duha. »Kaj čakaš, krvoločna zver«, je vprašal. »Pri meni, zlodej, nimaš kaj iskati. Abraham me bo sprejel v svoje naročje« (glej 2. berilo v brevirju za 11. november). Zato bi lahko pravilno sklepali, da je tudi Jezus na križu doživljal nekaj podobnega, ko je zaradi silnih telesnih bolečin znova padel v nezavest in v trenutku zagledal vse grozljivo duhovno spačene like grešnikov in potem še satana, ki ga je ves izčrpan od posta v podobni nezavesti zrl že v začetku svojega odrešilnega oznanjevanja (Mt 4,8-11; Lk 4,5-8). Ker pa v njem ni bilo greha, je te muke za nas pretrpel. Te duhovne muke so bile tako grozne, da je Jezus zavpil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27, 46).

Ker torej nekega sestopa Kristusa v pekel ali predsobe pekla po smrti na križu ne omenjajo ne evangeliji ne stare krstne veroizpovedi vse do one carigrajske iz leta 381 po Kr., in tudi ne moderni deželni katekizmi, kakor n. pr. nemški iz leta 1973, ameriški iz leta 1977 in italijanski (Signore, da chi andremo?« iz leta 1981), in ker se njegove verske vsebine dajo tudi drugače razložiti, bi bilo bolje, če bi se dogmatiki raje poglabljali v Jezusovo triurno agonijo pred smrtjo, kot pa v razne verske pripovedke o njegovem tridnevju po smrti na križu.

image_pdfimage_print