Mati Milosti v Mariboru

Vsa večja slovenska mesta so posvečena Mariji. Ljubljana ima kar tri Marijine cerkve: Marijino oznanjenje pri frančiškanih, Marija Pomagaj v Križankah in Marija Pomočnica na Rakovniku. Vse tri so redovne cerkve. Nad Ljubljano je cerkev Marijinega obiskovanja na prijaznem Rožniku, malo naprej pa še starodavna božjepotna cerkev na Dobrovi.

Celje ima prav v osrčju mesta Marijino cerkev vnebovzetja, nekdaj minoritska cerkev. Nekoliko zunaj mesta pa so slavne Petrovče; tudi Marija na Svetini ni daleč.

Maribor ima za svoj največji okras mogočno cerkev Matere milosti ali frančiškansko baziliko. Nedaleč od mesta pa je Marija na Gorci v šentpetrski fari; pa še Marija na Brežju pri Hočah in Marija s Ptujske gore pošilja blagoslov na Maribor.

Včasih so rekli mestu “Maribor ob Dravi”, saj teče mogočna Drava prav po sredini mesta. Sicer je bilo ime nemško; v stari Avstriji so oba “Marburga” razločevali po reki, ki teče skozi mesto. Drava je igrala važno vlogo v zgodovini Maribora. Reka teče 20 m pod ravnino v globoki in strmo vrezani strugi in s poplavami ne more nagajati mestnemu naselju.

Maribor se ne more ponašati s tako staro tradicijo kakor – recimo – Ptuj, Celje in Ljubljana. Kot trg ga zgodovinski viri prvikrat imenujejo leta 1209, kot mesto pa stopi v zgodovino leta 1254. Znani začetki sedanjega Maribora segajo v dobo borbe z Madžari, v čase, ko je šlo za ohranitev in utrditev meje v Podravju. V obrambne namene je bila ustanovljena Dravska marka. “Mark” pomeni v nemščini “meja, pokrajina” ali tudi “mejna pokrajina”. Pokrajina je imela svoj sedež v gradu z imenom “Markburg” – Maribor. Ta grad seveda ni sedanji mariborski grad na sredi mesta, temveč je stal na mariborski Piramidi, kakih sto metrov višje od mesta.

Drava je bila za Maribor pomenljiva, ker je vezala mesto s svetom. Po reki je bila namreč vpeljana plovba predvsem za les in tudi za razno blago. Splavarji so imeli v Mariboru svojo postojanko. §e danes imenujejo zgornji del starega mesta ob dravskem bregu “Pristan”.

Zunanjost cerkve Matere Milosti

Romar ima najlepši pogled na mariborsko Marijino baziliko, če pride od glavnega kolodvora. Pred seboj zagleda mogočno svetišče iz rdeče opeke; dva zvonika kažeta kot dva mogočna božja prsta proti nebu. Na levi strani cerkve je pozidana velikanska stavba, ki se drži cerkvenega poslopja. To je frančiškanski samostan in zato imenujejo meščani to cerkev frančiškansko. Frančiškani so namreč zvesti čuvarji milostnega svetišča.

Nad veličino cerkvene zunanjosti vsak ostrmi. Na najvišji točki pročelja stoji velikanska kovinasta podoba, kip naše ljube Gospe. Kip je natančen posnetek milostne podobe na glavnem oltarju. Umetnik je kip naredil iz brona, pa ker je mislil, da je tvarina preslaba, prenizka za podobo, jo je bogato posrebril in pozlatil. V ta veliki Marijin kip je vdelan stari manjši kip iz iste tvarine, ki je stal prej na pročelju stare minoritske cerkve onstran Drave. Ker je bil premajhen za mogočno pročelje nove cerkve, ga niso zavrgli, temveč so ga vdelali v novega, večjega.

l.evo in desno od kipa naše ljube Gospe stojita kot dva stražarja oba zvonika. Oblečcna sta v rdečo uniformo tako imenovane opažne ali vrhnje opeke; za pokrivalo imata koničaste bakrene čelade in čisto na vrhu znamenje Kristusovega odrešenja: križ. Zvonika sta razdeljena v šest nadstropij in stojita na popolnoma kvadratni podlagi. V pritličju obeh zvonikov sta na pročelju stranska vhoda v cerkev. Vse pročelje kaže prelepe oblike v romanskem slogu. Krona vsega pročelja je velikansko šesterokrožno okno z barvanim steklom, tako imenovana rozeta. Nad vratno odprtino glavnega cerkvenega vhoda pa je prekrasen in dragocen mozaik Marijinega oznanjenja, ko je Mariji angel i/. nebes povedal, da je “milosti polna”, Mati milosti.

Splošni pogled na pročelje cerkve je naravnost očarljiv: velikansko ploskev med obema zvonikoma je znala umetniška roka spretno razdeliti in napolniti z različnimi spremembami, od katerih je ena bolj duhovita kot druga. Vse je v lepem soglasju, da velikanske širjave in višine niti ne opazimo. Tudi stranska fronta cerkve, ki je obrnjena ta eno najbolj prometnih ulic v mestu, je veličastna in se ujema s slogom zidave. V tej steni je pet velikanskih romanskih oken z rozetami. Presenečajo pa oporni oboki in oporni stebri nad glavnimi spodnjimi okni in med stebri vrhnja okna, skoraj po načinu gotskih cerkva. Apsida ali prostor za glavnim oltarjem se ne ponaša toliko z bogato razčlenitvijo kot z umetniško soglasnim, harmoničnim pogledom in vtisom. Moramo priznati: arhitekt Richard Jordan z Dunaja je bil res umetnik.

Notranjščina bazilike

V notranjščini nas sprejmeta dve vrsti v višavo kipečih mogočnih stebrov, ki nosijo široke in visoke oboke. Vsak steber je osemkrat opasan z navideznimi obroči v slikarijah in okraskih, kar izraža velikansko moč in silo, ki jo morajo imeti stebri za tako težo nad seboj. Nad stebri so galerije z okrasnim zidcem ali napuščem. Spočetka so bile te galerije slepe, pa je bila cerkev pretemna, zato so jih odprli in med stebre napravili gornja okna, ki plemenito služijo svojemu namenu, ko dovoljujejo dnevni svetlobi tako razkošen dostop. Visoko nad nami se bočijo zaokroženi cerkveni oboki. Trioglata polja na rebrastem oboku se kar blišče v umetniško izbranih barvnih tonih, spremenah. V vsakem trikotu je slika svetnika, nebeškega vzornika.

Zares veličastno, prekrasno hišo božjo so pozidali v Mariboru! Saj je 58 m dolga, 24 m široka, v prezbiteriju 13,5 m, v ladji pa 17,5 m visoka. Ena najveličastnejših in največjih cerkva v škofiji. Pod svoje oboke lahko spravi 5.000 vernikov, romarjev.

Glavni oltar

Skozi dvokrilna vrata, umetno izdelana iz kovine in bogato pozlačena, pridemo pri obhajilni marmornati mizi na prostor pred glavni oltar. Velikanska okna za oltarjem kar malo motijo pogled, ker se človeku preveč blišči in oko težko razloči oltar. Treba je omeniti, da so v mariborski Marijini cerkvi prvi imeli lastno električno razsvetljavo in sicer na baterije. Še nikjer v mestu ni bilo elektrike, bazilika pa jo je že imela. Z električno razsvetljavo je prišel veliki oltar posebno do veljave. Za električno napeljavo je skrbel pokojni p. Severin Korošec, dokler niso dobili v Mariboru mestne elektrarne.

Veliki oltar je postavljen v romanskem slogu in sicer zelo fino do najmanjših podrobnosti. Oltar stoji trdno in samostojno, se nikamor ne naslanja. Zdi se, kot bi gledal človek velikansko monštranco, ki ima držaj posebno razširjen. Oltar ima štiri nadstropja, od katerih je vsako ostro začrtano po prečnicah. V drugem nadstropju stoji v sredini velik dragocen križ, ob straneh pa kipi sv. Ane in sv. Elizabete, ter sv. Petra in Pavla. Z umetniškega stališča je tretje nadstropje najdragocenejši, najlepši del oltarja. Tukaj stanuje v svojem krasnem tronu, v ljubki vdolbini Mati milosti, naša Gospa, ki jo na vsaki strani na visokih, vitkih stebrih obdajata po dva angela serafina. Z visoko dvignjenimi in razpetimi perutmi opravljajo službo straže na Marijinem dvoru. Čisto na vrhu, na sredi trioglate strehe nad tronom nebeške Matere pa je postavljen zopet križ.

Stranskih oltarjev je sedem in so posvečeni sv. Antonu Padovanskemu, sv. Filomeni, sv. križu, Srcu Jezusovemu, sv. Frančišku Asiškemu, Mariji Lurški; sedmi stranski oltar pa je zadaj za glavnim oltarjem. Imenujejo ga: „Naša ljuba Gospa presvetega Srca s kipoma sv. Ludovika Grignona in sv. Marjete Marije Alacoque”.

Stavbni material nove cerkve

Cerkev je bila zidana v letih 1892–1900. Takrat je vladal tedanjo lavantinsko škofijo, sedaj mariborsko, škof Mihael Napotnik, ki je cerkev tudi posvetil. Ko je ob posvetitvi pridigal, je hotel imeti vse podatke o zidanju in tudi o stavbnem materialu. Na ta način se je ohranil edinstveni seznam, ki ga skoraj gotovo nima nobena druga cerkev v deželi. Seznam je nadvse zanimiv:

Na glavnem oltarju je sedemnajst različnih vrst marmorja. Kamnite stopnice pred oltarjem so iz marmorja v Nabrežini na Primorskem. Podij ali oder pred oltarno mizo je sestavljen iz zelenih, fino prepečenih plošč po rimskem vzorcu. Plošče so bile narejene v Wienerbergu na Nižjem Avstrijskem. Oltarni podstavek je iz kraškega marmorja; polnilne ploščice so iz vijugastega ali serpentinastega tirolskega kamna, izdelane so po vzorcu mozaika ter so zlato gravirane. Na vsaki strani podstavka oltarne mize so podpore narejene iz tako imenovanega Girolamo-marmorja iz Istre, štiri noge ali stebriči mize so iz belega kararskega marmorja iz Italije, sredina pa je iz tirolskega rdečega marmorja. Stojalo ali polica za svečnike je iz rumenega istrskega marmorja, oltarna miza pa iz belega Zola-marmorja. Razne izpolnitve v tem delu oltarja so iz ploščic iz Aflenza na Zgornjem Štajerskem, deloma pa iz peščenca s Ptujske gore. Štirje stebri pri tabernaklju so bronasti, streha na baldahinu pa je steklena. Tabernakeljska bronasta vrata so okrašena z dragocenimi kamni.

Zgornji del oltarja je narejen iz rdečega istrskega marmorja. To je prvi primer, da je bil oltar postavljen iz tega marmorja. Stebri pri oltarskih vdolbinah so narejeni iz marmorja, ki so ga pripeljali iz Bosne. Spodnji deli v tem predelu so iz Unita-Verona- marmorja, vrhnji del pa iz malera-kamna. Ozadje baldahina za izpostavljanje Najsvetejšega je iz belega, žilastega kararskega marmorja. Oba stebra pri baldahinu sta iz krvavo rdečega istrskega marmorja iz kraja Breče. Marijin tron je iz Momiamo-marmorja, ozadje pa je iz rdečega ogrskega marmorja, dva nadaljnja stebra sta zopet iz veronskega marmorja, ki imata v spodnjem delu vdelane pozlačene melerske kamne. Stebri na oltarni galeriji so iz tako imenovanega polcevere-, spodnji deli pa iz brokatelskega marmorja. Mali beli temelj ali podstavek Marijinega trona je iz belega marmorja štajerskih Glinških alp, zidci pa so zopet iz italijanskega marmorja. Vsi marmornati deli so skrbno zglajeni, med seboj začepljeni in zvezani. Prenos oltarja bi bil mogoč le, ako se plošče in deli razbijejo. Za oltar je bilo treba pet vagonov kamenja in 270 kg svinca in 30 kg oljnate zamazke (kita). Oltar je osem in pol metrov visok. Stroški zani so znašali 33.000 goldinarjev.

Tudi stranski oltarji so vsi marmornati. Poleg navedenih vrst kamna pridejo zraven repentaborski kraški marmor, potem marmor iz Gasteina, veronski rdeči, hotaveljski, dalmatinski “brazza”, rdeči ogrski, rdeči iz Engelberga, francoski peščenec Savonieres, modri kararski. Res cela izbira, cela izložba vseh mogočih vrst kamenja!

Toda ne samo izbrane vrste kamenja in marmorja za okras so bile določene za stavbo Marijinega doma v Mariboru, temveč tudi množina surovega stavbnega materiala je občudovanja vredna; tu so nekatere številke: Milijon kosov zidne opeke, ki je bila izdelana v Mariboru; potem 160.000 rdeče opažne opeke, ki je bila pripeljana z Dunaja, ravno tako 16.000 patentirane strešne opeke; 21 vagonov belega apna iz Zagorja ob Savi in iz Rečice v Savinjski dolini; 18 vagonov gašenega apna iz Kufsteina na Tirolskem; 95 vagonov stavbnega kamenja iz Aflenza na Gornjem Štajerskem; 21 vagonov kamenja iz Dunajskega Novega mesta; 9 vagonov kamenja iz Hundsheima na Nižjem Avstrijskem; 4 vagone kamenja iz Budincev na Hrvaškem; 6 vagonov kamenja iz Štor pri Celju; 10 vagonov kraškega kamenja; 2 vagona s Ptujske gore; 6 vagonov kamenja iz Lindabrunna na Nižjem Avstrijskem.

image_pdfimage_print