Krištofova nedelja
1Mz 18,20-32
Pisec, ki je v 10. stoletju pred Kristusom začel sestavljati zgodbe iz Izraelove prazgodovine v obliko, kot jo imamo danes več ali manj v Prvi Mojzesovi knjigi ali Genezi, Postanku, kot jo navadno imenujemo, si z medsebojno povezavo teh zgodb ni delal problemov, amak jih je preprosto nizal eno za drugo. Odlomke povezuje enega z drugim kak vezni izraz, na primer “Tisti čas …”, ali pa kako ime. Drugače pa je z odlomkom prejšnje nedelje in 17. nedelje med letom. Gre namreč za dve ločeni zgodbi; Božji obisk Abrama v Mamré in poslanstvo obeh Božjih spremljevalcev v Sódomo in Gomóro, kjer naj rešita Abramovega nečaka Lota in pogubita obe grešni mesti. Urejevalcu besedila v 10. stoletju pred Kr, se je očitno zdelo potrebno povezati obe zgodbi v smislu poplačanega gostoljublja in kaznovanega negostoljubja, zato je vsako zgodbo obdelal posebej, potem pa obe dobesedno “sešil” z odlomkom, ki je uporabljen kot prvo berilo 17. nedelje med letom.
Prvi dve vrstici nedeljskega odlomka: »Gospod je rekel: Vpitje iz Sódome in Gomóre je res silno in njihov greh je izredno težak. Stopil bom dol, da vidim, ali so res počeli vse tisto, o čemer govori vpitje, ki prihaja do mene, ali ne. Izvedeti hočem,« služita kot uvod in sta verjetno del stare pripovedi o Sodomitih. Sódoma in Gomóra sta še danes pregovorni zaradi njunih pregreh, vendar na naravo teh pregreh niso gledali vedno enako. Izraz “vpitje iz Sódome in Gomóre” je izraz pravnega žargona. Stari časi niso poznali stalnih sodišč. Kadar se je odkril kak zločin, se je sestal sodni svet, tožilec pa je tekel skozi vas ali taborišče in vpil “nasilje!”, kot beremo pri Jobu (19,7). In to je izhodišča Abrahamovega posredovanja za grešni mesti.
V pripovedi o Abrahamovem posredovanju za Sódomo in Gomóro so skrite tri misli. Prva: v Abrahamu so blagoslovljeni vsi narodi, torej tudi Sódoma in Gomóra, ki pa tega blagoslova nista sprejeli. Druga je priprošnja, s katero Abraham posreduje za grešni mesti, kar so za njim povzeli mnogi preroki, najbolj pa se je uresničilo v Kristusu, ki je s svojim trpljenjem in smrtjo glavni posrednik med Bogom ljudmi. Tretja: zasluge majhnega števila pravičnih rešujejo številne grešnike. Sódoma in Gomóra bosta rešeni, če se najde vsaj deset pravičnih in svet je bil odrešen zaradi enega samega pravičnega, Kristusa. Pravični v zgodovini to poslanstvo s svojimi zaslugami nadaljujejo.
Sódoma in Gomóra obstajata še danes. Spremenili sta samo ime: danes se imenujeta LGTB in se ne omejujeta na neke zemljepisne kraje, pač pa na skupine ljudi, ki hočejo svojo ideologijo vsiliti vsemu svetu. Toda Gospod je že “stopil dol” in prisluhnil “vpitju pravičnih, ki prihaja do njega”. Še vedno je pripravljen zaradi enega pravičnega, Kristusa, prizanesti moderni Sódomi in Gomóri zaradi maloštevilnih pravičnih, vendar je že začel opozarjati z udarci, med katere lahko mirno štejemo tudi izid letošnjih slovenskih volitev, ki jasno kažejo, da skupina ošabnih nesposobnežev, ki so se polastili vlade, pelje v propad tako slovenski narod kot državo. Samo z zvestobo “desetih pravičnih” bomo dosegli, da bo usoda Sódome in Gomóre zadela samo njih in jih odplavila na smetišče zgodovine, ne pa nas vseh.