† P. Vladimir Kos

186

V ponedeljek, 18. julija, me je presenetila vest, da je zjutraj v Tokiu umrl moj dolgoletni prijatelj in sodelavec, jezuit p. Vladimir Kos. Pravzaprav me vest ne bi smela presenetiti, saj njegov rojstni datum 2. junij 1924 pove, da je pred slabima dvema mesecema dopolnil 98 let in stopil v 99. leto življenja in pri tej starosti smrt ni nekaj nepričakovanega. Pa je že tako, da odhod vsakega znanca, da o prijateljih ne govorimo, pomeni konec nekega bolj ali manj plodnega sodelovanja, odnos pa iz tistega pričakovanja srečanja – pri meni enkrat na leto – preide na odnos iz časnosti v večnost v pričakovanju dokončnega srečanja, “ko bo Gospod hotel”. 

O p. Vladimirju dolgo nisem vedel nič, dokler nisem maja 1988 nastopil službe v ameriških Brezjah, v Lemontu, in začel sodelovati pri mesečniku Ave Maria, ki je izhajal za slovenske izseljence od leta 1909. Tam sem se srečal z njim in njegovimi pesnitvami, brez katerih je komajda izšla kaka številka.

Odveč bi bilo ponavljati, kar so o delu p. Vladimirja zapisali drugi. Večino podatkov o njem in njegovem delu kot pesniku, misijonarju in univerzitetnem profesorju najdemo na spletnih straneh:

https://si.aleteia.org/2022/07/18/vladimir-kos-bog-vam-daj-vecni-mir-in-pokoj/

https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/v-99-letu-starosti-je-umrl-pesnik-vladimir-kos-v-tokiu-ziveci-jezuitski-misijonar/634650

https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/nagrajenci-presernovega-sklada-kdo-je-zaznamoval-slovensko-kulturno-pokrajino/329349#&gid=1&pid=7

https://posta.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/na-japonskem-je-lenoba-najvecji-greh?OpenDocument&login

Vsi zapisi o njem poudarjajo njegovo pesniško udejstvovanje (je pisec več kot 30 pesniških zbirk) in njegovo poznavanje japonske kulture. Nikjer pa nisem odkril omembe njegovega delovanja v prozi.

Ko sem nekaj let po prihodu v Ameriko moral sam prevzeti uredništvo mesečnika Ave Maria, sem seveda navezal stike z raznimi sodelavci, tudi s p. Vladimirjem. Iz tega se je razvila obilna korespondenca, najprej po običajni avionski pošti (snail mail, kot smo se norčevali v Ameriki), potem pa po faxu. Do elektronske pošte nisva nikoli prišla; p. Vladimir sploh ni imel in uporabljal računalnika.

Ne vem, komu je prišlo na misel, njemu ali meni, da bi poskusil s kratkimi zgodbami iz življenja na Japonskem, kar je za zapadni svet zvenelo nenavadno in eksotično. Te zgodbe so naletele na dober odziv – v njih je p. Vladimir razvil svoj osebni slog pripovedovanja. Če se bo v bodočnosti kdo lotil raziskave njegovega udejstvovanja, ne bo mogel mimo te prozne oblike njegovega pisanja.

P. Vladimir je bil doma pol stoletja na indeksu, zamolčan. Te krivice ni mogoče v celoti popraviti, vsaj delno bo pa to mogoče storiti z objavo kake njegove pesnitve ali zgodbe na naši spletni strani.

image_pdfimage_print