17. julij – 16. nedelja med letom

ABRAHAM POVABI BOGA

241

1Mz 18,1-10a

Ob Prvi Mojzesovi knjigi se je za razumevanje dobro zavedati, da nam, kristjanom, Sveto pismo pomeni Božje spročilo, da pa tudi vemo, da nam ni táko, kot je, padlo z neba, ampak je Božja dobrota dovolila, da so nam neznani pisci prastare zgodbe preoblikovali tako, da nam prinašajo neko versko sporočilo. Včasih je za to preoblikovanje potrebno iti daleč nazaj v že zdavnaj ugasnjene kulture in njihove jezike, včasih pa to lahko ugotovimo tudi iz prevodov.

Naš nedeljski odlomek ima jasne poteze nekega veliko starejšega položaja. Prihod Jahvéja v obliki treh skrivnostnih osebnosti je vedno zbujala pozornost bralcev, predvsem pa cerkvenih očetov, ki so v tem videli namig na Sveto Trojico. Zares odlomek govori najprej o enem, nato preide na množino: trije. Poleg tega vzbuja pozornost nedoločenost obeh spremljevalcev. Šele ob poznejšem sklepu pripovedi vidimo, da sta to angela.

Obisk boga ali bogov, ki pridejo k človeku in ga nagradijo za gostoljubnost, oziroma kaznujejo za negostoljubnost, je pogosta v sivi davnini. Včasih prideta dva boga skupaj, včasih trije. Naša zgodba je v predsvetopisemski obliki gotovo imela tri bogove.

Zgodba se dogaja pri Mamréjevih hrastih. Mamré je prastaro svetišče-drevo, nekako 3 km severno od Hebróna. Tu sedi Abram pred svojim šotorom, malo dremlje v opoldanski siesti, malo čuva okolico. In naenkrat vidi pred seboj tri obiskovalce. Seveda ne ve kdo so, zato je njegovo gostoljubje toliko lepše. Kljub temu, da je bogat lastnik čred, jim ponudi gostoljubje kot svojim gospodarjem. Njegova ponudba zveni skromno: voda, da si umijejo noge in kos kruha. V resnici pa naredi célo pojedino in žrtvuje celo tele, kar je za vsakega živinorejca dragocenost, in tri mere moke, kar bi zadoščalo za sto ljudi. Zanimivo je, da pri pojedini ni vina, čeprav je okolica Hebróna znana po pridelovanju vina. To pomeni, da je originalna stara zgodba nastala nekje drugje, kjer vina niso poznali.

Ogledali smo si nekaj značilnih potez te zgodbe o Božjem obisku Abrama. Za vse seveda ni časa, pač pa iz nje sledi nekaj zaključkov. Prva misel je: Bog je blizu človeku tudi po grehu, saj sede za njegovo mizo, kar ni storil niti v raju. Druga misel: Abrahamova gostoljubnost – za goste žrtvuje dragocenost, pitano tele. Torej: kdor hoče “sprejeti” Boga, mora biti pripravljen “dati” prav vse. Bližina Boga, ko postane Abrahamov gost, je tudi prispodoba učlovečenja. Bog je oblikovalec zgodovine, jo pa hoče oblikovati s človekovim sodelovanjem. Zato se Božji obisk pri Abrahamu konča z obljubo potomca, ki ga je Abraham do takrat zaman pričakoval in je izgubil že vsako človeško upanje. Ta obljuba se uresniči v Izaku. Tako je bilo tudi z Božjo obljubo odrešenja: uresničila se je v učlovečenju odrešenika. Tu pa nastopi neka razlika: Abraham je potomca z veseljem sprejel, saj ga je pogrešal. Moderni človek pa odrešenja dostikrat ne sprejme, ker ga niti ne pogreša. Pogreša ga pa ne bodisi zaradi pomanjkljive vzgoje, bodisi zaradi vplivov okolja, ki je danes zgubilo smisel za nadnaravno, bodisi iz kakšnih drugih razlogov. In če ni sprejetja in sodelovanja, tudi odrešenja ni. Toda mi smo kristjani in odrešenje je naš cilj, zato za Boga noben dar ni prevelik; poleg tega pa vemo, da vsak tak dar obilno povrne.

image_pdfimage_print