Novi rubriki na pot

O avtorju

33

Z julijem 2022 začenjamo novo rubriko, ki bi jo lahko imenovali kar Potopis. Potopisi so vedno zanimivi, saj ne razkrivajo samo zemljepisa krajev in dežel, po katerih so pisci potovali, ampak tudi marsikak zanimiv zgodovinski podatek o teh krajih in deželah, kakor tudi o času, v katerem so pisci živeli.

Seveda poznamo razne vrste poropisov. So lahko več ali manj suhe kronike nekaterih potovanj, so lahko potopisi, ki opisujejo potovanja po eksotičnih pokrajinah, kot so to potopisi Alme Karlin, imamo pa v raznih jezikih kar precej potopisov, ki se ukvarjajo s potovanji po svetopisemskih deželah. Ne le zgolj po Palestini, ki jo imenujemo tudi Sveta dežela, ampak po širši okolici, ki je bistveno povezana s Svetim pismom, kot je to Egipt in Mezopotamija.

Za našo spletno stran sem izbral potopis, ki je izšel v letih 1928/29 pri Mohorjevi družbi v Celju izpod peresa mariborskega bogoslovnega profesorja Stare zaveze, dr. Antona Jeharta, pod naslovom Iz Kaire v Bagdad in podnaslovom Slike iz svetopisemskih dežel. Že naslov kaže, da gre za potovanje iz skrajnega zahoda  svetopisemskih dežel (Egipt), do njihovega skrajnega vzhoda (nekdanja Babilonija in Asirija, danes Irak).

Kdo je bil dr. Anton Jehart? Portal Obrazi slovenskih pokrajin navaja v rubriki Poklici in dejavnosti: duhovnik, popotnik, prevajalec, publicist, teolog. Rojen je bil 24. junija 1881 pri Sv. Lovrencu na Pohorju. Šolanje je začel v domačem kraju, nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je leta 1901 maturiral, potem pa se odločil za duhovniški poklic in se vpisal na mariborsko bogoslovje. Že v 3. letniku je bil posvečen v mašnika, nato pa nekaj časa delal kot kaplan v Sv. Juriju pri Celju (danes Šentjurju). Študij je nadaljeval na dunajski univerzi kot član Avguštineja in ga leta 1909 zaključil z doktoratom iz teologije. Kot kaplan je najprej deloval v Starem trgu pri Slovenj Gradcu in v Žalcu (1909-1911), kasneje pa je bil nemški pridigar in katehet v Celju (1911-1914). Leta 1911 je objavil zgodovinsko študijo v Voditelju v bogoslovnih vedah z naslovom Zgodovinske črtice o bratovščini presvetega Rešnjega Telesa na slovenskem Štajerskem. Oktobra 1914 je bil vpoklican v vojsko kot vojni kurat. Leta 1915 je bil ujet in najprej kot srbski, kasneje pa še kot italijanski vojni ujetnik preživel večino vojne. Na koncu vojne je živel na italijanskem otoku Asinara, od koder se je, po izmenjavi ujetnikov, vrnil v domače kraje. Marca 1920 je postal profesor za biblijske študije Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in čeprav je tri leta kasneje dobil ponudbo za mesto profesorja na teološki fakulteti v Ljubljani, je ostal v Mariboru vse do upokojitve. Leta 1924 se je odpravil na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji od koder je pošiljal potopisne članke in fotografije časnikom, ki so njegovo pot spremljali. Potovanje je ponovil še leta 1927, vse skupaj pa opisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad.

Leta 1935 je z Rozalijo Dolinšek zgradil Penzion Lobnica v bližini Hlebovega doma na Smolniku. Moderno letovišče z bazenom, lastno elektrarno, kegljiščem, ribnikom, jahalnimi konji, smučiščem, itd., je hitro postalo uspešnica. To je pripomoglo k sprotnemu vračanju dolgov dobrotnikom in financerjem, ki so posodili denar za uresničitev načrtov. Lastnica hotela je bila kar “Rozika”, Jehart pa je igral vlogo njenega tihega partnerja oz. družabnika. Ob tem je še vedno predaval v Mariboru, vse do leta 1939, ko je bil prisilno upokojen. Upokojen in z bolečinami zaradi bolezni se je na Pohorju pričel vdajati morfiju in alkoholu, telesno in tudi duševno je močno opešal. Začeli so se kopičiti dolgovi, upniki so pritiskali in zato je bila prihajajoča vojna kot neke vrste odrešitev pred dokončnim propadom hotela. Zadnja leta življenja je preživel kar na Smolniku, kjer je v 66 letu starosti tudi umrl.

Pomemben, a zdaj skoraj povsem pozabljen, pa je Jehart kot prevajalec. Pod psevdonimom Paulus je namreč prevajal dela iz angleščine, španščine in francoščine, “znašel” pa se je tudi v drugih, bolj eksotičnih jezikih kot so arabski, hebrejski, aramejski, etiopski, turški, perzijski… Ob latinici pa je obvladal še celo vrsto pisav: arabsko, grško, cirilično, klinopis, hieroglife, posebno etiopsko pisavo, sam pa je razvil še lastno stenografijo, ki je ni znal brati nihče drug. Prevode je objavljal v Slovenskem gospodarju, Straži, Voditelju v bogoslovnih vedah in Bogoslovnem vestniku, nekatera dela pa so izšla tudi kot samostojne knjige. Zanimivo je, da je prevajal pretežno popularno čtivo tistega časa, povečini literaturo s pustolovsko tematiko. Prevajal je avtorje kot so Jean de La Brète, Arnold Bennett, Karl May, Edgar Rice Burroughs itd.

 

Iz Kaire v Bagdad

Slike iz svetopisemskih dežel

Dr. Anton Jehart
profesor bogoslovja v Mariboru

svojemu vladiki
dr. A. Karlinu

Boj za Sveto pismo se v naših dneh vse bolj poostruje. V imenu vede ga bojujejo nasprotniki; zemljepisje, zgodovina, jezikoslovje in starinoslovje jim mora pomagati v napadih na verodostojnost Svetega pisma. Zato mora temeljito poznati najnovejše pridobitve teh ved, kdor hoče Sveto pismo uspešno braniti. Pri nas se razen v nekaj člankih po časopisju ta boj ostro še ne pojavlja; ni pa dvoma, da se bo kmalu tudi pri nas vnel in segel v širše sloje ljudstva. Saj kdor hoče ljudstvu vzeti vero, mu mora predvsem vzeti spoštovanje do Svetega pisma. Naši dobi je usojeno, da izvojuje boj za vero v boju za Sveto pismo, predvsem za Staro zavezo.

To je nagnilo mojega vladiko, da me je 1.1925 za šest mesecev in 1.1927 za mesec dni poslal na študijsko potovanje po deželah Svetega pisma. Pravilno umevanje potreb našega časa mi je tudi naklonilo požrtvovalno velikodušnost duhovščine in vernikov lavantinske škofije in drugih dobrotnikov, da so mi gmotno pomagali na pot, in isti razlogi so bili pač tudi merodajni, da mi je odbor Mohorjeve družbe poveril delo, ki ga danes izročam javnosti.

Knjiga noče biti zgolj poročilo o mojem potovanju po Orientu. Takih potopisov imamo, vsaj za Palestino, itak precej. Knjiga hoče biti apologija Svetega pisma, posebno Stare zaveze. Z orožjem, ki ga nudijo moderne vede, zemljepisje, narodopisje, politična in kulturna zgodovina svetopisemskih dežel in ljudstev, hoče braniti verodostojnost Svetega pisma; pojasniti hoče s pomočjo najnovejših pridobitev teh ved glavna in najtežavnejša, še ne docela rešena vprašanja glede problemov Svetega pisma, nuditi hoče s popisom svetopisemskih dežel tudi neznanstveniku možnost, da bolje umeva Sveto pismo.

Zato in da bi knjiga ne bila predraga zaradi obsežnosti, je moralo izostati vse, kar ne služi temu namenu, in sprejeti je bilo treba marsikaj, kar ni strogo potopisno poročilo. Razdelitev snovi v črtice, ki od njih vsaka zase samostojno obdeluje svoje vprašanje, se je podala sama po sebi.

Strogim znanstvenikom – jezikoslovcem se moram opravičiti, da se nisem dosledno držal običajnih transkripcijskih znakov pri egiptovskih in arabskih imenih. Brez tehničnih težkoč bi se tak dosleden pravopis ne dal izvesti, je pa tudi brezpomemben v knjigi, ki je namenjena predvsem širšim slojem.

V Mariboru, o božiču 1927.

Dr. A. J.

image_pdfimage_print