Čisto gola dilema

67

Dilema, pravi spoštovani SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika), je »položaj, ko se je treba odločiti med dvema danima možnostima.« Nekega vročega japonskega dne me je prijateljska družina – štirje pogani, dve katoličanki – povabila v hladne gozdove v gorati pokrajini Kanagawa. Vroč japonski dan pomeni, da se zvečer ne da spati tja do desetih. Menda vročini ugaja bivanje v prestolnici. Šele težaški ribiški vetrovi z morja jo lahko preženejo. Tisti obljubljeni hladni gozdovi so tudi kratica za japonsko kopališče z izvrstno hrano – oprostite – surovih rib.

Poglavar zgoraj omenjene družine mi reče po telefonu:

»Z vabilom je združen en sam pogoj.«

»Denar?« vprašam kar se da enostavno, nečustveno.

»Denar? Ali smo Vas že kdaj obremenili?«

»Nikoli,« priznam. Menda se celo nasmehnem, kar pa na drugem koncu žice ni vidno.

»Naša družina visoko ceni Vaše vživetje v našo kulturo. A nekaj Vam manjka: ne upate se iti z nami v skupno japonsko kopel. Tokrat morate z nami. To je edini pogoj. Sicer morate ostati v Tokiu.«

Na hrbtu že čutim, kako polzi vročina po meni. V daljavi stojijo hladni gozdovi in me čakajo.

»Dragi gospod Tákao« (tako je ime družinskemu poglavarju), »Vaše vabilo mi je v čast. A kakor so na Japonskem materine besede svete, tako je tudi meni mamina beseda sveta: sramežljivost dela moškega lepega, tudi če ima grd obraz.«

Čujem rahel smeh na drugem koncu žice.

»Oprostite, pozabil sem Vam razložiti, da so japonska javna kopališča razdeljena na dva, med seboj ločena prostora. Torej pridete?«

»Pridem,« brez obotavljanja odgovorim. Brez obotavljanja v glasu, toda s svinčeno težkim srcem.

Potem se spomnim. S sobrati iz Jugovzhodne Azije smo nekoč šli plavat – blizu slavnega mesta Kamakura ko so se prepričali, da ni deklet v bližini, so se slekli do golega in jaz sem jih posnemal. In še nečesa se spomnim: kako smo morali stati nagi, vsaj dvakrat, pri zdravstvenem apelu v italijanskem koncentracijskem taborišču Gonarsu …

Z veselimi pokloni se pozdravimo, gospod Tákao, njegova družina, in jaz. Ker smo se zmenili, da se gremo kopat pred večerjo, se gremo sprehajat po krasnem hotelskem vrtu. Starejša hči, katoličanka, se mi med sprehodom pridruži in mi stisne roko:

»Čestitam! Danes boste pravi Japonec!«

Zahvalim se ji. Po japonsko potisnem še zmeraj nemirne misli o kopeli v možgansko ozadje. Pogovarjamo se; važno je, da sogovornike pazljivo poslušaš. Vsak se srečava z vsakim, prednosti ni. Gospod Tákao pogleda na uro:

»Še pol ure. Kar posnemajte me, ni problema.«

Hm, za njega ne. Kaj pa tistih 41 stopinj Celzija vročine, ki je značilna za klasično japonsko kopel?

V sobi, ki si jo delimo, nas čaka kopalni kimono, lesene opanke in dve brisači. V predsobi kopalnice se slečeš do golega in z manjšo brisačo pokriješ del svojega telesa in to brisačo pustiš ob veliki kopeli, iz katere se dviga skoraj neviden dim tistih klasičnih 41 stopinj Celzija.

Še to moram pojasniti: poleg velike kopalnice na eni strani hotela za ženske, na drugi strani za moške, ima na obeh straneh vsaka velika kopalnica dodatno še manjšo – tako imenovano rotenburo – kopalnico pod milim nebom, obdano s krasno urejenim vrtom; z visokim zidom ali z visoko bambusovo ograjo je ločena od zunanjega sveta. Včasih je ta manjša kopalnica tako velika, da se da v njej celo plavati. Glavno je, da se počutiš, kot da si nekje v nepokvarjeni naravi. Ta občutek okrepijo veliki, težki, skoraj neobdelani kamni, ki obdajajo to “manjšo” kopalnico. Voda je vroča, a drevesa okrog bazena nudijo prijeten hlad, ki ga gorski veter od časa do časa potrdi.

Gospod Tákao odloži tisto majhno brisačo in zdrkne v vodo. Jaz za njim. V teh treh besedah je skrit spomin na katoličane-mučence, ki so jih v 17. stoletju v vrelcih z nad 70 stopinj Celzija (158 F) ubijali v gorski divjini blizu Nagasakija; pa malce trepeta pred le 41 stopinjami vroče vode; pa vdanost ljubi Božji Previdnosti, ki svojih misijonarjev ne pusti na cedilu.

Gospod Tákao me radovedno gleda, jaz pa mu smehljaje odgovorim z lahkotnim zdrkom v vodo. Le prvi trenutek občutim nekaj kot srž vročine in že se predam valovom.

Pozneje pri večerji – oprostite: polni umetniško pripravljenih surovih rib v enako klasični japonski omaki – me gospod Tákao pohvali pred vsemi:

»Danes sem prvič videl zahodnjaka, ki smehljaje zdrkne v 41 stopinj vročo vodo.«

Hm, smehljaje… Malce sram me je pohvale: gospod Tákao ni videl tistega trepeta nekje na dnu srca. In tudi ni vedel za Božjo Previdnost, na katero se mi, misijonarji, zanašamo – in se učimo zanašati – tudi če imamo pred seboj le majhno brisačo in velik kotel vroče vode.

Morda bo tega ali onega, ki to bere, kdaj zaneslo na Japonsko. Priporočam “rotenburo”, najbolje nekje v gorah. Dandanes so na razpolago tudi mesne jedi namesto surovih rib. Namesto majhne brisače je na razpolago tudi velika. Pazite, prosim, da vam ne spodrsne na spolzkih kamnih okrog bazena. Posvaril sem vas. Uživajte!

image_pdfimage_print