Marija na Svetih Višarjah

Svete Višarje pod videmsko škofijo

Leta 1933 so prišle Svete Višarje in vsa Kanalska dolina pod upravo videmske škofije – Udine. Tja so Višarje in tudi skoraj vsa slovenska dežela spadale že takrat, ko so tam stolovali oglejski patriarhi (do leta 1751). Nato so Višarje pripadle celovški ali krški škofiji, po prvi svetovni vojni so pa bile do leta 1933 pod goriško nadškofijo. Videmski škof dr. Jožef Nogara je prišel prvič na Svete Višarje ob kanonični vizitaciji 23. julija 1934.

Do leta 1942 je bilo višarsko svetišče redno odprto od kresa do rožnovenske nedelje. Romarji so prihajali v večjem številu z Goriškega, iz Trsta in tudi Korošci so večkrat prišli. V letih pred drugo svetovno vojno so začeli prihajati romarski vlaki iz Slovenije. Organizirali so ta romanja po večini salezijanci. Leta 1943 so nastale težave. Milostna podoba višarske Marije je bila na Višarjah samo od kresa do začetka avgusta. Od 4. avgusta pa do rožnovenske nedelje, 3. oktobra, je bila milostna podoba izpostavljena v češčenje v žabniški farni cerkvi. V letu 1944 milostna podoba ni bila na svojem višarskem prestolu; ostati je morala kar v Žabnicah, kjer so jo izpostavili od 1. maja do 1. oktobra. Vojna je šla proti koncu, a nevarnosti so se večale. Tedanji župnik Jožef Simiz je dal milostno višarsko podobo previdno in varno skriti. Ko je bilo 20. marca 1945 bombardirano žabniško župnišče, je starodavni verski zaklad ostal nepoškodovan.

Svete Višarje so prestale vihar druge svetovne vojne še kar dobro in srečno. V začetku maja 1945 je bila vojna končana. V nekaj mesecih se je precej pomirilo in 11. avgusta istega leta je begunka višarska Marija zopet zasedla svoj prostor v svetišču na gori. Romarske slovesnosti so bile za tisto leto zaključene že 9. septembra. Tudi prihodnje leto so bile Višarje odprte le od 4. avgusta do 15. septembra.

Romanje višarske Kraljice

Leta 1947 se je začelo v videmski nadškofiji tako imenovano Marijino romanje. Višarska Marija je romala najprej na misijon v novo faro Landar v Nadiški dolini. 10. maja je odšla na pot v Špjetar, Ažlo in v Barnas. Nato je ostala višarska Marija za romarsko sezono doma. Na Svetih Višarjah je kraljevala z visokega prestola od 24. junija do prve oktobrske nedelje. Med sv. misijonom od 30. novembra do 14. decembra 1947 je bila višarska milostna podoba v Ukvah.

Romanje Matere božje v Kanalski dolini je bil največji dogodek leta 1948. Višarska Mati božja je romala od fare do fare v dneh od 8. do 23. maja. Najprej je romala v Pontebbo, odtod v Lipaljo ves, potem v Naborjet in ponovno v Ukve; iz Ukev v Ovčjo ves, v Žabnice, v Rajbelj in v Belo peč. Potem so jo nesli ob jugoslovanski meji na glavno železniško postajo Trbiž, odkoder je romala Marija na avstrijsko mejo pri Vratih in končno v mesto Trbiž. Tu je bila slovesna maša pred milostno podobo na prostem in slavnostni cerkveni govor v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. Na avstrijsko mejo je prihitelo kakih 5.000 vernikov, da so videli višarsko Marijo.

Marijino romanje je vzbudilo povsod veliko zanimanje in navdušenje. Bilo je za ves okraj velika duhovna obnova. Vsa ta romanja in vse te procesije so imele spokorni značaj: ljudstvo je hodilo povečini boso. Na čelu procesije je nosil križ vedno duhovnik, ki je bil tudi bos. Marijo so nosili duhovniki ali fantje, prav tako bosonogi. Kjer je Marija ostala čez noč, je bila pri njej častna straža. Vsa pot je bila razsvetljena. Na Svetih Višarjah je bilo leta 1948 vse po navadi od kresa do rožnovenske nedelje. Nekaj izrednega je bilo, ko je 10. julija tistega leta zapadlo na Svetih Višarjah četrt metra snega. Tako je naslednji dan, 11. julija, obhajal Albin Grmek na Višarjah slovesnost nove maše v popolni snežni belini.

Leta 1949 so na Višarjah odprli romarsko sezono na binkoštni ponedeljek, 6. junija. Ta dan so prišli romarji iz Beljaka. 27 avgusta 1948 pa je prispel v Žabnice poseben vlak iz Koroške in je po desetih letih pripeljal 1.280 romarjev, samih koroških Slovencev. Z romarji je prišlo 23 duhovnikov pod vodstvom dekana Zechnerja, tedanjega predsednika Mohorjeve družbe v Celovcu. Tisto nedeljo je bilo na Višarjah 25 svetih maš. Teden nato je romala še druga skupina.

Leta 1950 so začeli iz Trbiža delati vzpenjačo za turiste in športnike, za tako imenovani Alpinski klub. Tako imajo zdaj Višarje svojo vzpenjačo. V dnevih 26. in 27. avgusta je zopet priromalo 1.600 koroških Slovencev. Ob tej priliki je slovenskim romarjem sv. oče poslal na Svete Višarje poseben blagoslov.

V zimskih mesecih leta 1951 pa je padlo toliko snega, da ga je ležalo o kresu pri cerkvi še nad dva metra visoko. 17. julija 1952 je pel na Višarjah svojo prvo mašo novomašnik Lovrenc Petričič, rojak iz Gorenjega Barnasa. Novomašnik je končal svoje študije v Krki na Koroškem. Asistiral mu je kot arhidiakon 81-letni stric msgr. Ivan Petričič. Na novi maši je bilo 25 duhovnikov.

Pota na Svete Višarje

Višarska cerkev, ki se vidi iz Žabnic proti jugu, stoji v sinji višini, kakor bel golobček na sivi skali. Večina romarjev od vzhodne strani se pripelje po železnici do Trbiža ali pa tudi prav do Žabnic. Od tu drži na višarski vrh in do njegove krone – Marijinega svetišča – več potov. Domačini hodijo navadno po Osojnici mimo senožeti Gobre in Kaplje – to je planina s studenci – skozi senčnate gozdove na Svete Višarje. Pot je sicer nekoliko strma, pa zelo lepa. Traja dve uri. Žabničani so gojili po tej poti pred prvo svetovno vojno posebne vrste šport: vozili so po kopnem na saneh romarje v dolino.

Druga pot je bolj zložna in pelje iz Žabnic “Za mlini” ob višarskem potoku navzgor in traja približno dve uri in pol do tri ure. Romarjem iz Trbiža kaže “Angel” nekoliko pred Žabnicami smer do hiš “Za mlini”. Pot ob višarskem potoku gre čez Longovo senožet, skozi Podrtje na Žabniško planino. Ob tej poti so bile nekdaj skladovnice drv, namenjene za Svete Višarje. Romarji so jih nosili gor za pokoro in so s tem pomagali Marijinemu svetišču, kar je vse lepo in mojstrsko popisal Narte Velikonja v svoji povesti Višarska polena’. Tej poti se na Žabniški planini malo pod Višarjami pridruži turistovska pot, ki pelje iz Trbiža in je najdaljša – štiri ure. Potem se tu pridruži tudi rajbeljska pot, ki zapusti dolino med Trbižem in Rajbljem pri Mrzli vodi – dve uri in pol hoda. Od zapadne strani ima Ovčja ves zelo strmo pot do romarske cerkve – eno uro in pol do dve uri.

Katerokoli pot izbere romar, vsaka je zanimiva, samo če hodi po njej iz pravega namena. Ta naj bi bil: ljubezen do Marije in pokora; potem ne bo čutil težav strmega pota.

S Svetih Višarij se nudi prekrasen razgled. Meseca julija in avgusta je na Svetih Višarjah najlepše. Ob jasnih jutrih in ob lepih večerih se človek nikoli ne more dovolj nagledati. Ko je zgodaj zjutraj vsa dežela še v gosti temi, se na visočinah že sveti jutranja zarja. Proti vzhodu se vedno bolj in bolj žari, kakor bi bil tam za gorami velikanski požar. Še rahle meglice se vidijo, kot bi se kadilo, ali kot bi izžarevala vročina. Kako veličasten pogled, ko se prikaže sonce in se zdi človeku, kot bi se izza gora privalila velikanska ognjena krogla!

Včasih, posebno v jesenskih jutrih, pokriva gosta megla vso pokrajino, le vrhovi Dobrača, Osojščice, Jepe in Svinje planine, pa Triglava, Višnje gore, Poliškega Špika in mnogih drugih gora se vidijo nad gosto meglo kot velikanske ladje na penečem se morju.

Popoldne je najlepši razgled v zibelko slovenstva, na Koroško. Med Dobračem in Karavankami se vidi po gričih in planjavah mnogo belih cerkva. V vznožju razklanega Dobrača se vidi farna cerkev Matere božje na Zilji z visokim gotskim zvonikom. Med Beljakom in Celovcem se ponaša starodavna cerkev sv. Jurija nad Lipo. Sivo zidovje znamenite gosposvetske cerkve se vidi povsem razločno. Malo naprej pa edinstvena trdnjava stare Ostrovice. V silni daljavi na grebenu Svinje planine se vidi romarska cerkev Visoka Ojstrica. V sončni svetlobi se blešči kakor čisto srebro lep del Vrbskega jezera do Poreč.

Proti severozapadu venča Veliki Klek (Großglockner) svoj snežno beli vrh z rahlo meglico ter malokdaj odkrije svojo plešasto glavo, ki je leto in dan pokrita s snegom. Veličastni pas visokega gorovja se zavija proti jugu in vzhodu. Višarjam vštric je Ojstrnik in Zahomska planina, potem Sinovec, proti Naborjetu sta Črni vrh in Kum. Proti Italiji se skozi predor med Montažem in Črnim vrhom vidi devet vrst gora. Zadnje morajo biti lombarske ali celo švicarske.

Navadni turisti občudujejo razgled in slavijo “mater naravo”, ko pridejo na gore. Romar naj pa slavi Boga, ki je v svoji modrosti in vsemogočnosti ustvaril tako veličastne stvari, da se jih človeško oko nikdar ne more dosti nagledati in se jim srce nikdar dosti načuditi. Na gorskih višavah smo odtrgani od zemeljskega šuma in od svetne raztresenosti, zato tam lažje molimo in se pogovarjamo z Bogom in z njegovo ter našo nebeško Materjo Marijo.

image_pdfimage_print