3. julij – 14. nedelja med letom (nedelja Slovencev po svetu)

BOG DAJE MIR SVOJIM IZVOLJENIM

31

Iz 66,10-14c

Branje starozaveznih spisov, posebno preroških besedil, povzroča velikokrat nemalo težav, ker si posamezni odlomki sledijo brez povezave, ki bi nam omogočala ugotoviti, kje se določen odlomek konča in se začne drug. Delno so tu v pomoč posamezni podnaslovi, ki niso del besedila, ampak so jih dodali urejevalci posamezne izdaje. Take podnaslove ima tudi slovenski standardni prevod, ki mu je sledila tudi najnovejša Jeruzalemska biblija. Za vsak odlomek je treba ugotoviti tisto, kar Nemci imenujejo Sitz im Leben, kar bi lahko slovensko izrazili kot Umestitev v življenjsko okolje.

Nedeljski odlomek je iz tretjega dela Izaijeve knjige (Tritoisaia), ki je nastal že po vrnitvi Izraelcev iz babilonskega izgnanstva, torej kaki dve stoletji po preroku Izaiju samem, vendar v krogu tradicije njegove preroške šole. Zgodovinsko ozadje je revščina in zapuščenost male skupine, ki se je vrnila iz Babilonije in našla Jeruzalem in tempelj v razvalinah, sama se je pa znašla na robu preživetja. Njihov življenjski prostor se je skrčil na jeruzalemske razvaline in bližnjo okolico, tako da sta Božje mesto in Božje ljudstvo oblikovala enoto, ki se je ustalila na zgodovinsko-zemljepisnem Jeruzalemu, s tem pa Jeruzalem ni ostal samo nek kraj, ampak ideja, simbol Božjega ljudstva. To misel je prevzela Nova zaveza, saj v Pismu Hebrejcem beremo: »Vi ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu, nepreštevnim angelom, prazničnemu zboru in Cerkvi prvorojencev …« (Heb 12,22 sl.). Jeruzalem je torej Božje mesto, simbol in podoba Cerkve kot Božjega ljudstva.

Čeprav so udje Cerkve razpršeni po vsem svetu, je Cerkev kot “Božji tempelj” in “sveto mesto” področje, ki ga je omejil Bog, je “sedež” kot nekoč Jeruzalem, ki mu groze in ga napadajo od vseh strani, pa v svojem notranjem jedru vedno ostane nespremenljiva (glej Raz 11,1-13).

Nedeljski odlomek pa še posebej poudarja v zvezi z Jeruzalemom, ki je Cerkev: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi. Videli boste in vaše srce se bo veselilo« (Iz 66,13-14a).Cerkev ni samo slučajna skupnost enako mislečih. Je več: njene člane vežejo duhovne vezi, ki so tesnejše kot sorodstvene krvne vezi v družini. To je vzrok, da je pripadnosti Cerkvi treba dajati prvo mesto pred vsako drugo pripadnostjo, tudi če gre za najožje družinske vezi, da o kakih drugih organizacijah sploh ne govorimo.

image_pdfimage_print