26. junij – 13. nedelja med. letom

ELIZEJ POSTANE UČENEC PREROKA ELIJA

30

1Kr 19,16b.19-21

Nedeljsko starozavezno berilo je iz Prve knjige kraljev. Naš seznam (kánon) svetopisemskih knjig pozna dve knjigi kraljev, medtem ko sta v hebrejskih rokopisih eno samo delo. Delitev izvira iz poznejših časov, kar pa za naše razumevanje nedeljskega odlomka ni pomembno. Zgodovinsko gledano zajemata Knjigi kraljev dolgo razdobje od Davidovih zadnjih dni življenja, približno 972 pred Kr., pa do pomilostitve kralja Jojahína leta 561. Naše uvrščanje obeh Knjig kraljev med zgodovinske knjige bi utegnilo koga zavesti, da bi te starozavezne spise presojal, kot presojamo sodobne knjige, ki se ukvarjajo z zgodovino. Hebrejski seznam svetopisemskih knjig zgodovinskih knjig sploh ne pozna, ampak samo Postavo, Zgodnje preroke, Pozne preroke in Spise – ti zadnji se ukvarjajo predvsem z modrostnimi in vzgojnimi vprašanji. Knjigi kraljev šteje hebrejski seznam med Zgodnje preroke, kar jasno kaže, da je njuna vsebina predvsem teološko razmišljanje o naznačenem obdobju kljub množici zgodovinskih podatkov.

Iz navedenega je jasno, da sta obe Knjigi kraljev nastajali dolgo časa in o kakem piscu ali redaktorju, ki bi ju poenotil v sedanjo obliko, ni mogoče govoriti. Po vsej verjetnosti je zadnja tako imenovana izdaja levitskega izvora okrog leta 500 pred Kr., ki je doprinesla manjše popravke.

Glavne téme, ki jih obravnavata Knjigi kraljev bi lahko označili takole: kraljevanje, David in njegova dinastija, Jeruzalem in tempelj, preroštvo. Znotraj tega sta posebno zanimiva dva ciklusa: Elijev in Elizejev. Nedeljski odlomek je prav iz Elijevega ciklusa.

Odlomek opisuje, kako si Elija izbere služabnika, ki bo njegov naslednik. Za seboj ima že velike naloge, pa tudi hude preizkušnje. Med triletno sušo čudežno dobiva hrano ob potoku Kerítu v Transjordaniji in nato v Sidonski deželi pri neki vdovi, kateri pomnoži moko in olje in ji obudi mrtvega sina, Nato se predstavi kralju Ahábu in na gori Karmel organizira slovesno preizkušnjo, ki naj odloči kdo je Bog, Jahvé ali Baal. Sam z Božjo pomočjo zmaga nad 450 Baalovimi duhovniki, mora pa zato pred jezo kraljice Jezabele bežati in se najprej skrije v puščavi pri Beršébi, od koder potuje na goro Horeb, kjer sreča živega Boga in prejme ukaz, naj mazili Hazaéla za damaščanskega kralja, Jehúja za izraelskega, Elizeja pa za preroka. Ti trije bodo izvršili kazen nad Izraelom, vendar si Bog prihrani 7.000 mož, ki niso pripognili kolena pred Baalom. Ob vrnitvi s Horeba si Elija pridruži Elizeja, ki gre za njim in se mu da na voljo.

V teh 7.000 možeh, ki niso pripognili kolena pred Baalom, je Cerkev pozneje prepoznala sámo sebe (Rim 11,4). Glede povabila »Hodi za menoj!« pa pri Eliju in Elizeju lahko zaključimo naslednje: lahko se zgodi z besedami ali s simboličnim dejanjem (pokrivanje s plaščam, krst), zahteva takojšnjo odločitev in dejaven odgovor brez oklevanja, zahteva vidno znamenje lastne razpoložljivosti (zakolje dva vola in napravi pojedino) in gre za učiteljem.

Elija svojega izbranega učenca, bogatega kmeta Elizeja, pokrije s svojim plaščem, kar pomeni zahtevo, da se ne sme več obračati v preteklost, se ne brigati za svoje prednike, ampak zapustiti svoj poklic in svoje imetje ter slediti samo svojemu učitelju. Elizej je to storil in bil vreden učenec svojega učitelja, kar je simbolično prikazano tako, da je podedoval njegov plašč. Enako je zahteval Kristus od svojih učencev, saj je enemu od kandidatov jasno izjavil: »Pusti, naj mrtvi svoje mrtve pokopljejo.« Vsako Božje poslanstvo zahteva popolno odpoved vsemu, tudi zagotovljeni prihodnosti, in računa samo z Bogom. V kristjanovem življenju ni mesta za filozofijo “prižgati eno svečo Bogu in eno hudiču, pač za vsak slučaj”. V odnosu do Boga je treba iti na vse ali na nič, saj se tu uresničuje paradoks, da je največje tveganje edina zagotovljena bodočnost. Zgled takega zaupanja so nam mnogi svetniki, saj niso poznali nobenih kompromisov in popuščanja v zvestobi, pa naj jih je to stalo tudi življenja.

image_pdfimage_print