10. poglavje: Sodni postopek zoper Jezusa

Bičanje in kronanje s trnjem

Tedaj se je začelo mučenje. Ta trenutek so se začeli vrstiti dogodki, ko je vedno bolj tekla Jezusova kri. Pilat je rekel, da bo Jezusa “kaznoval” preden ga izpustiz . Čeprav je bil prisiljen izpustiti razbojnika, se je držal svojega ukaza in dal nedolžnega bičati. Evangelij, tako po sv. Mateju, kakor po sv. Marku in sv. Janezu, poroča o strašnem dogodku z eno samo vrsto. Sv. Luka ne govori o njem. Rekli bi, da sveta groza zadržuje pisce svetega besedila govoriti o sramotnem dejanju. Sicer pa je vsakdo, ki je živel v tisti dobi, le predobro poznal kazen, ki so jo zelo radi uporabljali. Latinski pisci jo često opisujejo. Pri Svetoniju in Titu Liviju slišimo krike uradnikov, ki spodbujajo rablje, naj krepko udarijo. Pri Ciceronu in Plutarhu vidimo, kako se obsojenec ves v krvi zvija pod udarci, kako se zgrudi na tla in včasih še pred koncem bičanja umrje.

Pri Judih je bilo bičanje zelo stara kazen, o kateri govori 5. Mojzesova knjiga ter so jo uporabljali v določenih primerih (na primer če se je svobodnjak spečal s sužnjo drugega), vendar jo je Mojzesova postava ublažila: uporabljali so običajni bič in palice ter niso smeli našteti več kakor štirideset udarcev; da bi tega števila ne presegli, so jih našteli samo devetintrideset, trinajst po prsih in trinajst po vsaki rami. Pri Rimljanih je bilo mnogo hujše. Število udarcev ni bilo z zakonom določeno, ampak prepuščeno sodnikovi odločbi ali rabljevi samovolji. Za to mučenje so uporabljali dve vrsti orodja: flagella, jermene, ki so se često končavali s svinčenimi kroglicami, nekakšna knuta, ki je mogla s krepkim udarcem zlomiti ključnico ali vretence v hrbtenici, pri zmernejši uporabi pa je povzročila žrtvi krvavenje – Horac jih imenuje horribile flagellum (strašni bič; op. prev.) – in pa flagra, železne verižice, ki so se končavale s čisto majhnimi kovinskimi ročkami ali z ovčjimi koščicami. Po grškem besedilu sv. Marka bi se prej zdelo, da gre za drugo vrsto bičev, medtem ko govori sv. Matej o palicah, kar se zdi dvomljivo. Mučilni steber je bil nekaj več ko dva čevlja (61 cm) visok, širok in kratek steber, da je morala žrtev, ki je bila brez obleke, napenjati hrbet, da bi udarci bolje zadeli.

Medtem ko je bilo bičanje pri Izraelcih kazen kakor vsaka druga, je bila v Rimu posebnega značaja. Predvsem je nosila pečat sramote: kazen za sužnje, pa zato Cicero silovito očita Verresu, da jo je naložil svobodnim možem, sv. Pavel pa se, ko mu grozi, sklicuje na pravico rimskega državljana, da bi se ji izognil. Poleg tega je bila nekakšen običajni dodatek smrtni kazni: virgis cedere (bičati; op. prev.) je bilo pred securi percutere (obglaviti; op. prev.). Pri Jožefu Flaviju moremo večkrat brati, da so bili uporni Judje »preden so jih križali, razmesarjeni od udarcev z bičem«; prav tako govori tudi Filon.

Zaman bi si skušali zamisliti grozni prizor, kako je Jezus privezan k nizkemu stebru, kjer padajo po njem strašni udarci. Duh se upira temu prizoru. Kako redki umetniki, ki so slikali ta prizor, so znali podati vso grozo žalostnega prizora! Tu realizem odpove in je vsako naturalistično prikazovanje neumestno. Zdi se, da so najbolje razumeli bistvo gotski kiparji, ki so najraje prikazovali Jezusa pod udarci nadnaravno mirnega. Samo velika mistična vidkinja, kakor je Katarina Emmerich, je mogla tvegati opis prostaškega prizora in govoriti o rabljih, »rjavih ljudeh, manjših od Jezusa, kodrastih, štrlečih las in redke brade«, ki so z glasnim vpitjem bîli sveto žrtev, ter končno pokazati Kristusa, vsega v krvi, kako se zgrudi k vznožju stebra, nato pa nenadoma dvigne svoj izmučeni obraz in upre pogled v trumo vlačug, ki so z nesramno radovednostjo gledale strašni prizor.

Če pomislimo na krutost tega mučenja, moremo z vso strogostjo obsoditi človeka, ki ga je odredil. Pa vendar je mnogo prvih kristjanov mislilo drugače: čustveno življenje starih je bilo drugače usmerjeno. Sv. Avguštin je videl v bičanju olajševalno okoliščino v korist Pilatu in morda tudi Cerkev ni daleč od tega mnenja, ko govori v starem oficiju velikega petka (6. berilo): »Pilat se je trudil, kolikor se je mogel, da bi iztrgal Jezusa Judom. Dal je Gospoda bičati, ne da bi ga ubil, ampak ker je hotel zadostiti njihovemu besu, v upanju, da se bodo ob pogledu nanj po bičanju omehčali in ne bodo več zahtevali, da ga usmrti.«

Po bičanju so upraviteljevi vojaki »vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trst in ga z njim tepli po glavi. (Mt 27,27-30).

Tega mučenja Pilat ni bil ukazal. Toda ljudska množica je divje kruta do premaganih in kaj je mogoče pričakovati od podivjane soldateske? Vojaki so bili Sirci in arabski beduini, morda pod poveljstvom nekaterih rimskih častnikov. Izročili so jim Juda, ki gotovo ni bil dosti vreden, ker ga je dal poglavar prebičati.

Tu bi bilo mogoče braniti domnevo o izposojenosti bolj ali manj karnevalskih običajev. Morda je bil kateri od vojakov v aleksandrijski posadki ali v Mezopotamiji, kjer je bil priča slavju skitskega izvora, ki so mu rekli sacaca: izvolili so karnevalskega kralja, ki si je mogel dva ali tri dni dovoljevati vse, kar je hotel, ter izrabljati celo kraljeve priležnice, ob koncu slavja pa so mu odvzeli kraljevska oblačila, ga prebičali in obesili. V nekaterih rimskih legijah so za saturnalije z žrebom določili vojaka za “kralja Saturna” ter ga po mnogih dogodivščinah razbrzdanih bakanalij usmrtili. Tako je v slednjem veku praznik norcev ohranil spomin starih nenavadnih običajev. Zato nikakor ni neverjetno, da so ti običaji zbudili v vojakih misel na sramotilni prizor z lezusom.

Vendar pa so starinoslovska odkritja na Litostrotosu budila drugo, zelo verjetno domnevo. V kotu dvorišča Antonije, blizu stopnic, ki so vodile v stražnico, so našli v kamnitne plošče vrezane igre, s katerimi so se prav gotovo zabavali vojaki posadke. Še danes je videli prostor za svetilko, ki jim je svetila na straži. Nekatere hazardne ali spretnostne igre so bile zelo priljubljene v vsej rimski državi, tako “ristanci”, podobni tistim, ki jih narišejo otroci na pločnike, razne špane in podobno. Najbolj običajne so bile igre s koščicami, ki jih še danes poznajo na Bližnjem Vzhodu in ki, podobno našim kockam, dopuščajo najrazličnejše sestave. Relief iz žgane gline v Louvru prikazuje tri mlade klečeče ženske, ki mečejo koščice v krog, zarisan v tla in presekan prečnimi črtami. Na tleh Litostrotosa je jasno videti “ristanc” in “igro v krogu”, o kateri je govoril že Plautus. Igrali so jo s štirimi koščicami z vrezanimi številkami ali črkami; kakor pri francoski “goski” je bilo tudi tu treba slediti figuram in se držati zelo zapletenih pravil. Nekateri meti so imeli svoja imena, npr. “Aleksandrov”, “efeb”, “Darij”; najboljši je bil “kraljevski”, grško “Basilikos”. Na ploščah je odlično videti krog, zapleteno črto, ki se vleče skozi različne figure, ponavljajoči se B Basilikosa in končno kraljevsko krono. Ali ne bi bil morda tu izvor barbarskega karnevala, ki so si ga vojaki privoščili z Jezusom? Ko so igrali v krogu, jim privedejo Juda, ki trdi, da je kralj. Kaj če bi se z njim malo pozabavali? Kraljevski met za judovskega kralja!

Vrez na Litostrotosu bi nam dal tudi pojem o obliki krone. Ta krona ni samo obroč okrog glave, ampak ima tudi navzgor štrleče konice. Gre za “krono z žarki”, kakršno so uporabljali na Vzhodu, kakor jo vidimo že na kovancih Antioha IV. Epifana (175-164 pred Kr.) in kakršno so nosili še v prvih stoletjih po Kr. arabski knezi. Veliko so razpravljali tudi o rastlini, iz katere so spletli norčevsko krono. Kakor vemo, ima čast, da je lastnik dragocene relikvije Naša ljuba Gospa v Parizu; pred več kot sedemsto leti, 1. 1239, jo je kupil od beneškega trgovca sv. Ludovik in ji dal zgraditi za relikviarij zračno mojstrovino, Sainte-Chapelle, cerkev, ki se zdi, da je zgrajena za angele. Danes vidimo relikvijo v njenem kristalnem ovoju v obliki trstenih kolobarjev (najbrž juncus balticus botanikov), ki so speti med seboj s kakimi petnajstimi vezmi. Očitno gre samo za podlago trnovih vej, najbrž Kristusov trn (paliurus spina Christi), v Judeji zelo razširjeno rastlino (Sveto pismo večkrat govori o njej). V dolgih stoletjih je pobožnost raznesla te trne po približno stopetdesetih cerkvah od Pise do Triera, od Autuna do Dubrovnika, kjer jih zelo časte, ne da bi bila njihova pristnost povsod zajamčena.

Sramotni diadem se je krščanskim rodovom vedno zdel simbolični opomin k ponižnosti in odpovedi, ki ju je Jezus vedno postavljal v prvo vrsto čednosti. Ne vemo, če je Jezus, kakor vidimo pri lepem “Kristusu sv. Damijana” v Assisiju, na križu še nosil krono, nosi pa to trnjevo krono v srcu tistih, ki ga ljubijo in jim je z njo zaslužil zveličanje. Tua corona spinea tuos coronat aurea (s svojo trnjevo krono kronaš svoje z zlato; op. prev.), je bilo pisano v 13. stoletju v brevirju iz Sensa. V tem je jedro krščanske vere.

 

image_pdfimage_print