19. junij – 12. nedelja med letom

PREROKBA JEZUSOVE SMRTI NA KRIŽU

27

Zah 12,10-11; 13,1

S prerokom Zaharijem se v nedeljskem bogoslužju srečujemo samo dvakrat: na 14. nedeljo med letom v letu A in na današnjo 12. nedeljo med letom v letu C. Njegova. knjiga ima dva dela: od 1. do 8. poglavja, ki vsebujejo napovedi in videnja preroka Zaharija ob vrnitvi iz izgnanstva; in od 9. do 14. poglavja, kjer se od sodobnih problemov obrača v eshatološko prihodnost. Ob tem drugem delu je še vedno odprto vprašanje, ali ga je napisal prerok sam, ali pa nek nam neznan pisec, ki ga imenujemo “Devterozaharija”.

Zaharija je opravljal svojo službo od novembra do decembra 520 pred Kr. in v novembru 518, tri leta pred posvečenjem drugega templja. O njem ne vemo skoraj nič. Predstavlja se kot Idójev vnuk in še okrog leta 500 bi lahko bil poglavar duhovniške družine Idójev. Kot dober duhovnik poudarja vlogo templja in skrb za čistost Svete dežele, odgovarja pa tudi na vprašanja glede opravljanja obredov in ali naj nadaljujejo ali odpravijo spominske poste.

Obenem je pa ta duhovnik pravi prerok. Kliče k spreobrnjenju in se na svoje predhodnike navezuje s pomočjo določenih literarnih izposojenk, na primer pri Amosu za videnja, pri Ezekielu za angele z merilno vrvico ali letečim knjiižnim zvitkom.

Nedeljski odlomek je iz drugega dela Zaharijeve knjige, kjer govori o raznih oblikah mesijanstva: Mesija-kralj, Mesija-Dobri pastir in Mesija-Prebodeni. Ta Mesija-Prebodeni je osrednja osebnost nedeljskega odlomka. Kdo bi to bil? Najboljša rešitev je iskati osebo Prebodenega v luči novozaveznih razlag, in sicer Jn 19,37: »In drugo pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli;« potem Mt 24,30: »Tedaj se bo pojavilo na nebu znamenje Sina človekovega in tolkli se bodo po prsih vsi rodovi na zemlji. Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo;« in končno Raz 1,7: »Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji.«

Besede iz Zaharijeve knjige so brez dvoma mesijanske, čeprav žalost nad prebodenim kliče v spomin tudi podobo trpečega Božjega služabnika iz drugega dela Izaijeve knjige. Temeljna misel Zaharijevega odlomka pa je v besedah: »Nad Davidovo hišo in prebivalci Jeruzalema bom razlil duha milosti in molitve.« Prejeti milost in pod njenim vplivom moliti namreč pomeni spreobrniti se. Žalost nad umorjenim ni več topa resignacija, češ da se tu ne da nič več narediti, ampak začetek nečesa novega. Cerkev je kri mučencev razumela kot seme novih kristjanov. In če naši časi ne zahtevajo več krvi v pričevanje, zato pot spreobrnjenja, kar pomeni spremembo mišljenja in življenja, ni nič manj naporna in včasih tudi grenka, pa tudi nič manj uspešna. Poziv Janeza Krstnika k spreobrnjenju ni veljal le v pričakovanju Odrešenika, ampak velja prav tako danes. Le tako bomo rodili sad bodisi osebno, bodisi kot skupnost.

image_pdfimage_print