Usmiljenje in svarjenje

16

Govoreč o Božjem usmiljenju smo si pogosto poklicali v spomin podobo družinskega očeta, ki ljubi svoje otroke, jim pomaga, skrbi zanje in jim odpušča. In kot oče jih vzgaja in svari, kadar se motijo in tako pospešuje njihovo rast v dobrem.

Tako je predstavljen Bog v prvem poglavju preroka Izaija, v katerem se Gospod kot ljubezniv, pa tudi pozoren in strog oče, obrača k Izraelu in ga obtožuje nezvestobe in pokvarjenosti, da bi ga pripeljal nazaj na pot pravičnosti. Takole se začenja naše besedilo:

Poslušajte, nebesa, prisluhni, zemlja, kajti Gospod je govoril:
»Otroke sem vzredil in povzdignil, oni pa so se mi uprli.
Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega lastnika,
Izrael ne pozna, moje ljudstvo ne razume.« (Iz 1,2-3)

Bog po preroku govori ljudstvu z grenkobo razočaranega očeta: vzredil je svoje otroke, zdaj pa so se mu uprli. Celo živali so zveste svojemu gospodarju in poznajo roko, ki jih hrani, ljudstvo pa ne pozna več Boga in ga noče razumeti. Čeprav je užaljen, Bog pusti govoriti ljubezni in se sklicuje na vest teh izrojenih otrok, naj se zavedo in se puste ljubiti Bogu.

Izpridil se je odnos oče-otrok, na katerega so pogosto sklicujejo preroki za označenje odnosa zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Vzgojiteljsko poslanstvo staršev cilja na to, da bi otroci rasli v svobodi, da bi postali odgovorni, sposobni opravljati dobra dela zase in za druge. V resnici pa zaradi greha svoboda postane zahteva po neodvisnosti, zahteva po ošabnosti, ošabnost pa pelje v nasprotovanje in v utvaro samozadostnosti.

In takrat Bog pokliče svoje ljudstvo: »Ubrali ste napačno pot. Ljubeznivo in z grenkobo pravi “moje” ljudstvo. Bog nas nikoli ne zataji: mi smo njegovo ljudstvo, najslabši od vseh mož, najslabši od vseh ženà, najslabši od vseh ljudstev so njegovi otroci. Ampak to je Bog: nikoli, nikoli nas ne zataji! Vedno pravi: »Otrok, pridi!« To je ljubezen našega Očeta, to je Božje usmiljenje. Imeti takega očeta nam daje upanje in zaupanje. Ta pripadnost bi morala biti živeta v zaupanju in pokorščini, v zavesti, da je vse dar, ki prihaja od Očetove ljubezni. Namesto tega pa, glejte: nečimrnost, neumnost in malikovanje.

Zato se zdaj prerok obrača naravnost na to ljudstvo s strogimi besedami, da bi mu pomagal razumeti težo njegove krivde:

»Gorje, pregrešni narod, ljudstvo, obteženo s krivdo,
zarod hudodelcev, izprijeni otroci!
Zapustili so Gospoda, zavrgli so Svetega Izraelovega,
obrnili so mi hrbet.« (Iz 1,4)

Posledica greha je stanje trpljenja, njegove posledice pa zadenejo tudi opustošeno deželo, ki je postala kot puščava tako daleč, da je Sion – to je Jeruzalem – nemogoč za bivanje. Kjer odklonijo Boga, njegovo očetovstvo, življenje ni več mogoče, bivanje izgubi svoje korenine, vse postane sprevrženo in uničeno. Vendar pa je tudi v tem bolečem trenutku na vidiku odrešenje. Preizkušnja je naložena, da bi ljudstvo moglo občutiti grenkobo tistega, ki zapusti Boga in se tako soočiti s turobno praznino izbire smrti. Trpljenje, neizogibna posledica samouničevalne odločitve, mora navesti grešnika, da se odpre spreobrnjenju in odpuščanju.

To je pot Božjega usmiljenja: Bog ne ravna z nami skladno z našimi grehi (prim. Ps 103,10). Kazen postane orodje za spodbujanje in premislek. Tako je razumljivo, da Bog odpušča svojemu ljudstvu, ga pomilosti, ne uniči vsega, ampak vedno pušča odprta vrata upanja. Odrešenje vsebuje odločitev poslušati in se pustiti spreobrniti, vedno pa ostane zastonjski dar. Gospod torej v svojem usmiljenju kaže pot, ki ni pot obrednih daritev, ampak pot pravičnosti. Bogoslužje ni kritizirano, ker bi bilo nekoristno samo po sebi, ampak ker namesto da bi izražalo sporebrnjenje, ga hoče nadomestiti in tako postane lastna pravičnost. Ta ustvari goljufivo prepričanje, da rešujejo obredi, ne pa Božja pravičnost, ki odpušča greh. Za boljše razumevanje: ko je nekdo bolan, gre k zdravniku; ko nekdo čuti, da je grešnik, gre h Gospodu. Če pa gre k čarovniku namesto k zdravniku, pač ne ozdravi. Tolikokrat ne gremo h Gospodu, ampak raje hodimo pa krivih potih in izven Njega iščemo opravičenje, pravičnost in mir. Bog ne mara krvi juncev in ovnov, pravi Izaija (1,11), še posebej če je daritev storjena z rokami, umazanimi od krvi bratov (1,15). Mislim na nekatere dobrotnike Cerkve, ki pridejo z darom – »Vzemite ta dar za Cerkev« – ki je sad krvi tolikih ljudi, izkoriščanih, trpinčenih, zasužnjenih s slabo plačanim delom. Tem ljudem bom rekel: »Prosim, odidi s svojim čekom, sežgi ga!« Božje ljudstvo, to je Cerkev, ne potrebuje umazanega denarja, ampak srca, odprta Božjemu usmiljenju. Bogu se je treba približati z očiščenimi rokami, izogibati se vsakega zla in delati dobro ter pravično. Lepo zaključuje prerok:

»Umijte se, očistite se!
Odstranite svoja hudobna dejanja
izpred mojih oči, nehajte delati húdo.
Naučite se delati dobro, skrbite za pravico.
Pomagajte zatiranemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo.« (1,16-17)

To je čudež Božjega usmiljenja, usmiljenja Boga, ki hoče kot Oče obdarovati svoje ljudstvo. Božje usmiljenje je darovano vsem in te prerokove besede tudi danes za vse nas, ki smo poklicani živeti kot Božji otroci.

image_pdfimage_print