16. junij – Sveto Rešnje Telo in Kri

MELKÍZEDEK DARUJE KRUH IN VINO

30

1Mz 14,18-20

Starozavezno besedilo na praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi nam daje priložnost, da se srečamo z osebnostjo po imenu Melkízedek, ki nastopi v Prvi Mojzesovi knjigi v zvezi z Abrahamom, takrat še Abramom, pozneje se pa nanj še dvakrat sklicuje novozavezno Pismo Hebrejcem, pač pa ga srečujemo v molitvah mašne daritve, kot jo poznamo danes. Prepričan sem, da bi večino kristjanov spravil v hudo zadrego, če bi jih vprašal kaj več o tej skrivnostni osebnosti.

Bogati živinorejec Abram se je po dolgi selitvi iz Ura na Kaldejskem najprej ustavil daleč na severu v Haránu, od tam pa šel na jugozahod v današnjo Palestino in se naselil “pri Mamrejevem hrastu”, kjer je pozneje zraslo mesto Hebrón, medtem ko se je njegov nečak Lot, prav tako lastnik čred, naselil v Sódomi. Po raznih praskah med okoliškimi mestnimi kralji, ki so podrobneje opisane v 14. poglavju Prve Mojzesove knjige, so Lota z vsem imetjem ugrabili. Tukaj nastopi Abram, pa ne več kot nekakšen idiličen pastirski velmož, ampak kot pravi vojskovodja, ki s svojimi 318 možmi, “rojenimi v njegovi hiši” zasleduje ugrabitelje, jih severno od Damaska premaga, osvobodi Lota in njegovo imetje, ter se vrača proti jugu. (“Hiša” seveda ne pomeni zgradbe, pač pa rodovino, torej ne gre za sorodnike, ampak za hlapce). Spotoma mu pride naproti Melkízedek, ki ga Pismo Hebrejcem opiše takole: »Ta Melkízedek, kralj v Salemu, duhovnik Najvišjega Boga, je šel naproti Abrahamu, ko se je ta vračal iz poboja kraljev, in ga je blagoslovil; in njemu je Abraham odmeril desetino od vsega. Melkízedekovo ime pomeni najprej kralj pravičnosti; kralj Salema pa pomeni tudi kralj miru. Brez očeta je, brez matere, brez rodovnika, brez začetka dni in brez konca življenja; podoben pa je Božjemu Sinu in ostane duhovnik za vselej.« Salem je seveda prvotno ime za Jeruzalem.

Prastara pripoved o srečanju Abrahama z Melkízedekom, ki izvira verjetno že iz 14. stoletja pred Kristusom, je postala mesijansko nasprotje judovskega duhovništva, ki je bilo dedno v družini in namenjeno samo enemu narodu. Melkizedek je bil brez rodovnika in novozavezno Pismo Hebrejcem Kristusa kot duhovnika uvršča v Melkízedekov red: njegovo človeško poreklo ne omejuje njegovega duhovniškega poslanstva na en sam narod, ker je Božjega izvora in je odprto vsem, tudi “tujcem”. Zato se novozavezno duhovništvo ne more omejevati zgolj na kak del zemlje ali na določen kulturni krog, ampak je odprto vsakomur in mora služiti vsakomur. Odtod tudi nujna potreba duhovniškega dela v misijonih, saj brez tega vse misijonsko delo zvodeni v prizadevanja za socialna izboljšanja. Ustanovitev evharistije in novozaveznega duhovništva je torej istočasno temelj misijonskega dela Cerkve, pri katerem mora zaradi splošnega duhovništva sodelovati vsakdo in telovski praznik na to nalogo spominja.

image_pdfimage_print