Teološka razmišljanja

173

I. del
Verske resnice

2 – Sveti Duh Posvečevalec

C – Sveti Duh posrednik Kristusovega duhovniškega udejstvovanja

3 – Nekaj novejših predlogov v zakramentologiji

Spajanje krsta in birme

Ker je krst dojenčkov samo priprava na sprejemanje raznih poslanstev v starosti vsaj 12 let, se med teologi širijo poskusi združevanja teh obredov. Pri tem pa se skuša ohraniti mitično število sedmih zakramentov tako, da se uvaja poslanstvo posvetitve življenja Bogu.

Cerkev je namreč več kot tisoč let prištevala med zakramente posvetitve življenja Bogu od strani devic, potem asketov (slabo imenovanih “spoznavalcev”), nato puščavnikov in menihov, in končno vseh nun in redovnikov. To nam izpričujejo ne samo stari cerkveni obredniki, ampak tudi nekateri cerkveni pisatelji, kot na primer škof Peter iz Ibore, ki se je skrival pod imenom Pavlovega učenca Dionizija Areopagita, Teodor Studit, Job Jasites, Jozafat Efeški škof, in na Zapadu cistercijan Nikolaj, tajnik sv. Bernarda.

V 5. stoletju Peter-Dionizij, ki je živel blizu samostanov, ki jih je ustanovil sveti Bazilij, v svoji Cerkveni hierarhiji, poleg drugih zakramentov obravnava v 6. poglavju (PG 3, 372) tudi zakrament ali Misterij posvečenja menihov, o katerem trdi med drugim:

»Najvišjo stopnjo med posvečenimi osebami zavzemajo menihi, ki jih vodstvene cerkvene osebe poučujejo in duhovniki posvečujejo.

Na najvišji stopnji Bogu posvečenih oseb se nahaja Red menihov. To je Red tistih, ki so popolnoma izklesani, v svojih zmožnostih kar se da razviti in v svojih dejanjih svetost izžarevajoči, pripravljeni za poglobljeno razmišljanje o duhovni stvareh in za vsako dobro delo usmiljenja. Te cerkveno vodstvo zaupa svojim duhovnim voditeljem, ki jih po svojih bogaboječih razsvetljenjih in duhovnih izročilih poučujejo o lastnostih posvečujočih del na verskem področju in o modrosti, ter jih tako pripeljejo do kar najvišje dovršenosti. Zato so naši duhovni očetje enim nadeli češčenja vredno ime (dušnih in telesnih) ranocelnikov, drugim menihov samotarjev. Ta poimenovanja izvirajo iz verskega služenja in bogočastja v nesebičnem življenju, ki jih vodijo k bogoljubni popolnosti s tem, da znajo osredotočiti svoje zmožnosti in živeti v samoti od Boga začrtani. Zato jim je sveti Obrednik odločil milost posvečenja in jim nakazal posebno posvečevalno molitev, vendar ne tisto vodstvenih cerkvenih oseb. Ta se uporablja samo pri posvetitvi duhovnikov, med tem ko se ona opravlja po posvečenih duhovnikih za posvečevanje oseb, ki so vodstvenim cerkvenim osebam najbližji«.

Vse do papeža Pija XII. (1939-1958) se ni mogla niti gojiti misel, da lahko v Cerkvi poleg zakramenta hierarhije ali svetega reda obstoji še kakšen drugi zakrament, kakor je to trdil pseudo-Dionizij, saj je Leon XIII. (1878-1903) poudarjal, da Cerkev sestavljata samo sloj vernikov in vodstveni sveti red. Pij XII. pa je pogumno izjavil, da bistveno sirukturo Cerkve tvorita tako hierarhija kakor tudi karizmatiki, kar je 2. Vatikanski cerkveni zbor sprejel kot nekaj samo po sebi umevnega (glej Dogmatična konstitucija o Cerkvi, št. 4; Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, št. 4).

Znano je, da je sveti Pavel, kadar je govoril o posebnih darovih Svetega Duha, vedno na prvem mestu imenoval apostole, na drugem pa preroke (glej npr. 1Kor 12,28), ki so pri skupnih verskih obhajanjih (prim. lKor 14,23-25) imeli nalogo, da z besedo vernike »izgrajujejo, osrčujejo in tolažijo« (1Kor 14,3). Prelati 2. Vatikanskega zbora so iz teh prvih poganjkov videli zrasti drevo, »ki se je na Gospodovi njivi čudovito razraslo v mnogotero vejevje; tako so torej nastale različne oblike samotarskega ali pa skupnega življenja in različne redovne družine, ki so v veliko duhovno korist članom in v blagor vsemu Kristusovem skrivnostnem telesu … Stan torej, ki ga utemeljuje spolnjevanje evangeljskih svetov, sicer ni del hierarhične zgradbe Cerkve, vendar pa neomajno spada k njenemu življenju in k njeni svetosti« (Dpgmatična konstitucija o Cerkvi, št. 43-44).

Iz tega izvaja sveti papež Janez Pavel II., da je Bogu posvečeno življenje karizmatičnega značaja, ker »ima preroško nalogo, spominja na Božji načrt z ljudmi in mu služi« (glej Janez Pavel II., Posvečeno življenje, št. 73). »V sodobnem svetu, kjer so se na videz razgubile božje sledi, postaja vedno bolj nujno močno preroško pričevanje posvečenih oseb« (prav tam, št. 85). »Še več, posvečeno življenje samo postaja po delovanju Svetega Duha, ki je vir vsake poklicanosti in sleherne karizme, poslanstvo, kakršno je bilo vse Jezusovo življenje« (prav tam, št. 72).

V novem Rimskem obredniku za večne zaobljube nam vsem kliče v spomin glavne točke, ki so značilne za podelitev zakramentov: predseduje škof ali redovni ordinarij, ki s stegnjenimi rokami prosi Svetega Duha, da bi temu, ki svoje življenje posvečuje za vedno Bogu, podeljeval vedno vse milosti, potrebne za njihovo preroško poslanstvo:

»Bog, vir vse svetosti … poglej na te svoje služabnike, ki si jih v svoji previdnosti poklical. Podeli jim Duha svetosti … Pridno naj spoznavajo zglede božjega Učenika, in jih neutrudno posnemajo. Njihovo življenje naj gradi Cerkev, pospešuje odrešenje sveta in naj bo svetlo znamenje nebeških dobrin« (Redovne zaobljube, Ljubljana 1976, št. 67).

Upajmo, da bo zavest, ki jo po pravici negujejo vse Bogu posvečene osebe, da jim bo Sveti Duh vedno pomagal z zakramentalnimi milostmi pri njihovem preroškem poslanstvu, močnejša od modrovanja starokopitnih teologov.

Nauk svetih Očetov 4. stoletja o krščevanju dojenčkov in otrok

Pri celjski Mohorjevi družbi je leta 2013 izšel slovenski prevod knjige kardinala bi. Janeza Henrika Newmana (1801-1890) Razvoj krščanskega nauka, objavljenega leta 1845, tik pred njegovim prestopom iz anglikanske v katoliško Cerkev. V poglavju o krstu otrok, str. 117-118 nas opozarja, da »še v četrtem stoletju sv. Gregorij Nacianški, sv. Bazilij in sv. Avguštin, ki so imeli krščanske matere, niso bili krščeni, dokler niso odrasli.« »Gregorij je bil od svoje mladosti veren vendar se je dal krstiti šele potem, ko se je šolal v Cezareji, Palestini m Aleksandriji.« »Podobno sv. Ambrozij … ni bil krščen, dokler ni bil izvoljen za škofa v starosti okrog 34 let.« »Tudi sv. Hieronim, čeprav vzgojen v Rimu in … je skupno z drugimi dečki praznoval nedeljo in se udeleževal pobožnosti v katakombah … se ni dal krstiti, dokler ni dosegel moške dobe in potoval po svetu.«

Razlika najbrž temelji na vrstici 7 Psalma 51 (ali 50), kjer se nahaja beseda “greh”, ki jo še danes večina teologov in biblicistov smatra za samoumevno, in jim niti na misel ne pride, da bi lahko imela pri prevajanju več pomenov. Toda resni prevajalci imajo danes na razpolago izvrstne slovarje in leksikone, ki za mnoge besede navajajo cele strani raznih pomenov. Tudi za pojem svetopisemskega “greha” nas sodelavec Bibličnega leksikona (izdanega v Celju 1984) Odilo Kaiser na strani 302 opominja: »Kadar spisi Stare zaveze vprašujejo, odkod greh, opozarjajo na padec v greh ali pa na človeku prirojeno nagnjenje h grehu (Job 25,4-6; Ps 51)«.

Sveti Očetje, ki so dobro poznali pravi pomen 7. vrstice Psalma 51, so jo razumevali tako: »Glej z nagnjenjem v greh sem bil rojen in grešnega me je spočela moja mati«. Dobro so poznali tudi sv. Pavla, ki v pismu Rimljanom 5,12 trdi v izvirniku, da smo vsi grešniki, ne pa, da smo v Adamu postali vsi grešniki, kakor si to umišljajo stari latinski prevajalci Svetega pisma. Zato so v svojem krstu hoteli posnemati Kristusa, ki se je dal krstiti šele, ko je imel 30 let, preden je pričel izvajati svoje poslanstvo z oznanjevanjem evangelija.

Danes bi se isti sveti Očetje lahko opravičevali s tem, kar nas učijo psihiatri, to je, da so verne matere tiste, ki v devetih mesecih svoje nosečnosti po svojem duhovniškem poklicu s svojimi čustvi in mišljenjem oblikujejo bodočo moralno in estetično osebnost svojih zaplodkov. Dejstvo je, da bi pri molitvi Psalma 21,11 lahko doznali, da je »od materinega telesa« Bog lahko prisoten v dojenčkih; da sveti Pavel priča v pismu Galačanom 1,15, da ga je Bog poznal že v materinem telesu in ga poklical; da Luka 1,13 trdi, da je Zaharijev sin Janez bil že »v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom«.

Stari latinski prevajalci, in za njimi vsi izdajalci sv. Pisma v jezikih zahodnih narodov pa isto 7. vrstico 50 Psalma enostavno prevajajo tako, da pripisujejo materam prenašanje izvirnih grešnih umazanij. Že naš Jurij Dalmatin v letu 1584 nudi tako besedilo: »Jest sim iz grešnega semena rojen inu moja mati je mene v grehih počela«. 500 let pozneje lahko beremo v ekumenski izdaji Sv. Pisma, ki je izšla v Beogradu leta 1981, tale prevod: »Glej, s krivdo sem se rodil in z grehom me je spočela moja mati«. (Enako tudi Slovenski standardni prevod, Ljubljana 1996: »Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati.« Podobno ima Jeruzalemska izdaja, Ljubljana 2010: »Glej, s krivdo sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati« op. ur.) Zahodne teologe namreč skrbi problem, kako naj zaplodki prejmejo dobro moralno pripravo na prihodnja verska poslanstva od nosečih mater, ki živijo v grehih, ki so nemoralna. Zadnjih 15 stoletij so pred krstom dojenčkov uvedli predhodno obredno izganjanje hudiča, ki so ga pa pred nekaj leti ukinili. Ravno tako so šele nedavno odkrili, da po izvirniku matere ne spočenjajo v grehu, ampak v vročici, to je v orgazmu, ki pa ni greh, ker je celotni spolni objem poročenih staršev liturgično dejanje. V upanju, da bi odpomogli slabemu moralnemu stanju nosečih mater, so uvedli uradno pomoč vernih botrov, ki bi pa morali biti stalno prisotni otrokom, da bi vsaj deloma lahko svojo vernost prenesli nanje, ne pa samo s priložnostnimi darili. V Italiji so 25. januarja 2014 ustanovili združenje starih staršev pod imenom Glas starih staršev, ki bi skrbeli za versko in moralno vzgojo dojenčkov in otrok, sovzgajali svoje vnuke, jim prenašali družinske vrednote, jih varovali v boleznih. Ker sem osebno spremljal delovanje nekaterih starih staršev, lahko zagotovim, da je in bo to uspešno.

image_pdfimage_print