Marija na Svetih Višarjah

Stara in nova cerkev

Na zunaj se nova cerkev le malo razlikuje od stare, toda znotraj je cerkev popolnoma druga. Pred vojno je imela višarska cerkev štiri oltarje. Glavni oltar je bil iz sivega marmorja s tabernakljem iz srebrne pločevine. Iz enake tvarine kot tabernakelj je bil tudi Marijin tron. Stebri pri tronu so bili zakriti z rdečim žametom, na katerem so bili našiti srebrni spominki. Na vsaki strani trona je gorela svetilka. Okoli oltarja je bila narejena železna ograja z obhajilno mizo in pred oltarjem je z oboka viselo sedem svetilk ter dva steklena lestenca. Ves ostali prostor pri oltarju pa je govoril o zahvalah in prošnjah vernih romarjev, ki so prinesli spominske podobe in okraske ter -;h obesili v bližino Marijinega trona.

Drugi oltar je bil posvečen Mariji Pomočnici in je stal na levi strani ladje, nasproti prižnice. Oltarna podoba je bila reliefna iz belega marmorja in je predstavljala Marijo z varstvenim plaščem, pod katerega se zatekajo vsi stanovi. Na eni strani je stal kip sv. Petra, na drugi pa kip sv. Pavla. Od tega oltarja sta ohranjena samo še dva kipa, ki so ju postavili zunaj cerkve v kapelo. Oltarna plošča tega oltarja pa je vzidana v steno na levi strani oboka, ki loči prezbiterij od ladje. Oltarja v stranskih kapelah sta bila posvečena prvi na čast sv. Jožefu, drugi pa na čast sv. Ani. Lepa marmornata prižnica je edina ostala približno taka, kot je bila v stari cerkvi, le plošče z evangelisti so bile poškodovane oziroma uničene. Nad prižnico je bila lesena streha. Strop v stari cerkvi je bil raven in je imel dve sliki: beg v Egipt in prihod Sv. Duha. Po cerkvi je bilo postavljenih več spovednic. V stranski kapeli je bil še neki drug Marijin kip, ki so ga romarji nosili v procesijah pri prihodu v cerkev. Ta Marijin kip, križev pot, orgle, zvonovi in še sto drugih stvari je postalo žrtev prve svetovne vojne.

Novo cerkev je 14. junija 1925 začasno blagoslovil upravitelj žabniške fare Božo Monkar. Posvetil pa je novo cerkev goriški nadškof dr. Franc B. Sedej 1. julija 1926 v navzočnosti 20 duhovnikov. Zdaj ima cerkev samo dva oltarja – za romarsko cerkev skoro premalo! Za oltar v novi cerkvi so uporabili vse, kar je bilo mogoče, od starega oltarja, kar pa ni bilo več za rabo, so morali nadomestiti z novimi deli. Tabernakelj je popolnoma nov in ravno tako Marijin tron, ki je poslikan z ovčicami in angelci. Nova sta tudi krona in okrogli relief v zgornjem delu oltarnega nastavka, kjer je bila nekdaj ura; dalje so novi kerubi v oltarju in angelci na obeh straneh oltarja, delo umetnika Toneta Kralja. Okoli oltarja je stala stara ograja izpred prve svetovne vojne do leta 1930, ko so jo nadomestili z novo, krasno obhajilno mizo iz marmorja. Dve svetilki, ki visita s stropa, še malo spominjata na starih sedem.

Drugi oltar je sestavljen iz ostankov oltarjev sv. Jožefa in sv. Ane v stari cerkvi. Strop je zdaj obokan, kasetiran in okrašen, kot pravimo: omamen tiran. Kamniti tlak pred glavnim oltarjem je stari, le tu pa tam malo popravljen, v cerkveni ladji pa je nov.

To, kar dela novo cerkev posebno privlačno, pa so nove slike in slikano okrasje po stenah. Vse govori o Mariji. Spredaj v prezbiteriju so slike iz Marijinega življenja in o njeni slavi v nebesih, v ostali cerkvi pa o njeni poti, ki jo hodi danes Marija z nami, ubogimi otroki. V prvih petih slikah nam je slikar razvrstil Marijino življenje: oznanjenje Marijino, beg v Egipt, dvanajstletni Jezus v templju, Marija pod križem in Marijino vnebovzetje.

Zanimiva je slika na steni, ki loči prezbiterij od glavne ladje. Narejena je po najznamenitejšem slovenskem odpevu pri litanijah:

Marija, k tebi uboge reve mi zapuščeni vpijemo,
objokani otroci Eve v dolini solz zdihujemo.

Tako kot preprosto ljudstvo nam pripoveduje o začetku božje poti slika na desni strani ladje. V ozadju so veličastne skale gore Nabojsa, Višnje gore in drugih vrhov; na zelenem višarskem hribu se zbirajo ovce okoli grma, v njem pa je preprosta podoba Matere božje; pastir ravnokar prihaja na kraj in začuden razprostira obe roki.

Na levi strani pa nas pozdravlja na sliki Kraljica miru. Višarsko Marijo nosita dva angela nad Višarjami, nad katerimi se je zdivjala vojna vihra, ki divja dalje tostran in onstran Karavank. Čez to nesrečno zemljo pa se je razpela mavrica, znanilka božjega miru, da bi ljudje spet dvignili svoje oči kvišku h Kraljici miru in ljubezni ter pustili slepo medsebojno sovraštvo in nečloveške moritve.

Na prižnici so simboli štirih evangelistov: angel, ki pomeni sv. Mateja, vol pomeni sv. Luka, orel sv. Janeza in lev sv. Marka. V loku, pod katerim vstopimo iz glavne ladje v prezbiterij, je napis v zlatih črkah, kot je bil že v stari cerkvi:

In hoc L0C0 Mater Chrlstl In Venta stetlt – Na tem mestu je stala najdena Mati Kristusova.

Po stenah na desni in levi so posejani križi in lilije. Govore nam o Marijinem trpljenju in o njeni čistosti, o njeni veri in o njenih čednostih, o njenem božjem materinstvu in o njeni lepoti. Vse te slike je naredil akademski slikar Tone Kralj.

Zaradi visoke lege – višarski vrh je visok 1.789 metrov – je na Višarski gori pozimi hud mraz in visoki snežni zameti. Obiskovanje bi bilo nevarno in silno težavno, največkrat pa sploh nemogoče. Zato na Svetih Višarjah ni službe božje pozimi. Božjo pot so včasih odprli na praznik Kristusovega vnebohoda. V novejšem času pa se začenjajo višarska romanja na praznik sv. Janeza Krstnika, 24. junija – o kresu. Potem trajajo romanja navadno do rožnovenske nedelje, to je prva nedelja v oktobru. Če so meseca oktobra lepi dnevi, pride še kaka romarska skupina na Višarje. V poletnih mesecih so lahko romarji vsak dan pri več sv. mašah. Pridige so po potrebi slovenske, nemške in italijanske. Cerkveno predstojništvo skrbi za to, da lahko vsak romar opravi spoved v svojem materinem jeziku. Slovenski duhovniki navadno znajo vse tri jezike, ki se rabijo na Svetih Višarjah.

Višarski čudeži

Takoj v začetku zidanja višarske cerkve leta 1360 se omenja čudež, ko je neki sleporojeni mož nenadoma spregledal na priprošnjo Matere božje, ko je izrazil željo, da bi rad pomagal pri zidanju Marijine hiše. Duhovnikom na Svetih Višarjah so romarji hvaležnega srca pripovedovali, kakšne milosti in dobrote so prejeli na priprošnjo višarske Gospe. Prinašali so od svojih domačih dušnih pastirjev pisana potrdila o raznih uslišanjih. Mnogo teh potrdil še danes hranijo v arhivu žabniške fare. Da se spomin na te Marijine dobrote ohrani poznejšim rodovom in da se množi Marijina slava in njena hvala, je bila že leta 1765 natisnjena posebna knjiga o višarskih čudežih. Romarsko svetišče je hranilo mnoge zahvalne podobe, ki so zgovorno pričale, kako je Marija poslušala prošnje in molitve svojih otrok. Naj tu navedemo nekatere čudeže:

Jožef Velbič, najemnik rožeškega gradu, se je 6. septembra 1766 peljal z devetletno hčerko s Koroškega v Italijo. Ko pridejo v sotesko blizu Bovca, pozabi voznik na strmem klancu zavreti voz. Konja je zato zagnalo s pota z vso silo proti prepadu. Ko oče to vidi, pokliče na ves glas višarsko Marijo na pomoč. On in dekle ter konj z voznikom in vozom so se prevrnili v 25 m globok prepad, kjer so čudežno obviseli. Oče potegne hčerko izpod voza in se s težavo rešita na pot. Konj z vozom in voznikom pa zdrkne nato še globlje v prepad, a vsi ostanejo nepoškodovani.

Podoba višarske Marije je rešila na Tirolskem hišo strahovitega plaza. Bilo je leta 1882. Celo noč je razsajal vihar in hudournik je narastel, da je bilo strah. Nastale so široke drče, voda je trgala zemljo in skale. Hiša, ki je stala ob hudourniku, je bila v največji nevarnosti. Toda posestnica hiše je neomajno zaupala v višarsko Marijo, češ njena podoba, ki je naslikana na steni hiše, jo bo obvarovala. Mogočen plaz zemlje in skalovja drvi naravnost proti hiši, toda ravno nekaj metrov nad hišo se plaz obrne vstran in hiša je bila rešena.

Leta 1907 je amerikanskega Slovenca, ki je delal v jami z večjim številom tovarišev, zasulo. Verni mož kliče Kraljico višarsko na pomoč v hudi stiski in smrtni nevarnosti in obljubi, da bo poslal zaslužek celega tedna v dar in v zahvalo višarski Materi božji, če bo rešen. In glejte, on edini med vsemi je bil rešen in je ostal živ. Poslal je zlat cekin 20 dolarjev v okras čudodelne višarske podobe.

Oče Placid Kralj iz benediktinske opatije v Podkloštru je potoval s svojim redovnim sobratom p. Žigo v vetrinjski samostan. Med potjo od Beljaka do Celovca blizu Skočidola je začel p. Placid bruhati kri, kar se je ob prihodu v Vetrinj ponovilo. Po novem letu 1765 so zdravniki izgubili vse upanje, da bi redovnik še kdaj okreval, vsak hip so pričakovali smrti. Tej bolezni se je pridružil končno še mrtvoud. V hudem trpljenju je duhovnik obljubil, da bo romal na Svete Višarje. Bolezen je brž odnehala in se je kmalu umaknila popolnemu zdravju. Se isto poletje je pater poln hvaležnosti opravil zahvalno romanje k Mariji na Višarje.

Dolgoletni spretni voditelj celjske procesije, T. G., ki se je odlikoval po svoji poljudni zgovornosti, je kot fant dobil hudo bolezen v glavi. Zdravniki niso vedeli pomoči. Obljubil se je na Svete Višarje. Ko je romanje opravil, je popolnoma ozdravel. V zahvalo za to milost je začel v celjski okolici zbirati romarje in jih je vsako leto spretno in navdušeno vodil, seveda peš, na Svete Višarje. Leta 1869 je že petdesetič pripeljal svojo procesijo na Višarje.

Služkinja J. M. v Aleksandriji je nevarno obolela za jetiko. Obljubila je ljubi Materi višarski zlato uro in zlato verižico, če ozdravi. Ozdravela je in 28. septembra 1905 je osebno prinesla svoj obljubljeni dar višarski Mariji.

Novi zvonovi

7. in 8. marca 1927 so z volmi dva dni vozili na Svete Višarje nove zvonove in sicer po snegu na saneh. Gotovo je bila taka vožnja najlažja. Zvonovi so trije tehta največji 1.061 kg, najmanjši pa 507 kg. Zvonove je ulila livarna Lapagna v Trstu. Dan blagoslovljenja novih zvonov ter nekak zaključek vseh obnovitvenih del po prvi svetovni vojski so na Svetih Višarjah praznovali 27. julija 1927. Obrede blagoslova zvonov je opravil žabniški rojak dr. Lambert Ehrlich, ki je imel tudi cerkveni govor. Na koncu govora se je prisrčno zahvalil bolnemu župniku Monkarju, bivšemu župnijskemu upravitelji v Žabnicah, ki si je s svoji neumornim delom in svojo skrbnostjo pridobil neminljive zasluge za obnovo Svetih Višarij.

image_pdfimage_print