Odnos med vnebohodom in binkoštmi

Anton Strle

34

Način, kako se je Jezus pri vnebohodu odtegnil od učencev, ki so še ostali v svojih lastnih, minljivih oblikah ali razsežnostih prostora in časa (medtem ko se je Jezus odtegnil v božjo razsežnost, v stanje božjega gospostva, moči in veličastva), je simboliziral to, da se Kristus v prihodnje svojim ne bo več prikazoval; in sicer do tiste ure ne, ko bo prišel ob koncu sveta z veliko močjo in slavo, da dovrši vse. Do vnebohoda se je vstali Kristus v svoji od mrtvih obujeni ter nad prostorom in časom razpolagajoči poduhovljeni telesnosti še vedno javljal v prostoru in času. Zato ga je bilo mogoče v zemeljskem prostoru in času videti, slišati in se ga dotikati. Sicer je iz svojega trpljenja šel v svojo in Očetovo slavo že pred vnebohodom (Lk 24, 26), vendar pa je to slavo še prilagajal zemeljskim stvarnostim in je bil v tem pomenu nepopoln; prikazoval se je le določenim pričam (Lk 24, 48), katerim je Bog odpiral oči, da so v tej telesnosti vsakokrat spoznali Jezusa. Čeprav je bil Jezus v splošnem odtegnjen njihovim očem, je vendar vedno znova posegal iz nevidnosti v vidnost. Z vnebohodom pa je šel v popolno oddaljenost od svojih učencev. Dnevi prikazovanja vstalega Kristusa in blagodejni dnevi zemeljskega Jezusa so bili s tem končani. Do drugega Kristusovega prihoda (v slavi ob koncu sveta) sedaj ne pride noben dan več, ki bi bil temu enak. Toda Lk 24, 52 poroča o veselju nad vnebohodom in hoče s tem povedati, da je občestvo Jezusovih učencev imelo pred očmi vse več kakor pa le ločitev. V temelju to sploh ni bilo slovo, marveč odtegnitev Jezusa v večjo bližino.

Sveti Matej namesto vnebohoda navaja kar Kristusovo obljubo: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (28, 20). Pri tem misli pač na neko novo in skrivnostno ter trajno Kristusovo navzočnost, ki se je začela z vnebohodom. Lukova omemba »velikega veselja«, ki prodre na dan po Kristusovem vnebohodu, opozarja na to, da se je začel odrešenjski čas.

Veliko veselje prič Jezusovega vnebohoda je vhod v radost, ki sedaj nič več ne preneha in ki nastane povsod tam, kjer kdo zares postane kristjan (prim. Apd 2,46; 16,34). Kristusova fizična navzočnost je prenehala, a samo zato, da postane bogatejša navzočnost: navzočnost na duhovni in zakramentalni ravni. Ta navzočnost pa se bistveno uresničuje po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa, povišanega z božjo desnico (Apd 2,33 v smislu Ps 109), to je »sprejetega« v nebesa, v področje in razsežnost Boga samega (Apd 3,21).

Navzočnost in delovanje Svetega Duha je posebej povezano z obhajanjem sv. evharistije, »živega kruha, ki je prišel iz nebes« (Jan 6,62) in ki ga Jezus sam postavlja v zvezo s svojim vnebohodom. Sveti Duh sam je tisti, ki »oživlja« evharistično »meso« – in s tem se bo Kristus učencem bolj približeval, kakor bi se mogel s svojo fizično navzočnostjo; in sicer se bo približeval slehernemu svojemu učencu »do kraja sveta«, medtem ko bi fizična navzočnost, kakršna je bila Jezusu lastna za časa njegovega nepoveličanega življenja na zemlji, kaj takega ne dopuščala.

Apostolom, ki so vpraševali po »obnovitvi« zemeljskega Izraelovega kraljestva, je Jezus dejal, da bo namesto takšnega kraljestva prišla podelitev Svetega Duha in namesto vednosti glede obnovitve takšnega kraljestva bo Kristus z nebes poslal Svetega Duha – in v njegovi moči bodo apostoli postali priče poveličanega Kristusa do kraja sveta (Apd 1,6-8). Čas, ki je sedaj prišel, je čas Cerkve, v kateri deluje Duh poveličanega Kristusa, in zato poseben čas Svetega Duha, ne pa čas, po katerem povprašujejo apostoli.

Da bi Jezusovi učenci mogli biti eno, da bi Kristus mogel ostati v njih in oni ostati v njem eno (Jan 17,21-24; 14,15-21), zato jih je moral fizično zapustiti. Prenehal je bivati med njimi na čutno zaznavni način, da bi po Svetem Duhu, ki ga je začel pošiljati iz nebes, postal počelo njihove enote med seboj in enote z njim.

Če govorimo, da je Kristus sedaj »zgoraj«, v nebesih, »na Očetovi desnici«, so to seveda podobe (metafore). Vsak od njih na svoj način pove, da je Kristus vstopil v tisti svet, ki je lasten Bogu, v notranjost, intimnost božje skrivnosti, v božje veličastvo samo – da bi tudi nas »pritegnil« v božjo transcendenco (Jan 12,21). Iz polnosti poveličanega Kristusa vsi prejemamo (Jan 1,16): milost, Svetega Duha. In to prejemanje deležnosti nadnaravnega božjega življenja je prav pritegnitev v božjo transcendenco, zdaj še začetna, nekoč dovršena. Tako Kristus iz nebes, od zgoraj neprenehno ustvarja svojo Cerkev, ko nanjo »izliva Duha od Očeta« (Apd 2,33). Cerkev, naša mati, je zato »oni Jeruzalem, ki je gori« (Gal 4,25) in ki prihaja na zemljo iz božje ljubezni v Kristusu, iz poveličanega Kristusa, ki je »oživljajoč Duh«, ker neprestano razliva Svetega Duha na človeštvo. Sv. Leon Veliki pravi, da nam je Kristus toliko bližji po svoji božji naravi – in po podarjanju Svetega Duha – kolikor je postal po človeški naravi bolj oddaljen«.

image_pdfimage_print