26. maj – Gospodov vnebohod

VPRIČO NJIH JE ŠEL V NEBO

47

Apd 1,1-11

Prvo berilo na praznik Gospodovega vnebohoda je začetnih enajst vrstic in Apostolskih del. Najprej je posvetitev Teofilu, rimskemu plemiču, ki naj jamči knjigi kar največjo razširjenost. Mogoče je tudi, da si je pisec hotel zagotoviti prijaznost rimskih funkcionarjev. Natančno tega ni mogoče povedati, saj o tem Teofilu nimamo nobenih drugih podatkov, kot je ta omemba v Apostolskih delih.

Tistemu, ki je pozorno poslušal ali prebral praznično praznično berilo iz Aostolskh del iz iz evangelija, ki sta oba delo istega pisca, bi morala vzbuditi pozornost očitna razlika med obema odlomkoma. Medtem ko Lukov evangelij postavlja Jezusovo poslovitev od apostolov in njegov vnebohod v noč po nedelji Gospodovega vstajenja, pa v Apostolskiih delih zapiše: »Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu.« Kaj reči o tej razliki? Ponovno se srečujemo z dejstvom, da imajo določena števila v Svetem pismu tako imenovani tipološki pomen, kar pomeni, da ne gre za neko določeno količino (v našem primeru za dneve), ampak imajo nek drug pomen. Tako se število štirideset pojavlja v odnosu do nekega posebnega Božjega dejanja: tako je Noe čakal v ladji štirideset dni po potopu, da je bila sklenjena zaveza z Bogom (1Mz 8,6), ali Elija, ki je potoval štirideset dni in štirideset noči do gore Horeb (1Kr 91,8). Večkrat pa pomeni razdobje priprave kot Mojzes, ki je bil na gori Sinaj štirideset dni in štirideset noči, preden je prejel Božje zapovedi (2Mz 24,18) ali Jezus, ki se je postil štirideset dni, preden je nastopil svoje javno delovanje (Lk 4,1). Prikazovanja, s katerim je Vstali dokazal, da je živ pomenijo “dokaze” ali “pričevanja”, katerih priče so bili apostoli (Apd 10,41) in je bila njihova dolžnost, da so jih širili naprej (Apd 1,8).

Sledi kratka omemba krsta Janeza Krstnika, ki je krščeval v vodi, kateremu postavlja nasproti “krst v Svetem Duhu”, kateremu se bodo morali podvreči apostoli v kratkem (binkoštni dogodek). To kliče v spomin podobo Janeza Krstnika, ki je bil vezni člen med Staro in Novo zavezo.

Kako zelo so bili apostoli potrebni tega Duha kaže njihovo naivno vprašanje o obnovi izraelskega kraljestva. Mogoče je, da so mislili na obnovo starega Davidovega kraljestva z Mesijem kot kraljem v čast in korist izraelskega ljudstva, torej v svoje upanje zemeljske, narodne narave. Možna pa je tudi druga razlaga: Vprašanje apostolov ne odseva nerzumevanja Judov. Za prve kristjane je bil prihod Duha znamenje, da se približuje konec časov. Za tem se skriva problem pričakovanja drugega Gospodovega prihoda, ki je bilo tako ostro zastavljeno v mladi Cerkvi in ga najdemo celo v zgodnjih pismih apostola Pavla. Vendar Jezus jasno odgovori, da ta konec časov določa samo Oče.

Lukov opis samega vnebohoda, da »se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom,« je preprosto opis človeka, ki ni imel pojma, da Jezus od vstajenja dalje živi izven časa in prostora, saj si te oblike življenja, ki zanjo vemo, ne moremo predstavljati. Vsekakor  pa to pomeni, da je prav zato, ker ni vezan na čas in prostor, stalno navzoč med nami. Če se tega zavedamo, nimamo kaj izgubiti, ampak lahko samo pridobimo tudi za svoje vsakdanje življenje.

image_pdfimage_print