22. maj – 6. velikonočna nedelja

SVETI DUH ODLOČA PO APOSTOLIH

54

Apd 15,1-2.22-29

Nedelja turizma

Mirno lahko 15. poglavje Apostolskih del ocenimo kot središče knjige, saj ni samo poročilo o rešitvi nekega problema, ki se je pojavil v neki skupnosti, v našem primeru antiohijski. Problem obveznosti Mojzesove postave za pogane, ki so se pridruževali Cerkvi, srečujemo v mladi Cerkvi že ob ustanovitvi reda diakonov: nastali so zaradi pritožb, češ da pri skrbi za vdove odgovorni dajejo prednost tistim, ki so iz judovstva pred onimi, ki so iz helenističnega, grškega, torej poganskega sveta. Očitno je bilo kar precej takih, ki so zahtevali za pogane najprej obrezo in je bilo treba problem rešiti enkrat za vselej. Obrezovanje namreč ni bil preprost obred, katerega začetki se izgubljajo v sivi davnini, saj so ga poznali tudi drugi narodi, recimo Egipčani. Obreza je v judovskem svetu, iz katerega je izšla Cerkev, pomenila sprejetje in pripadnost Mojzesovi postavi ter sprejetje vseh stotin zapovedi in prepovedi, ki jih je ta vsebovala, da o raznih tradicijah, ki so se tekom stoletij izoblikovale med Izraelci niti ne govorimo.

Pavel in Barnaba sta si bila o tem problemu na jasnem, toda antiohijska cerkvena skupnost je hotela potrditev najvišje avtoritete, to pa je bila jeruzalemska skupnost z apostoli in starešinami, ki ji je načeloval apostol Jakob. Zato so iz Antiohije poslali odposlanstvo v Jeruzalem. In ta je po daljši razpravi kot obveznost za kristjane razglasila samo nekaj samoumevnih pravil iz Mojzesove postave: vzdrževati se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živeli in nečistovanja.

Sprejemanje poganov v Cerkev pomeni spremembo v sami sestavi Cerkve, kar bi lahko imenovali njeno notranje spreobnjenje, saj je pomenilo prelom z judovstvom, ki je sicer poznalo “spreobrnjence” (prozelite), ki pa niso bili nikdar enakovredni Judom. In če so znali spoznati v tistih časih, ko so šele iskali svojo istovetnost in svojo pot v bodočnost, da so zunanje sestavine v življenju Cerkve nebistvene in podvržene spremembam, bi to morali toliko bolj razumeti danes. Cerkev se mora spreminjati in se tudi spreminja, seveda pa ne tako, kot bi hotel vsak posameznik, ampak tako, kot jeruzalemska: v skladu z apostoli in njihovimi nasledniki. Prilagajanje je blagoslov, če si pa pravico do njega začno lastiti posamezniki, postane prekletstvo.

image_pdfimage_print